Tri leta že ne kadim

S tečajniki sem bila na kavi in je debata nanesla na čike. Vsi so bili začudeni, ko sem rekla, da sem tudi jaz kadila. In to ne malo...
Amapk, točno danes je 3 leta od kar sem pokadila zadnji čik. Sedaj pa res lahko rečem, da sem nekadilka.
Kar nekaj ljudi je takrat tudi nehalo...ampak vsi še vedno kadijo....naj, vsakemu pravim. Ko bo čas, ni problem nehat.

Pa saj je z vsemi stvarmi v življenju tako. Ko je čas, kar same stečejo. Se zgodi, da ne moreš čakati, na tisti pravi čas in včasih kar prehitiš. Ampak, če je prehitevanje varno, zakaj pa ne.

Življenje je reka, ki teče. Včasih hitere, včasih počasneje. Če gledam svoje, je točno tako. Sedaj se mi spet vse tako hitro dogaja, da komaj lovim dan z dnevom. Ampak, vsaka reka se nekoč ustavi in tudi jaz bom splezala na zeleno vejo in bo spet vse ok.
Je pa tako, ko se začne dogajat oz, ko se začne spreminjat tok, fino opazovati okolico. Ko si enkrat vpleten v vse skupaj, ne kot opazovalec ampak kot tisti, ki je notri, takrat šele resnično vidiš tisto, kar drugače ne.
Žalostno je, ko ugotoviš da je okolica čisto drugačna kot zgleda iz drugega zornega kota. Kor kaže je smisel življenja tudi v tem, da se naučiš sprejmat tisto kar ti je dano. To mi gre ponavadi sicer dobro od rok in ni vrag, da bi bilo sedaj isto. Le malo težje bo, ker sem sedaj tudi jaz del tega in se bojim, da se vse skupaj samo sesuva. Pa ne zato, ker je vse trhlo, ampak ker nekdo spodkopava.
Spodkopava pa tako, da opazovalec, ki gleda od daleč tega niti ne vidi.
Vse skupaj me spominja ja lepo oblečene ljudi, ki pa so samo lepo oblečeni, to je pa tudi vse.