Nikoli ne veš kdaj in kje..

Sem rabila kar malo časa, da sem dojela dogodke zadnjih dni.  Poplave, človeške stiske, narava, ki nam vrača udarce. Ko človek lahko samo gleda in čaka, da mine. Dobesedno, če se narava odloči, je nihče ne more ukaniti. Naredila bo točno to, kar se je odločila, da bo.

Tako kot usoda, ki ti je namenila svojo pot. Še tako si lahko dober, slab, previden ali pa ne. Tvoj konec te čaka tam, kjer ti je namenjeno.  Lahko si sredi treninga, sredi počitka, tam kjer je zapisan konec, točno tam se zgodi.

Ko smrt vzame takega športnika kot je bil Jure Robič, si rečeš, najboljši res odhajajo prej.  Tako kot si ne predstavljam kako je biti popolavljen, si ne morem predstavljati žalosti in čustev staršev, ko v enem mesecu izgubita oba sina. Nedojemljivo.
In potem se zamisliš nad svojim življenjem. Današnjo noč so mi požrli mulci, ki so se vozili po savi in zganjali hrup, da se ob zaprtih oknih ni dalo spat. Seveda me je skrbelo ali bodo šli čez poligon ali ne. Bodo barikade v obliki hlodov zdržale in obranile sveže pokošen prostor. Pa je šla noč. Želodec še danes ni ok. Včeraj nas je zapustil tudi eden prvih gospodarstvenikov, ki je takoj začel reševati delavce in ne polne riti vodilnih. Ponoči ga je izdalo srce. Ljudje nismo stroji in stres je tihi morilec, za katerega nikoli ne veš kdaj te bo poiskal.
Spet trenutek za pogled vase...zadnji mesec je veliko novega, predvsem pa veliko stresnega. Spoznanja, ki niso takšna kot bi bilo za pričakovati, ampak prej obratna. Po drugi strani sem pa v tem mesecu izvedela toliko, da sedaj vem kdo in kaj sem, kdo in kaj so drugi. Vsako novo spoznanje potegne za seboj še ostala nova spoznanja. Presenečenja so tako pozitivna kot negativna. Oboja skupaj tvorita celoto in ker so pozitivna večja kot negativna, sem dobila zalet in komaj čakam, da lahko začnem leteti.