Najprej si rečeš..upam, da je vse ok napisano. Itak ne veš kako dolgo bo, ne nič.
Samo stopila sem v črpalko, se je že črpalkar drl izza šanka...ej Bajka, čez celo stran je o tebi...CELO STRAN???? o mater, kaj je vse napisala...
S strahom sem kupila Delo, še prej si pa skuhala kavo.
Firbec mi ni dal miru, zato sem kar parkirala ob cesti in začela brati. Prokleta moja dislesija, ko preberem kaj, česar sploh ni napisano. Dvakrat me je kar pošteno stisnilo, pa sem zajela zrak in prebrala še enkrat, pa je hvala bogu pisalo čisto nekaj drugega.
Odlična reportaža je izpadla.
S Tino sva se že šalile, da itak ne more nič napisat, ker ji nisva nič konkretnega povedale. Ampak povedale sva ji čisto vse.
Nič posebnega nisva delale, le na sprehodih sva skoz bile. In tam sva naredile vse.
Vesela sem, da je novinarka Maja Prijatelj tudi sama izredno topla oseba in da tudi ona vejrame v svet, ki ni oprijemljiv, ki se ga ne da dotakniti, pa vseeno je okoli nas in nas usmerja.
Preko pogovora je videla, da ni problem v psu, ampak v nas in da moramo spremeniti sebe, da spremenimo psa.
Predvsem moramo počistiti s preteklostjo zato, da lahko živimo sedanjost. Stalno primerjat stvari s preteklimi, nas samo še bolj zasidra v pretekost in nam onemogoča živeti v sedanjosti.
Zato je prevzgoja individualna, zato je vsak svoj primer, ker ima vsak človek svoje življenje in svoje vzorce ter težave, ki jih vozi s seboj.
Zelo malo delam s psi, ogromno z ljudmi. Ampak z njimi delam zato, da je potem življenje s psom lepše in da je njim (psom) bolje.
Nikakor se nimam za boga, moj način je res zelo neposreden in včasih zelo brezkomromisen. Večino časa postavljam vprašanja in zelo dobro poslušam odgovore. Ko v odgovorih slušim tisto, kar je srš problema, samo še enkrat opozorim človeka, naj pove isto in naj se zelo dobro posluša kaj je povedal.
Tako in na ta način, si vsak sam pokaže rešitev svojih težav.
Vsak sam, točno ve kaj je zanj najboljše in po čem v bistvu hrepeni. Vprašanje strahu pa je, ali si bo priznal, da je zanj najbolje ravno nasprotno od tega, kar trenutno živi in dela. Priznanje...najtežja stvar. Amapk resnica osvobaja. Telo in duha. In ko sta oba osvobojena, se začne samo še strma pot navzgor.
Nihče ne more to narediti namesto tebe. Je res, pomagam tako, da postavljam vprašanja tako, da dobiš prave odgovore. In to je vse kar naredim. Samo sprašujem in povem to, kar slišim.
Verjamem, da je za mnoge moje delo ogromno, sploh za tiste, ki jih spremenim življenje.
Moja težava je ta, da v tem ne vidim nič velikega in ne verjamem, da delam velike stvari. Vesela sem za vsakega, ponosna na tistega, ki naredi res ogromen življenjski premik, ampak še vedno se mi to ne zdi nič takega, kot drugi govorijo da je.
Počasi se bom morala naučiti verjeti in zaupati, da je to res nekaj.
Saj, ko prebereš v medijih, kako lepo pišejo, si rečeš ok, mogoče pa je res, amapk še vedno si rečem...ma, kaj pa je to kaj tazga....
Samo stopila sem v črpalko, se je že črpalkar drl izza šanka...ej Bajka, čez celo stran je o tebi...CELO STRAN???? o mater, kaj je vse napisala...
S strahom sem kupila Delo, še prej si pa skuhala kavo.
Firbec mi ni dal miru, zato sem kar parkirala ob cesti in začela brati. Prokleta moja dislesija, ko preberem kaj, česar sploh ni napisano. Dvakrat me je kar pošteno stisnilo, pa sem zajela zrak in prebrala še enkrat, pa je hvala bogu pisalo čisto nekaj drugega.
Odlična reportaža je izpadla.
S Tino sva se že šalile, da itak ne more nič napisat, ker ji nisva nič konkretnega povedale. Ampak povedale sva ji čisto vse.
Nič posebnega nisva delale, le na sprehodih sva skoz bile. In tam sva naredile vse.
Vesela sem, da je novinarka Maja Prijatelj tudi sama izredno topla oseba in da tudi ona vejrame v svet, ki ni oprijemljiv, ki se ga ne da dotakniti, pa vseeno je okoli nas in nas usmerja.
Preko pogovora je videla, da ni problem v psu, ampak v nas in da moramo spremeniti sebe, da spremenimo psa.
Predvsem moramo počistiti s preteklostjo zato, da lahko živimo sedanjost. Stalno primerjat stvari s preteklimi, nas samo še bolj zasidra v pretekost in nam onemogoča živeti v sedanjosti.
Zato je prevzgoja individualna, zato je vsak svoj primer, ker ima vsak človek svoje življenje in svoje vzorce ter težave, ki jih vozi s seboj.
Zelo malo delam s psi, ogromno z ljudmi. Ampak z njimi delam zato, da je potem življenje s psom lepše in da je njim (psom) bolje.
Nikakor se nimam za boga, moj način je res zelo neposreden in včasih zelo brezkomromisen. Večino časa postavljam vprašanja in zelo dobro poslušam odgovore. Ko v odgovorih slušim tisto, kar je srš problema, samo še enkrat opozorim človeka, naj pove isto in naj se zelo dobro posluša kaj je povedal.
Tako in na ta način, si vsak sam pokaže rešitev svojih težav.
Vsak sam, točno ve kaj je zanj najboljše in po čem v bistvu hrepeni. Vprašanje strahu pa je, ali si bo priznal, da je zanj najbolje ravno nasprotno od tega, kar trenutno živi in dela. Priznanje...najtežja stvar. Amapk resnica osvobaja. Telo in duha. In ko sta oba osvobojena, se začne samo še strma pot navzgor.
Nihče ne more to narediti namesto tebe. Je res, pomagam tako, da postavljam vprašanja tako, da dobiš prave odgovore. In to je vse kar naredim. Samo sprašujem in povem to, kar slišim.
Verjamem, da je za mnoge moje delo ogromno, sploh za tiste, ki jih spremenim življenje.
Moja težava je ta, da v tem ne vidim nič velikega in ne verjamem, da delam velike stvari. Vesela sem za vsakega, ponosna na tistega, ki naredi res ogromen življenjski premik, ampak še vedno se mi to ne zdi nič takega, kot drugi govorijo da je.
Počasi se bom morala naučiti verjeti in zaupati, da je to res nekaj.
Saj, ko prebereš v medijih, kako lepo pišejo, si rečeš ok, mogoče pa je res, amapk še vedno si rečem...ma, kaj pa je to kaj tazga....
