Vedno me je groza, ker se vsakič bolj zavedam, da jo bom enkrat tja odpeljala zadnjič. Že doma se ji opravičujem in ji razlagam, da greva tja zato, ker jo boli nogica, pa zato ker je to zanjo dobro,...in vedno je tako vesela, ker se bomo peljali. In potem, vidi kam gremo. Začne se oblizovati in mene kar stisne. Najhuje mi je, na zadnjem semaforju, ker se zavedam, da .....
Res je moja carica, moja bubica, moja.....enostavno moja lubica!
