Čas za pregled leta

Letošnje leto je bilo posebno. Posebno zato, ker se je v mojem življenju veliko spremenilo. Največja spremeba je ta, da nismo več same, ampak, da sem spoznala nekoga, ki nas je vse tri sprejel in nas celo še kar prenaša :). Ni lahko " na stara leta" najti in imeti partnerja. A gre. Z veliko kompromisli in predvsem umirjajem sebe, se da. Najlažje je reci, meni pa res ni treba delat kompromisov in oditi, ko ni vse tako kot mora biti. A umetnost je vztrajati in umetnost je verjeti.
To sem se naučila že v svoji službi. Vztrajati in verjeti v pse in ljudi, da bo prišlo do sprememb, da bomo naredili nekaj dobrega in se spremenili.
Ni vedno lahko, je pa zato na koncu toliko lepše, ko vidiš zadovoljne obraze ljudi in mahajoče repke.
Ljudje potrebujemo zelo malo, da smo veseli in srečni. Tisto iskrenost in poštenje.
In te iskernosti je čedalje manj in to je tisto, kar me čedalje bolj boli.
Po drugi strani pa, me presenečajo ljudje. Vsako leto imam nekaj tečajnikov, ki postanejo moji prijatelji. Letos jih je kar nekaj takih, brez katerih si ne predstavljam več življenja.
Z nekaterimi smo šli čez žalostne zgodbe, in ravno te so nas povezale. V ponos mi je, da sem jim bila v tistih časih lahko v oporo in veselim se z njimi dne, ko bodo spet lahko srečni.
Ja, tečajniki. Moje življenje naredijo polno in osmislijo moje delo.
Ko mi osmislijo še moje privat življenje in me znajo postaviti na realna tla tam, kjer meni manjka...to je tista dodana vrednost, ko se kdaj na poligonu, ko jih več kot pol manjka, sprašuješ - zakaj.
Zaradi njih.
Zaradi teh, ki pridejo.
Hvala vsem, ki ste prišli, ki prihajate in ki boste še hodili.

Leto, ki je pred nami, bo drugačno. Ker imam za seboj ekipo ljudi, ki verjame, da lahko stvari izboljšamo in razvijemo, predvsem pa nisem več za vse sama. Imam prijatelje, ki mi bodo pomagali in imam partnerja.
 In to je tisti posebni občtek, ki ga ozavestiš, ko imaš partnerja. Ja, še vedno lahko vse storiš sam, ampak ti ni potrebno. Nekdo bo to z veseljem naredil namesto tebe. In čedalje več je teh stvari, ki jih pustim, da jih naredi on.

Ko je sonce je na poliognu vse drugače

Leto se zaključuje, in prav je tako. Za nami je zelo lepo leto, polno novih izkušenj in doživetij. Le vreme je letos malce motilo to vzdušje, saj je bilo kar veliko dežja.
Zato pa nas je toliko bolj razvajal te dni, ko je končno bilo spet sonce.
In takrat je na poligonu vse drugače.

 

za njimi so bili malošolci

 

 

 

Za njimi pa smo imeli še zadnje zimsko srečanje.

 

 

 

Dan se je prevesil v večer

Tudi letos telo hoče svoj davek in si ga je vzel. Hrbet se je spremenil v bolečo gmoto, s katero čedalje težje hodim naokol.Še malo, pa grem na dopust.

Večerna rutina ali vzgoja in razvajanje psov, ki so v Bajkinem varstvu

Nekega večera, nedavno nazaj, je Bajka šla na spehod. Do tistega večera, je vedno na koncu ulice opravila svoje naravne potrebe, se obrnila in šla domov.
Tistega večera, pa je dala glavo gor, pospešila korak in hodila. Tilnu sem rekla, da naj ji sledi, da vidimo kam bo šla.
Na vsakem križišču je dala glavo malo višje, zastrihla z ušesi in šla. Strumno sva ji sledila in ugibala, kam naju pelje.
Po uličicah naj je pripeljala do pekarne. Ker so bila vrata zaprta, je odkorakala v svojem tempu naprej. Prav nič nama ni bilo jasno kam naju pelje. Sploh zato, ker tam kjer je hodila, še nikoli ni bilo. Glavo je imela visoko dvignjeno, na vsakem križišču je za stotinko postala. Sledila sva ji in...malo pred ciljem, sva ugotovila, da naju pelje v trgovino. Ker je bila ura že pozna, je bila tudi ta že zaprta. Pa tako ponosno se je vsedla pred vhod :(
Od tistaga večera dalje, je naš večeri sprehod samo v eno smer - proti pekarni.
In tudi danes, čeprav imamo Cookie, ni bilo nič drugače.
Pred pekarno se lepo počaka.

Na tople rogljičkem se čaka malo dlje.

So pa zato, toliko boljši.

Pa naj še kdo reče, da se pri tršici ni lepo imel :)
Varstvo psov pri Bajki pomeni vzgoja in razvajanje psov :)

Cookie na obisku

Cookie je parsonka, ki to ni. Poznam jo že od malega, saj je bila pri meni od mladička. Kmalu je zbolela in od takrat me ne mara več. Ok, saj tudi ne bi marala nekoga, ki ga bi povezala z bolečino. Saj sem bila vedno takrat zraven. A prav vesela sem, da se je punca takrat pobrala in srečno živi naprej.
Srce me je vedno bolelo, ker se me ni nikoli razveselila, ampak je bolj kot ne držala distacno. Nazadnje je bilo prav očitno, da beži od mene.
Priznam, da me je Urškino vprašanje ali bom pazila Cookie, kar malo zasrbelo. Gledati psa, ki bo stalno v stresu...hitro sem odmisila to, saj imam ja znanje in pripomočke, s katerimi to lahko rešim.
Danes sem jo šla iskat. Ko me je zagleda, se ji je pomoje kar podrl svet. Kaj kmalu sem jo vzela v naročje in jo začela Reik-at. Ni se upirala, ampak se je počasi umrijala
Potem sva šle na sprehod, da sva bile same. Ker je začela sodelovati, sva obrnile in šle še po Abi in Bajko.

Abi je takoj prevzela pobudo, da bi tudi ona letela z njima. Za vsak slučaj, sem imela Cookie na fleksu, ker nisem ziher, da bi jo ustavila, ko bi se odločila, da nas zapusti.
Po parih minutah, se je čisto sprostila in bi, če bi lahko tudi ona norela z njima.
Res pa je,da sta se moji trapi itak zaigrale med seboj in pozabile, da imamo obisk.

Čisto sem bila presenečena, ker sem jih lahko celo dala skupaj za fotografijo.

 Cookie me je čisto presenetila, saj se ni nič več bala in celo začela je sama hoditi k meni.

Do konca pa me je presentila doma. Dala sem jo iz avta in pričakovala sem, da ne bo hotela z mano. Ona pa ravno obratno. Komaj sem jo dohitevala, tako je tekla v hišo.
Tam pa novi šok za njo. LIZA!

Tekom dneva smo vse rešili in ni ga lepšega, kot videti psičko, ki se te razveseli, ko te ni eno uro doma.

Ja, naporno so dnevi pri nas.

Zaključek tedna in lep uvod v vikend

Teden, ki se je zaključil je bil prav dobrodošel, saj sem malo izpregla. Pozna se, da sem zaključila z glavnino tečajev in so mi ostale le tri skupine.
V ponedeljek smo imeli še zadnji letošnji sprehod, ki smo ga združili z izpitom nevarnega psa. Vesela sem, da je še en kuža uspešno opravil izpit.
Nažalost letos en kuža šolanja ni zaključil, saj je vmes poginil v prometni nesreči. Hudo mi je za psom, še bolj pa za lastnikom, ki je res vložil veliko truda vanj.
Je bilo pa zato letošnje leto toliko bolj veselo ob vseh izpitih, ki smo jih imeli.
Posebej sem vesela za enega, ki sedaj z lastnikom hodi tečt in sta mi poslala slikico s svojega prvega maratončka.
Kot sem že uvodoma rekla, je bil ta teden bolj na izi. V torek zvečer, sva šla na ogled praznične Ljubljane. Ogledala sva si tudi Ljubljanski grad, kjer se nama je zgodila prigoda. Uradno se temu reče protipravni odvzem prostosti...deklica, ki je bila zadolžena za prodajo vstopnic, se je obleka in šla domov...pozabila pa je dva para, ki smo še bili na stolpu. Po klicu šefice, katere telefonsko sem našla na mizi, nas je rešil varnostnik.

Sredo in četrtek smo izkoristili za tečaje, saj je bilo vreme skoraj že zimsko.

Četrtek se je narava prav kopala v lepih modrih barvah neba.
Danes pa smo imel našo prvo delavnico, tokrat o hitri pomoči pri umiritvi psa.
Luštno je bilo, upam da jih je bilo všeč.
Meni je pokazal pes, da je bilo ok, saj se je umiril in je lahko zaspal.
Pred delavnico sem izkoristila dan za fotkanje.

Pred mano je delovni vikend. V soboto grem domov k enim narediti Reiki terapijo in hkrati ji bom pokazala še vse, kar smo obdelali danes.
Komaj čakam, da bom videla pasji odziv, sploh zato, ker sta psički dve in vsaka s svojimi težavami.

Sonce naredi dan čisto drugačen

Končno je bilo sonce, tisto pravo, rumeno. Ko je bilo potrebno najti sončna očala v avtu.
In ni ga lepšega, kot iti v takem vremenu na spehod.

Uživale smo vse tri.
Že samo eno pogled proti sončku je bil dovolj, da je bil dan lep.

Pogled Bajkice, te odpelje v svet domišlije.

Njuno dicjanje, pa ti pričara nasmeh. Ker če bi gledala samo fotke, bi rekla, da jo bo Bajka fentala.

Hitra pomoč za pse, ki se bojijo pokov

Novo leto je čas, ki se ga bojijo vsi, ki imajo pse, občutljive na poke.
Obstajajo tehnike sproščanja, kjer lahko pomagate vašemu psu, da bo lahko lažje preživel najdaljšo noč.
Sama uporabljam Reiki energijsko pomoč. S pomočjo Reiki-ja, pomagam svojima psicama in tečajnikom, da gredo lažje čez čustvene težave. Reiki velikokrat uporabljam tudi na tečajnkh, da se sprostijo.

Poleg Reikija, uporabljam tudi eterčna olja, ki pomagajo pri blokadah, zaradi katerih se psi odzovejo tako burno, kot se.

Pomagam si tudi z masažnmi tehnikami, ki umirjajo psa.

Vse to, vam bom razložila in pokazala v petek 12.12 ob 17.00 na poligonu.
Cena praktične delavnice je 15 eur.
Lahko pridete tudi tisti, ki nimate psa, cena za vas je 10 eur.
Na koncu delavnice boste znali pomagati vašemu psu in ga umiriti.


Prijave na bajka04@gmail.com

~365~ TA DAMMMMMMMMMMMMMMMMM :)

Ne morem verjeti, 365 dni je za nami. Napisati vsak dan eno objavo sploh ni tako lahko, kot na začetku zgleda.
Na začetku že, ko je vse novo, ko se vsak dan kaj novega zgodi. Potem pa, čedalje starejši smo, čedalje bolj se pes umirja ali pa dela ene in iste neumnosti. In takrat, ne veš kaj bi pisal.
Po enoletnem spremljanju Abi, človek dobi občutek, da je bila prava pobalinka.
Ne, ni bila.
Pisanje sem izkoristila tudi za svojo pasjo šolo Bajka, da lahko lastniki preberjo, kakšne vragolije jih čakajo.
Ne bi bilo fer, da bi pisala o tem, kako je Abi pridna, hkrati pa ne napisala, kaj vse je narobe.
Dejstvo je, da je Abi čisto običajni kuža. Ja, jaz nisem ravno običajen lastnik psa, ker sem  strokovno usposobljena, saj sem imam in vodim pasjo šolo. Torej, če znam šolati druge, bi morala biti moja Abi vzorna.
Ja, pa jade.
Moja Abi je bila en mali teroristek, pa hkrati najbolj priden kuža. ( A niso to vsi?)
Če zberem njene viške, kjer je premagala vse moje 4 pse :
Naredila je največ škode,
Pogrizla največ čevljev,
Polila največ vode,
Uničila največ igrač,
Pogrizla največ posod,
Prelulala največ preprog,
bila najbolj živčna in na momente histerična psica.
Je najbolj vokalna psica do sedaj
in najbolj težavna za delat, ker je zelo psihično nestabilna.
Je psica, ki ima najbolj trdo dlako do sedaj,
Ima en specifičen vonj, ki se ga ne da odpravit z ničemer,
Se goni na 4 mesece ter ima krive prste na sprednjih tačkah.
Je bila edina moja psica ali pes, ki je imela ločitveno tesnobo in to ne malo.
Je prva moja psica ali pes, ki ima kletko.

In priznam, je najmanjši pes, ki sem ga imela do sedaj.

Če pa potegnem črto, je Abi eno malo nežno bitje, ki potrebuje stalno bližino človeka. Ni pa pri tem vsiljiva. Še vedno se zna sama zaposlit in umakne v svoj svet.

Kaj naj rečem...s tem znanjem, ki ga imam sedaj, predvsem pa s spoznanji, ki sem jih z Abi pridobila, se ne bi več odločla za nakup psa iz iste psarne.
Dejstvo je, da je večina teh težav, ki jih ima - lahko rečem, da roko na srce, več kot 90%  - zapisanih v genih.
Ločitvena tesnoba je stvar, ki jo je prinesla na svet, saj jo ima tudi njena mama - to sem zvedela šele po tem, ko sem jo že imela doma. Verjamem, da ljudje temu ne posvečajo dovolj pozornosti ali pa da tisti vzreditelji, ki imajo pse v boksih, tega niti ne opazijo.
A dejstvo je, a se lahko skoraj ubiješ zraven, pa teh stvari ne moreš sprementi, če so prinešene s seboj.
Tudi njene gonitve na 4 mesece so prinešene s seboj, ker se njena mama tudi tako goni - nisem še odločena ali jo bom strelizirala ali ne. Zanekrat sem bolj na ja, kot na ne. Tako pogoste gonitve niso ne za Abi, niti ne zame ok.
Moram pa napisati, da razen na začetku težav s kožo, ni imala nobenih zdravstvenih težav.
Ok, sedaj vem, da je bilo tisto začetno praskanje in grizenje povezano z živčki, in sem jo čisto brezveze kopala, skoraj 2 meseca skupaj. Z veliko vztrajnosti in prepovedi, se je to praskanje in grzenje zmanjšalo, na skoraj nič. Še vedno ima napade, a ji takoj ustavim z besedo in preneha.
Ne vem kakšne ima kolke, ker je še nisem peljala sklikat. Verjetno jo v kratkem bom in upam, da bodo ok, ker drugače bom uveljavljala pravice, podpisane v pogodbi. Zato se sklene pogodbo o nakupu psa.

Pošteno povedano, so mi kolegi večkrat rekli, da naj ne vzamem svojega psa tu, pa sem se vseeno odločila, da jo bom, ker sem jo lahko spremljala od prvega dne. Ni mi žal, da sem jo vzela, saj sem z njo res odkrila in šla preko toliko težav, povezanih z ločitveno tesnobo in vsem ostalim, da sedaj lahko iz lastnih izkušenj svetujem tečajnikom.
Ob pogovoru s kolegi dobim včekrat vprašanje, zakaj je nisem vrnila.
Z vso pravico bi jo, sploh ko je bilo jasno, da bo majhna in da je živček.
Nikoli, mi ni prišlo na pamet, da bi jo vrnila nazaj, ker ona je MOJA Abi, ki jo imam rada in za katero bi naredila vse.
Če pa bi jo imela za delo in bi si psa kupila res namensko za delat IPO ali kak drug pasji šport, bi verejtno razmislila tudi o tem.
Tako pa me bo Abi razveseljevala še naprej doma, mi kravžljala živčke zunaj in bila z mano v službi, kjer bo pokazala tečajnikom, da je tudi od tršice pes, čist normalno razvajen in neubogljiv, kot je njihov.
Saj zato jo pa imam.

Ko si tako prinese vse igračke na kavč in z njimi zaspi, se jaz zraven stopim.

Ko se zbudi in se stegne k meni, da jo pobožam, me vedno znova kupi in sem vesela, da sem jo pred 365 dnevi, pripeljala domov.

365 dni mladička A B ?!?

Abi Steel Soul in Alenka Klemenčič, vseh 365 dni.
Hvala vsem, ki ste naju brali in spremljajte naju še naprej.

~364~

Pred natanko enim letom, mi je Abi spremenila življenje. Ne, ni bilo lahko. Je bilo pa lepo. Vsak dan posebej sem jo imela raje.
Danes je z mano delila dva dogodka. Eno leto je z mano in jaz sem šla po svojo diplomo.

Jap, tudi Abi bo morala počasi v šolo, da dobi svojo diplomo.
In takrat bo Tilen slikal njo, ko ji jaz čestitam zanjo :)

~363~

Bajka je spet ok, in danes smo šli skupaj na sprehod. Do sedaj je bila Abi na povodcu, da ji ne bi težila.
Danes pa...najprej jo je ignorirala, potem pa se ji je odpeljalo in sta norele.
Saj ne veš včasih, do je tukaj bolj nor.

Po norenju pa...obvezna trava...ko ne doseže svoje, začne gristi in jesti travo.

~362~

Selitev nazaj v Šiško ji dobro dene. Cel dan je prespala.

 Saj jo razumem. 4 dni Črnuč je naporno. Stali spreodi, metanje žogice, spremljanje gradnje sosedove hiše, pa še Bajka je bila operirana in jo je morala paziti.
Ja, dobro, da je prišla nazaj in se lahko spočile.

~361~

Zadnji dan Črnuč. Bajka se je res fenomenalno hitro pobrala po operaciji, zato se selimo nazaj.

4 dni sem se ji smejala. Že od mladička dalje, najraje spi na povštru. Tudi sedaj, če se le da, gre nanj. Vsakič sproti godrnja, ker ji je že premajhen. Ne vem, kako naj ji razložim, da povštri ne rastejo tako kot ona.

~360~

Muc je prevzel oblast v sobi. Od kar je sam doma, spi v koči. In tako je tudi sedaj, ko smo doma me.

Nekaj časa ga sicer čaka, ali se ji bo umaknil, potem pa skoči na posteljo in zaspi.

~359~

Zjturaj je bila čisto zmedena, ker ni smela z nama.

Ko sem prišla domov, je tekla pred avto in čakala Bajko. Še trikrat je šla ven pogledat ali je res ni.

Veselje ob prihodu je bilo veliko, a se je zadrževala in jo prav previdno prevohala. Takoj je locirala usta, da je tam nekaj drugače.
Že cel dan leži ob njej.

Afna mala!