Cookie na obisku

Cookie je parsonka, ki to ni. Poznam jo že od malega, saj je bila pri meni od mladička. Kmalu je zbolela in od takrat me ne mara več. Ok, saj tudi ne bi marala nekoga, ki ga bi povezala z bolečino. Saj sem bila vedno takrat zraven. A prav vesela sem, da se je punca takrat pobrala in srečno živi naprej.
Srce me je vedno bolelo, ker se me ni nikoli razveselila, ampak je bolj kot ne držala distacno. Nazadnje je bilo prav očitno, da beži od mene.
Priznam, da me je Urškino vprašanje ali bom pazila Cookie, kar malo zasrbelo. Gledati psa, ki bo stalno v stresu...hitro sem odmisila to, saj imam ja znanje in pripomočke, s katerimi to lahko rešim.
Danes sem jo šla iskat. Ko me je zagleda, se ji je pomoje kar podrl svet. Kaj kmalu sem jo vzela v naročje in jo začela Reik-at. Ni se upirala, ampak se je počasi umrijala
Potem sva šle na sprehod, da sva bile same. Ker je začela sodelovati, sva obrnile in šle še po Abi in Bajko.

Abi je takoj prevzela pobudo, da bi tudi ona letela z njima. Za vsak slučaj, sem imela Cookie na fleksu, ker nisem ziher, da bi jo ustavila, ko bi se odločila, da nas zapusti.
Po parih minutah, se je čisto sprostila in bi, če bi lahko tudi ona norela z njima.
Res pa je,da sta se moji trapi itak zaigrale med seboj in pozabile, da imamo obisk.

Čisto sem bila presenečena, ker sem jih lahko celo dala skupaj za fotografijo.

 Cookie me je čisto presenetila, saj se ni nič več bala in celo začela je sama hoditi k meni.

Do konca pa me je presentila doma. Dala sem jo iz avta in pričakovala sem, da ne bo hotela z mano. Ona pa ravno obratno. Komaj sem jo dohitevala, tako je tekla v hišo.
Tam pa novi šok za njo. LIZA!

Tekom dneva smo vse rešili in ni ga lepšega, kot videti psičko, ki se te razveseli, ko te ni eno uro doma.

Ja, naporno so dnevi pri nas.