Tole mi je pa potegnil živc

Ob zajtrku, ki si ga res redko privoščim berem Dnevnik. Saj mi je žal, da sem ga, ker počasi je pa že dovolj teh neumnosti, ki jih berem od raznoraznih kinologov, pa je čisto vseeno ali se pojavljajo v vsakem mediju in vsak ve za njega, ali pa še nikoli nisem slišala zanj.
Tole danes je pa kaplja čez rob, kar si dovoli zadnje čase.
Začelo se je več kot spodbudno, čeprav mi še vedno ni jasno, kdaj bodo tile naši glupi funkcionarji, ki se pojavljajo v medijih začeli delati za pse in ljudi, ne pa za samopromocijo.
Vpisati psa v šolo pri 4- mesecih pomeni, pustit človeka prepuščenega svojim napakam, hkrati pa govorijo, da je najpomembnejše obdobje v pasji socializaciji med od tretjega do 14-tega tedna. In zakaj potem ne v šolo takoj, ko dobimo psa - pri devetih tednih? 5 tednov je lahko že katastorfa v vzgoji pasjega mladička, ker je zelo malo ljudi pripravljenih na to, da mali puhek ni nič drugega, kot tečna bevskajoča, grizoča, lulajoča in kakajoča pošast.
Ne, dajmo počakat, da bodo ljudje že čisto obupani, pes bo dobil čisto napačno predstavo, potem pa .....pejte v šolo, ampak pod pogojem.
No in to je tisto, kar mi je zajtrk spremenilo v ekspresno sranje.
G. Vidic si je pljunil v lastno skledo ali pa priznal kaj je prioriteta Kinološke zveze Slovenije - njenega oddelka za šolanje psov ( saj že vse pove ime samo).
Torej če prepišem tekst, ki je napisan s tako velikimi črkami, da ga berejo vsi, tudi tisti, ki potrebujejo očala.
Kinologi svetujemo, da psa pri štirih mesecih vpišemo v tako imenovano malo šolo, kjer gre predvsem za socializacijo. Za pri psu predstavlja najpomembnejšo življenjsko obdobje, ki traja od tretjega do 14.tedna starosti. Če hočemo s psom v šolo, mora biti dobro vzgojen, sicer mu šola prav nič ne pomaga. Šolanje namreč pomeni učenje določenih vaj. (Dnevnik, 30.9.2010, stran 19)

Super, potem v bistvu so pasje šole namenjene samo ta pridnim psom. Ker tam jih UČIJO določene vaje, ne pa vzgajajo.
Ah ja.....dragi moji kinologi....saj bi objavila maile, ki jih dobivam, samo se to ne sme.
Pa vseeno je vsem skupno.
.........Naš kuža je star....hodili smo v pasjo šolo, končali smo.....ampak...naš pes še vedno vleče in niti pod razno ne morem več z njim na sprehod, saj se zaganja v druge pse in ljudi.
Spoštovani, prosimo vas za pomoč. Hodili smo v to in to pasjo šolo. Dokler smo imeli v roki salamco in so bili drugi psi oddaljeni od nas, nas je pes še nekaj ubogal, tako ko pa ni bilo ali salame ali pa je prišel kakšen pes preblizu, je bilo vsega konec. V šoli mi niso znali pomagati, oz, so rekli naj se bolj ukvarjam z njim, saj nimam navezave. Več kot se ukvarjam z njim, se že ne morem. Tako ne moremo več živeti, saj s tem psom ne moremo več nikamor. Postal je nevaren, saj me je že velikokrat tako potegnil, da sem padla po tleh.
.......Naredili smo BBH, a naš pes še vedno renči na druge in sedaj se je zgodilo to, česar smo se bali. Ugriznil je drugega psa. Kaj lahko naredimo, da do tega ne pride več.

In takih mailov je veliko. V prevzgojo sem do sedaj dobila samo ENEGA psa, ki ni nikoli hodil v šolo. Vsi ostali so bili v šoli.
In če te pasja šola ne nauči niti pravilno držati povodce, pravilno psu reči NE, pravilno postaviti noge, da te pes ne prekucne, potem pa......smo spet pri tem, da šola ni zato, da vzgaja, ampak zato, da uči določene vaje.
Kaj že? Točno določen program, ki ga opravljata dva psa, da je izpit lažje narediti, so psi na odlaganju privezani. V paru sta psa, ki se med seboj tolerirata in itak je stalnica, da sta v paru samček in samica, da ja ne pride do konfliktov.
Pa koga farbamo? Sami sebe. Zadnje izpite, ki sem jih delal s svojimi tečajniki, me je še sedaj sram, da sem jih videla. Tako šenkane izpite, samo zato, da se obdrži kao "dobro ime" društva, od tako visokega funkcionarja na KZS res ne vidiš vsak dan. Ampak, saj ni važno, par let nazaj, me je šaro napadel na poligonu, pa je naredil BBH, pa kaj potem, če je lastnik odgovoren in ga bo imel na povodcu - a res ga bo imel vedno in povsod.?
In ja, v pasjih šola se itak ne ukvarjajo z nevzgojenimi psi, ker je g. Vidic lepo povedal, da morajo priti v šolo že vzgojeni. Take pustijo pri miru in ljudje več ali manj obupajo in živijo v nemilosti takega psa.
Vsi pa se kitijo s psi, ki so neproblematični, ki jih ni treba vzgajat. Zakaj, ker se ni potrebno ukvarjat z ljudmi in jim razložiti osnovne stvari.
Ja, slovenski kinologi.....dokler pravijo da je šola zato da uči vaje in ne zato, da vzgaja lastnike....je tako kot je. Polno razočaranih ljudi, polno nekega straha pred psi in pasja kultura na psu. Ker....kultura je del vzgoje, ki pa ni predvidena v pasji šoli.
Ker šola ni zato, da vzgaja.
Sicer pa...kako naj vzgajajo inštruktorji in inštruktorice stare manj kot 25 let. Koliko življenjskih izkušenj pa imajo, razen to, da jih starši polnijo rit?

Šola odpovedana

Danes me je pa čisto dokončno zvilo. Iz nosa mi je teklo tako, kot je prejšnji vikend tekla voda vsepovsod. Ni bilo drugega kot, da sem odpovedala šolo, ker mi gre pa tole lahko samo še naprej na kako pljučnico, to pa zdele res ne rabim.
Nisem se pa mogla upreti sončku in iti na kratek sprehod. Enostavno se ni dalo.Jesensko sonce naredi prav posebno vzdušje, ko je toplo, takoj ko se skrije pa mrzlo.
Narava se spremeni v tiste lepe barva, ki jih je samo ona sposobna pričarat.

Ajška in Bajka sta itak čisto navdušeni, ker ni več vroče.

Narava pa ....

Najprijetnejše stvari v življenju so najbolj tihe. Srečno živi, kdor ima mir v duši (Cicero)

Cel žur

Končno je vreme dopuščalo, da sem dala v zemljo, kar sem nabavla v ponedeljek. Nekako mi je Merkur v Vižmarjih postal všeč, ker nikoli ni gužve, pa še parking je skoraj pri vhodu.
Flacnat rože z zamašenim nosom je prav posebno doživetje. Rokavice gor, pa spet dol, ker je treba nos obrisat. Je pa res, da zaradi tega potem pohitiš in ne kompliciraš.
Ajša in Bajka sta danes imeli žur. Že dolgo se nista igrale tako, da bi se lovile okoli dreves. Sem bila tako vesela, da sem pozabila fotkat.

Gledat kako uživata v igri, balzam za mojo dušo. Vsakič, ko Ajšika pokaže svojo igrivost, se mi prikaže nasmeh na ustih. Prvi trenutek si sicer mislim, joj ne, da je ne bo bolelo, potem pa....ma punca uživaj, ti že vše kaj delaš.

Začetek zgleda tako, da bi se nekdo, ki ju ne pozna ustrašil. Ampak ni nič renčanja, le igraneje.

Ni ga večjega užitka, kot je palčka

Se vidi, da so te temperature ta prave za pse.

Drugače pa imamo po novem barikade, ki pa so jih vseeno prebili. Kako se jim da ven iz avta, premaknit hlod in delat škodo?

Naj se sliši še tako grdo, ampak mir bo šele takrat, ko bo en umru.  Naj čim prej, ker so čedalje bolj predrzni.

Gledanje TV-ja včasih ni dobro, ali pa

Danes je dan za počitek, ker se mi je odtajal nos in že cel dan puščam. Gledam TV in spet je bil film Predsednikova hči. Ne, to nisem bila nikoli in se zato nisem našla v tem filmu. Zgodba me je že v prvo dotaknila in v drugo ni bilo čisto nič bolje, mogoče še slabše, ker se zaveš preteklost.
Jeba je bila priznam, nimam pojma zakaj me je danes užgala preteklost, ampak je že mimo. Malo sem napizdila samo sebe in si povedala par stvari. Življenje je takoj drugačno, ko ga nehaš gledat skozi rožnata očala.
Ne bom rekla, da ni bilo lepo. Je bilo. Ne bom rekla, da ni bolelo. Je. Ampak, je moralo biti tako!

Tko sedaj pa dost za naslednjih nekaj let in pika!

Mi gre pa nekaj močno na jetra zadnje čase. Vsakič, ko sem na dopustu zbolim. In tokrat bom probala tole dati čez brez bolniške, ker bo šef čisto resno misli, da ga zajebavam. Sem pa iznašla ubijalsko mešanco. Čaj iz rdeče pomaranče in teranov liker. Njama!

Nikoli ne veš kdaj in kje..

Sem rabila kar malo časa, da sem dojela dogodke zadnjih dni.  Poplave, človeške stiske, narava, ki nam vrača udarce. Ko človek lahko samo gleda in čaka, da mine. Dobesedno, če se narava odloči, je nihče ne more ukaniti. Naredila bo točno to, kar se je odločila, da bo.

Tako kot usoda, ki ti je namenila svojo pot. Še tako si lahko dober, slab, previden ali pa ne. Tvoj konec te čaka tam, kjer ti je namenjeno.  Lahko si sredi treninga, sredi počitka, tam kjer je zapisan konec, točno tam se zgodi.

Ko smrt vzame takega športnika kot je bil Jure Robič, si rečeš, najboljši res odhajajo prej.  Tako kot si ne predstavljam kako je biti popolavljen, si ne morem predstavljati žalosti in čustev staršev, ko v enem mesecu izgubita oba sina. Nedojemljivo.
In potem se zamisliš nad svojim življenjem. Današnjo noč so mi požrli mulci, ki so se vozili po savi in zganjali hrup, da se ob zaprtih oknih ni dalo spat. Seveda me je skrbelo ali bodo šli čez poligon ali ne. Bodo barikade v obliki hlodov zdržale in obranile sveže pokošen prostor. Pa je šla noč. Želodec še danes ni ok. Včeraj nas je zapustil tudi eden prvih gospodarstvenikov, ki je takoj začel reševati delavce in ne polne riti vodilnih. Ponoči ga je izdalo srce. Ljudje nismo stroji in stres je tihi morilec, za katerega nikoli ne veš kdaj te bo poiskal.
Spet trenutek za pogled vase...zadnji mesec je veliko novega, predvsem pa veliko stresnega. Spoznanja, ki niso takšna kot bi bilo za pričakovati, ampak prej obratna. Po drugi strani sem pa v tem mesecu izvedela toliko, da sedaj vem kdo in kaj sem, kdo in kaj so drugi. Vsako novo spoznanje potegne za seboj še ostala nova spoznanja. Presenečenja so tako pozitivna kot negativna. Oboja skupaj tvorita celoto in ker so pozitivna večja kot negativna, sem dobila zalet in komaj čakam, da lahko začnem leteti.

Narava vrača udarec

Zginla je reka. http://24ur.com/novice/slovenija/reka-iska-izginila-sredi-noci.html

Iška je še dva dni nazaj poplavljala, danes pa je ni. Ponoči je nekaj počilo in reka je šla v podzemlje.

Še dobro, da sem bila tam, da vem kako je bilo - ker če ne pride več nazaj Iški vindgar nima več svoje funkcije

Jap, kar igrajmo se Bogove na zemlji, narava nam že pokaže kdo je kdo in zakaj je tako!

Kje bo pa Ajška poleti plavala? Iška vrni se!

Nova skupina

Spet imam nove male žabice v šoli. Luštni za pojest.
Španjelček

Beaglica, ki je že na pol naš otrok, saj je Chivasovo dete...

Enga prikupnega mini mešančka

Maltežančka - se močno opravičujem za napako, mamo višavčka!

Labija

Črnega večjega mešančka

In še eno malo črno mešanko

Res je taka luštkana skupina že na začetku in komaj čakam, da se bolje spoznamo. Kužki so že v drugo pokazali, da bo veliko dela z njimi.

Poplave

Sploh ne dojamem in si ne predstavljam kako zgleda, ko je okoli tebe voda.

Vsi so junaki, ki so se bojevali z njo.


Res si ne predstavljam kako je, ko te zalije in upam, da mi tega ne bo potrebno nikoli vedeti.

sava

Učenjak 15.9

Današnja šola je bila spet samo na pol šola.

Spet smo praznovali rojstni dan. Iša vse najboljše!

Začeli z jesenskimi sprehodi

To je tisti lepši del šole, ko gremo ven. Danes je spet padel Tivoli. Nekaj čez 20 nas je bilo. Prav luštna družba. Eni so bili čisto prvič, eni so že veterani in jim je to res samo še rutina.

Vreme k aprila

Pa kaj se je tej naravi res čisto zmešalo.
Sonček, kratki rokavi, potem pa kar en vrtinčast veter in ...dež. Pa to ni več normalno no.
Še dobro, da je večer, ker bi bil sedaj verjetno spet sonce. Ups, že celo uro dežuje...vsaj nekaj traje malo dlje.
Je pa res, da ob takem vremenu nebo dela lepe barve.

Moji taveliki

Ko imaš enkrat skupino res ta velikih, potem je težko v glavi preklopit na druge ta velike. S res ta velikimi smo se zmenili, da se dobimo enkrat na mesec, da ohranimo stike. Res upam, da bo tako.
Novo šolsko leto se je čisto res začelo in ta veliki so sedaj drugi. No taveliki srednje veliki :))

Tri leta že ne kadim

S tečajniki sem bila na kavi in je debata nanesla na čike. Vsi so bili začudeni, ko sem rekla, da sem tudi jaz kadila. In to ne malo...
Amapk, točno danes je 3 leta od kar sem pokadila zadnji čik. Sedaj pa res lahko rečem, da sem nekadilka.
Kar nekaj ljudi je takrat tudi nehalo...ampak vsi še vedno kadijo....naj, vsakemu pravim. Ko bo čas, ni problem nehat.

Pa saj je z vsemi stvarmi v življenju tako. Ko je čas, kar same stečejo. Se zgodi, da ne moreš čakati, na tisti pravi čas in včasih kar prehitiš. Ampak, če je prehitevanje varno, zakaj pa ne.

Življenje je reka, ki teče. Včasih hitere, včasih počasneje. Če gledam svoje, je točno tako. Sedaj se mi spet vse tako hitro dogaja, da komaj lovim dan z dnevom. Ampak, vsaka reka se nekoč ustavi in tudi jaz bom splezala na zeleno vejo in bo spet vse ok.
Je pa tako, ko se začne dogajat oz, ko se začne spreminjat tok, fino opazovati okolico. Ko si enkrat vpleten v vse skupaj, ne kot opazovalec ampak kot tisti, ki je notri, takrat šele resnično vidiš tisto, kar drugače ne.
Žalostno je, ko ugotoviš da je okolica čisto drugačna kot zgleda iz drugega zornega kota. Kor kaže je smisel življenja tudi v tem, da se naučiš sprejmat tisto kar ti je dano. To mi gre ponavadi sicer dobro od rok in ni vrag, da bi bilo sedaj isto. Le malo težje bo, ker sem sedaj tudi jaz del tega in se bojim, da se vse skupaj samo sesuva. Pa ne zato, ker je vse trhlo, ampak ker nekdo spodkopava.
Spodkopava pa tako, da opazovalec, ki gleda od daleč tega niti ne vidi.
Vse skupaj me spominja ja lepo oblečene ljudi, ki pa so samo lepo oblečeni, to je pa tudi vse.

Kot da je bilo včeraj

Danes sem šla po skoraj dveh letih na kavo. Pa sem se počutila kot da jih vmes ni bilo.
Čisto nobenega nelagodja, nič, kot da bi bile včeraj nazadnje skupaj. Eno ura je minila čisto prehitro, čisto preveč je še stvari. Nič ne vem. Hočem še.

Mama in hčerki

Sončno vreme je bilo kot nalašč za sprehod s fotkičem. Se mi zdi, da prav moram pofotkat obe, ker mi bo lahko žal, da nisem izkoristila sončka.
Itak da se vse začne na poligonu, ker je treba pogledat kako je, če se je kaj čez noč spremenilo. No, danes niso vozili po njem, jih verjetno od včeraj vse boli.
Na poligonu so strožki in strožki so žur

Ajška se veda tut mora strožke lovit



Nadaljevale smo sprehod in srečale Brihto

Tri babe

Luka in Brihta

Vsi štrije

Sestrsko rivalstvo



Metulja ni prav nič motilo, da smo tam kjer smo