Ne morm, ne gre, nimam časa, .....

Tale kultura žrtve in nemoči mi gre pa že prav pošteno na jetra.
Predvsem mi gredo na jetra ženske, ki ne znajo drugega kot jamrat in so itak najbolj boge in jih nihče ne razume. A res? Kaj pa so naredile, da bi bilo drugače? Čisto nič. Le vsak dan sproti, za dobro jutro, potrdijo to, da so zgube. Ker se kot zbube prebudijo. Ker namesto da bi videle sonce, vidijo dež.
Ker jih itak nihče ne razume, ker nihče nima problemov, sploh pa ne takih kot one. Ah ne, kje pa.

Aja, pozabila sem seveda na bistvo teh vežnih revč in žrtev tega sveta. Ponavadi so to samske ženske, ali pa samohranilke....ki pa niso same, ker jim vedno nekdo odnese rit. To so ponavadi straši, ki so, predvsem mame čisto take kot hčere. Boge, svet jih je sami izigraval, vsi so bili proti njej, in ja, lahko ji rečemo, da je bila res žrtev življenja.

Tisti, ki so res sami, ki se morejo samo znajti in si pomagati. Tiste nimajo čas biti žrtev, pa tut boge ne, tiste nimajo časa niti za to, da pomislijo na to, da bi bile boge. Ker morajo poskrbeti zase in če so mame še za svoje otroke.
Dokler pa lahko za vse to poskrbi nekdo drug, so pa samo nesposobne in iščejo pozornost tam, kjer bodo dobile potrditev, da so res boge in žrtve.

Res ne vem, zakaj me vsakič sproti to pogreje in zakaj sploh izgubljam svoj čas, da premišljujem o tem. Zakaj sploh, se ukvarjam z njimi. Zakaj jim dajem še eno možnost.
Ne vem, mogoče bi gledala na vse skupaj drugače, če se ne bi borila, če ne bi delala in če ne bi bila pri tem uspešna. Samo ....ko začneš delat, nimaš časa biti bogi, ker moraš delat.

Res je da kdo hoče bo našel pot, tisti ki noče lahko pa po njej hodi, pa bo rekel, da to ni res.