Naporen dan

Počasi moji sodelovci odhajajo, vsakič jih je več, ki rečejo adijo služba in gredo v pokoj. V dveh mesecih jih je 5 reklo adijo. Danes so naredili žurko. Prišli so tudi trije bivši. Franček moj, brez kušvanja ne gre. Pa saj si bil dec nič ne rečem, kakor koli, si pa vedel kje imaš kaj. Drejček je Drejček, se je popravil, nazadnje je zelo slabo zgledal in mu zdravje ni najbolj služilo. Sem res vesela, da je spet nazaj tak k mora bit in si tut zasluži. Šef (zaenkrat je on edini, ki ga priznavam za šefa, pa bo počasi že eno leto od kar ga ni) mi ne zgleda najbolj. Naj začne že uživat no in naj neha samo delat! Eni se res ustavijo samo takrat, ko res nič več ne gre.

Sem pa ven iz forme čist. Pojedla sem dva niti ne velika koščka odojka, kos kruha, obvezno čebulo in komarico. Niti ne več kot pol kosa potratne potice, eno breskvico in to je to. Neki mi ne gre najbolje zadnje čase. Ali pa sem se malo razvedla in mi mrzel odojek več ne gre. Ne vem zakaj se niso zmenili za termo posode, saj se jih dobi. Starci, čisto vsi so isti. Se jih ne premakne in tko k so bili cel življenje navajeni bo pa konc. Je res škoda, k bi lahko mel toplo skoz.
No pa saj ni važno, važno je druženje in da je fino. Upam, da jim je bilo. Jaz sem se kar kmalu pobrala s celim pladnjem sladkih stvar.

Popoldanski spanec je sedel, kot dojenčku. Popoldne pa ne vem kaj me je prijelo, da sem vzela v roke nož in vrečko ter s vsem tem odšla na travnik nabirat regrat. Za eno posodo ga je bilo in mislim, da ga imam dovolj za naslednjih xx let. Ni mi pa jasno zakaj ga sosedje nabirajo tam kjer vedo, da psi lulajo in kakajo. Saj imamo ja toliko travnikov za katere vemo le mi.
Zvečer sem še poligon spremenila v nasad malin in jagod. Že lani sem mislila imeti maline, pa sem bila potem prepozna. Letos jih je najprej prinesel oči, potem pa še sosed. Tko da počasi bomo imeli res vse, kar sem si nekako v glavi zamišljala vse ta čas. Če ma kdo rdeč ribez viška, naj kar prinese, bomo vse porabil.

Življenje nikomur ne prizanaša. A kaj zato? Vstrajati moramo in predvsem zaupati sami vase. Verjeti moramo, da smo za nekaj nadareni in da moramo to uresničiti, pa naj stane, kar hoče. (Marie Curie)