Oba me že čisto isto gledata, ko jima rečem,da gremo ven.
Žak je spoznaval listje.
Abi pa je čakala, če bo kje prišel njej dedi. A ga danes ni bilo. In ko je ugotovila, da ga ne bo, je bila spet čisto naša.
Žak je užival v poziranju, Abi pa v vohlanju.
Brez skupnih ne gre, ker potem sprehod ne bi bil popoln.
Vedno je bil štor od Abi in danes je postal še Žakov štor.
Fotkanje je naporno, sploh če gremo v gozd.
Spat? Ne, spat pa še ne gre.