Ne morem verjeti, 365 dni je za nami. Napisati vsak dan eno objavo sploh ni tako lahko, kot na začetku zgleda.
Na začetku že, ko je vse novo, ko se vsak dan kaj novega zgodi. Potem pa, čedalje starejši smo, čedalje bolj se pes umirja ali pa dela ene in iste neumnosti. In takrat, ne veš kaj bi pisal.
Po enoletnem spremljanju Abi, človek dobi občutek, da je bila prava pobalinka.
Ne, ni bila.
Pisanje sem izkoristila tudi za svojo pasjo šolo Bajka, da lahko lastniki preberjo, kakšne vragolije jih čakajo.
Ne bi bilo fer, da bi pisala o tem, kako je Abi pridna, hkrati pa ne napisala, kaj vse je narobe.
Dejstvo je, da je Abi čisto običajni kuža. Ja, jaz nisem ravno običajen lastnik psa, ker sem strokovno usposobljena, saj sem imam in vodim pasjo šolo. Torej, če znam šolati druge, bi morala biti moja Abi vzorna.
Ja, pa jade.
Moja Abi je bila en mali teroristek, pa hkrati najbolj priden kuža. ( A niso to vsi?)
Če zberem njene viške, kjer je premagala vse moje 4 pse :
Naredila je največ škode,
Pogrizla največ čevljev,
Polila največ vode,
Uničila največ igrač,
Pogrizla največ posod,
Prelulala največ preprog,
bila najbolj živčna in na momente histerična psica.
Je najbolj vokalna psica do sedaj
in najbolj težavna za delat, ker je zelo psihično nestabilna.
Je psica, ki ima najbolj trdo dlako do sedaj,
Ima en specifičen vonj, ki se ga ne da odpravit z ničemer,
Se goni na 4 mesece ter ima krive prste na sprednjih tačkah.
Je bila edina moja psica ali pes, ki je imela ločitveno tesnobo in to ne malo.
Je prva moja psica ali pes, ki ima kletko.
In priznam, je najmanjši pes, ki sem ga imela do sedaj.
Če pa potegnem črto, je Abi eno malo nežno bitje, ki potrebuje stalno bližino človeka. Ni pa pri tem vsiljiva. Še vedno se zna sama zaposlit in umakne v svoj svet.
Kaj naj rečem...s tem znanjem, ki ga imam sedaj, predvsem pa s spoznanji, ki sem jih z Abi pridobila, se ne bi več odločla za nakup psa iz iste psarne.
Dejstvo je, da je večina teh težav, ki jih ima - lahko rečem, da roko na srce, več kot 90% - zapisanih v genih.
Ločitvena tesnoba je stvar, ki jo je prinesla na svet, saj jo ima tudi njena mama - to sem zvedela šele po tem, ko sem jo že imela doma. Verjamem, da ljudje temu ne posvečajo dovolj pozornosti ali pa da tisti vzreditelji, ki imajo pse v boksih, tega niti ne opazijo.
A dejstvo je, a se lahko skoraj ubiješ zraven, pa teh stvari ne moreš sprementi, če so prinešene s seboj.
Tudi njene gonitve na 4 mesece so prinešene s seboj, ker se njena mama tudi tako goni - nisem še odločena ali jo bom strelizirala ali ne. Zanekrat sem bolj na ja, kot na ne. Tako pogoste gonitve niso ne za Abi, niti ne zame ok.
Moram pa napisati, da razen na začetku težav s kožo, ni imala nobenih zdravstvenih težav.
Ok, sedaj vem, da je bilo tisto začetno praskanje in grizenje povezano z živčki, in sem jo čisto brezveze kopala, skoraj 2 meseca skupaj. Z veliko vztrajnosti in prepovedi, se je to praskanje in grzenje zmanjšalo, na skoraj nič. Še vedno ima napade, a ji takoj ustavim z besedo in preneha.
Ne vem kakšne ima kolke, ker je še nisem peljala sklikat. Verjetno jo v kratkem bom in upam, da bodo ok, ker drugače bom uveljavljala pravice, podpisane v pogodbi. Zato se sklene pogodbo o nakupu psa.
Pošteno povedano, so mi kolegi večkrat rekli, da naj ne vzamem svojega psa tu, pa sem se vseeno odločila, da jo bom, ker sem jo lahko spremljala od prvega dne. Ni mi žal, da sem jo vzela, saj sem z njo res odkrila in šla preko toliko težav, povezanih z ločitveno tesnobo in vsem ostalim, da sedaj lahko iz lastnih izkušenj svetujem tečajnikom.
Ob pogovoru s kolegi dobim včekrat vprašanje, zakaj je nisem vrnila.
Z vso pravico bi jo, sploh ko je bilo jasno, da bo majhna in da je živček.
Nikoli, mi ni prišlo na pamet, da bi jo vrnila nazaj, ker ona je MOJA Abi, ki jo imam rada in za katero bi naredila vse.
Če pa bi jo imela za delo in bi si psa kupila res namensko za delat IPO ali kak drug pasji šport, bi verejtno razmislila tudi o tem.
Tako pa me bo Abi razveseljevala še naprej doma, mi kravžljala živčke zunaj in bila z mano v službi, kjer bo pokazala tečajnikom, da je tudi od tršice pes, čist normalno razvajen in neubogljiv, kot je njihov.
Saj zato jo pa imam.
Ko si tako prinese vse igračke na kavč in z njimi zaspi, se jaz zraven stopim.
Ko se zbudi in se stegne k meni, da jo pobožam, me vedno znova kupi in sem vesela, da sem jo pred 365 dnevi, pripeljala domov.
365 dni mladička A B ?!?
Abi Steel Soul in Alenka Klemenčič, vseh 365 dni.
Hvala vsem, ki ste naju brali in spremljajte naju še naprej.