Kot pravi zdomc je prišel domov takoj, ko je lahko in v napovedi se je zmotil za celih sedem minut. Garmin je res zakon kot kaže.
Včerajšnji dan je kljub okrnjenemu spanju in skakanju po robo za brata, pustil pečat.
Že zjutraj, malo čez devet sem ga srečala pri hali A in takoj mi je s svojo simpatičnostjo in že na videz odptem duhu padel v oči. Mišek mali res!
Grem po stvari jih razvozih in pridem nazaj v službo. Stopim iz avta in po parih korakih zagledam njega. Veselega, smejočega in z repom mahajočeha. Res je odprtega duha. Ni mi dalo in morla sem mu dati vodo. Lepo počasi jo je spil, prav gentelmensko je vse naredil. Tudi ubogal, da ne sme not. A ga je gnalo in je šel. Elegantno in počasi.
Ni šlo srce je reklo, da sva se srečala z razlgom danes. Po netu nisem našla nič o njem zato sem poklicala v Gmajnice. Prišli bi lahko v 2-3 urah. In kaj naj do takrat? Nisem mogla nič, ni šlo. Tale pikec se mi je vsedel v srce takoj, že zjutraj. In dejstvo je bilo, da še ni imel slabih izkušenj, ker se ni ničesar bal. Da bi ga jaz imela na vesti. Ne, ni šlo. Dobro, da je moj sodelovc glih tolk nor kot jaz in da se je tudi njemu vsedel direkt v srce. Ni bilo potrebno preveč prepirčevanja in že sva ga imela v avtu in odpeljala v Gmajnice. Fant je bil v avtu čist domač.
Tako malo je potrebno da je bil ta fant na varnem. Če bi Gmajnice odreagirale takoj, ne pa da čakajo še malo, bi bilo več psov na varnem, garant. Ker včeraj naj bi imeli intervencijo zato niso mogli takoj. Če so jo res imeli, se opravičujem. Samo na stanje, ko sem pripeljala psa tja lahko rečem, da je ni bilo, kajti šofer je mirno sedel za mizo in v tem času ni mogel priti iz intervencije, ker sem bila ipak prehitro tam.Lahko jih je sram!
