Kako veš da je to to?

Sem rekla že na začetku, da ne maram zimskega časa, ker preveč razmišljam o sebi in tistih, ki mi zapolnjujejo življenje. Tokrat je govora o moškem, enem, ki mi je ukradel srce, ki me je prizadel najbolj od vseh a ga imam vseeno najraje od vseh.
V mojem življenju se pojavlja že tri leta in od tistega dne ko se je pojavil ne zgine iz mojih misli. Tudi v obdobju, ko ga ni je v mislih z mano vsak dan. Sedaj je tisto obdobje, ko je tudi fizično prisoten ne samo v moji glavi in zato se še bolj sprašujem ali je res to to. Dam na en kupček vse minuse in pluse, vse kar bi dobila zraven in vse kar izgubila in ja bolj kot iščem minuse bolj močni so plusi, pa ne po matematični logiki, da dva minusa sta plus.
Predvsem se ukvarjam s tem ali je on to to zato ker sem si ustvarila v glavi da nekdo to mora biti ali je on to to, ker enostavno je.

Gremo počasi. Ni edini moški v mojem življenju, daleč od tega, ni edini moški ki se pojavlja in ponikne v mojem življenju. Itak je to malo smešno pri meni. Ampak je pa res, da vsakega primerjam z njim, da si ob vsakem mislim joj on je to naredil tako, on je na to odreagiral tako, on je....in to je tako že tri leta čeprav me vsakič posebej prizadane ko gre. Ampak vsakič ko gre vem, da to ni slovo.

V življenju so ljubezni, ki zmešajo glavo, čute, duha in srce; med vsemi pa je ena sama, ki ne zmede, ampak prodre v globino in ta umrje edino le z bitjem, v katerem se je zakoreninila. (MUSSET)

Zakaj če vsakič vem, da ko zgine to ni slovo tokrat še bolj razmišljam o tem ali je on tisti? Vse v življenju ima svoj smisel verjetno tudi tole kar je napisano zgoraj in sem ga našla par dni nazaj. Zakaj je torej tokrat drugače? Zakaj tokrat ne samo da uživam z njim, ampak si resnično želim da tokrat ne zgine, ampak da postane tudi v realnosti to.
Zakaj še vem da je on to? Ker kljub vsemu ga razumem, ne zato ker se dobro sliši če ženska reče da razume moškega, ampak ga res, verjamem mu, da kakšna stvar ne gre, nočem pritistkati nanj ali pa niti pod razno ga dajati v precep da naj se odloči me mano in še kom, zaradi mene dajati nekoga na drugo mesto.
Ja drugo mesto. Nikoli pri njemu ne bom prva, realno gledano bom tretja in ja ob tem se nasmejem in mi je lepo. Če to ni to, kako ti je lahko lepo ob tem ko že v štartu veš, da nikoli ne boš prvi?