Zgodba je resnična in se je
dogajal v zadnjem mesecu. Napisana je brez olepševanja in obtoževanja.
Izpuščena so tudi vsa imena, ker se mi ne zdijo, vsaj nekatera, pomembna.
Gospa, pasjeljubka, se
odloči, da bo posvojila psa. Za to dejanje se odloči, ko na socialnem omrežju
spremlja delo nekega društva. Prikazani so psi, ki so pripeljani iz tuje države
in tako rešeni smrti. V kontakt po telefonu stopi z gospo, ki organizira te
prevoze in vodi društvo. Ta ji posreduje telefonsko številko ene, druge in
tretje pasje skrbnice različnih psov. Bodoča posvojiteljica se odpelje, da si
ogleda enega psa, druga dva sta v njeni bližini. Enega od teh v tem času
posvojijo in ga čez en dan vrnejo z banalnim izgovorim, nad katerim se vsi
zgražajo, tudi zainteresirana gospa. In ker se je vse zdelo kot v pravljici, se
ji je v srce usedel prav ta pes, pravzaprav psička. Mala, ljubka, mirna. Opazi
sicer velike seske, vpraša začasno skrbnico, če je imela že mladiče, a ona o
tem ne ve ničesar. Pove pa, da se je psička pred dobrim mesecem gonila. Ne, ni
sterilizirana. Bodoča lastnica pove, da bo dala psičko sterilizirati, s čimer
se strinjata tako začasna lastnica kot vodja društva. Dogovorijo se za datum,
ko bo psička dobila stalni dom. Vsi se strinjajo, začasna skrbnica celo reče,
da je vesela, da jo bo lahko še kdaj videla. Torej vse dogovorjeno.
Določenega dne gospa
prevzame psičko, še enkrat pove začasni skrbnici, da jo lahko pride pogledat, a
ta ne kaže več takega navdušenja. Psičko presrečna odpelje domov, ji kupi hrano
in še par malenkosti. Z domačo psičko se sicer ne razume, celo zarenči nanjo, a
vsi so prepričani, da se morata le navaditi druga na drugo. Naslednji dan
prispe še psičkin potni list in obrazec za prenos lastništva, ki ga je podpisal
prejšnji lastnik. To ni gospa, ki vodi društvo, ampak nek njen prijatelj. Zdaj
ni več ovir, da psička postane polnopraven član nove družine.
Presrečna gospa naslednji
dan pokliče vodjo društva in jo vprašam če potrebuje še kaj za prepis. Ta ji
zagotovi, da ne in tako, mimogrede omeni, da so si jo ogledali tudi neki drugi
ljudje teden dni nazaj in rekli, da se jim zdi da je breja. Hkrati pa hiti
zatrjevati, da zagotovo ni. Gospe zgine nasmešek z obraza. Vodji je žal, da je
to omenila, a seme dvoma je tu. Gospa pokliče svojo veterinarko in se dogovori
za pregled psičke še isti dan. Ultrazvok pokaže, da je psička na koncu brejosti
in se ne da narediti ničesar več.. Sledi klic vodji društva, ta je zelo začudena,
a prepričana, da stvar ni tako huda. Gospa pove, da se ne more in ne želi
ukvarjati s tako psičko, saj nima časa, znanja in volje za ukvarjanjem z
leglom, zato pove, da psičko vrača. Vodja spremeni ton glasu, začne obtoževati,
izsiljevati in groziti. Gospa vztraja pri svojem, saj je razočarana tako ona
kot ostali družinski člani. Gospa z društva reče, da pride po psičko še isti
večer, vmes se s svojim veterinarjem dogovori za sterilizacijo čez nekaj dni. V
teč času išče začasnega skrbnika, a ga ne najde. Zato jokaje kliče razočarano
gospo, če je lahko psička še eno noč pri njej. Ta na to pristane, a celo noč ne
spi, saj se ji vsak zvok, premik psičke zdi kot alarm za porod.
Naslednji dan vodja pokliče
in pove, da ne more priti po psičko pred poznim popoldnevom, lahko pa ji jo
gospa pripelje. Ta ima dovolj te živčne vojne, pospravi psičkine stvari in jo
pripelje k vodji društva. Tam psičko preda, odda stvari in gre, saj se boji, da
jo bodo izdali živci.
Psička je še isti dan
odpeljana v drugo državo in tam, glede na informacije s socialnega omrežja,
posvojena. Vodja društva pa gre po nove pse.
Vsak naj si ustvari svojo
sliko o tem dogodku, a žalostno je, da je največja žrtev te zgodbe nič kriva
psička. Vsak naj sam razmisli, kdo je ravnal narobe, kdo prav. Gospa si bo
verjetno do konca življenja očitala in se obtoževala za svojo naivnost.
