Nor teden, dober konec

Začelo se je pred enim tednom ponoči. Abi je začela bruhat. Bruhala je celo noč, iz nje je šla sama bela pena. Zjutraj sva šle k vetu in dobila je injekcijo proti bruhanju. Malo se je umirilo, a še vedno je bruhala in nič jedla. Ponoči je začela piti vodo, a je ni zadržala v sebi. Kar je popila, je vrgla tudi ven. Ponoči je bilo spet pestro, zato je spet dobila injekcijo proti bruhanju. Bruhanje smo res ustavili, jesti pa ni hotela.
Res jo je bilo težko gledati.

Več ali manj je cele dneve le spala.

Res je bila boga. Imela sem jo na umetni hrani, po kateri naj bi začela jest. Postala je "bolj" živahna.

Na božič je uspela pojesti malo trave in spet smo bruhali. Tokat se je hitro umirilo, le jesti pa še vedno ni hotela.
Ker je pila vodo, sem rekla, da še malo počakam in ji dam čas, da začne jest. Sem ji pa vseeno dala nadomestek, da ni bila čisto brez. Ker tudi v nedeljo ni jedla, je bilo logično, da greva v ponedeljek na faks.
Hvala bogu vedno dela najina vetka Darja, ko jo nujno rabimo. Takoj so ji vzeli kri in bili na vrsti na ultrazvoku. Ta pa je pokazal to, na kar sem sumila. Tujek. Operacija je nujna. Zaradi dehidracije so jo morali najprej spraviti k sebi. Nekdo jo je pazil in je bila operirana že v ponedeljek, saj je bila čisto na tem, da črevo poči.
Operacija je rešila našo težavo.

Del teniške žogice....približno se mi zdi, kako in kje ji je to uspelo narediti. Ker del žogice je še vedno tam.
Splet okoliščin, da oči ni šel po novo žogico in je le ta razpadla sredi meta. No, malo draga okoliščina, a bomo tudi to preživeli.
Važno je, da je Abi doma in da je ok.

Sploh si še nisem ornk ogledala kje vse je rezana, ampak kot kaže na dveh straneh, ker vidim dva flajštra.

In najvažnejše. Domača hrana je padla vanjo :)

Zdaj pa res dost teh obiskov faksa. Pa še enkrat ekipa, hvala za vse.

Abi &Me

Abi se je res čisto spremenila in postala čez noč odrasla psička. Priznam, da mi je še bolj prirasla k srcu - kot, da mi ni že prej :)
Abi je bila že tako ali tako prva, zaradi katere sem sploh pomislila, da sem noseča. Zadnje dni, se pa prav povezuje z otrokom, saj se čedalje bolj tišči k meni oz. njemu.

Pri tem je čisto nežna in pazi, da se me preveč ne dotakne. Le toliko, da se me drži. Tudi tamalček, se umiri ob tem dotiku.
Včeraj mi je telo zopet povedalo, da sem noseča  - kot da se tega ne opazi. Vse me je bolelo, bila sem tečna in odveč sama sebi.

Zato sem si dala danes res dan na off. Samo jest, na wc in to je to. Paše, sploh če imaš stalno ob sebi njo.

Pa ene mačje brke :)

Ko živali žalujejo

En teden "prazne" hiše je za nami. Žalosti, praznih prostorov, avtomatskih gibov. Vse in še več ostane prazno, ko te zapusti tvoj pasji prijatelj.
Nam je težko, čustva naredijo svoje. Razumsko je vse jasno, čustva pa planejo na dan.
Predvsem žalost in občutek praznine. Ne razočaranje, ker ko je enkrat pes star in ko se poslovi na tako lep način, kot se je Bajka, ne moraš biti razočaran. Si pa žalosten.
Prav tako imajo čustva psi. Abi je bila v torek tako potrta in tako žalostna, da se mi je resno zasmilila. Na obrazu se ji je videlo, kako žalostna je.
Zvečer sva jo šla iskat k mojim staršem in je bila čisto sesuta. Niti sence sebe. Ko sva jo že v Črnučah peljala kakat, ni hotela od avta stran. Edino šla je povohat tja, ker se je vedno polulala Bajka. Vrnila se je do avta in stala pred njem.
Tudi doma je najprej prevohala, če se je kje polulala. Preiskala je celo hišo, če je kje. Vsa skrušena je legla k nama v posteljo. Niti premaknila se ni.
Do sedaj je vedno spala v koči, od torka naprej se ni premaknila od naju.
V sredo je takoj zjutraj prevzela novo vedenje, ki ji nikakor ni podobno.
Spremenila se je za 100%. Umirila se je, njene slabe navade so zginile. Prevzela je podobno vedenje kot ga je imela Bajka.
Dobesedno je takoj postala vodja krdela.
Še vedno žalostna, ampak vse je imela pod kontrolo.
Najhuje od vsega pa je bilo to, da jo je povsod iskala. v Šiški, v Črnučah...dobesedno hodila je po njenih zadnjih stopinjah in vohala vsako njeno lulanje.
To dela še danes, po enem tednu gre najprej prevohat, če se je polulala tam, kjer se je vedno. Še vedno jo išče. Sicer vsak dan manj, jo pa.
Abi je bila prav nezainteresirana za vse. Šla je na sprehod, ampak se ni sprostila, tudi žogice ni lovila s takim navdušenjem, kot sicer.
Vsak dan sva jo vozila v Črnuče, da je šla z očetom na sprehod in bila z njim, ampak tudi tam je bila čisto druga.
V ponedeljek sva rekla, da jo bova res maksimalno zaposlila, da bo pozabila na žalost.
Cel dan je bila z nama, s Tilnom sta bila celo v Bauhausu med tem ko sem bila na masaži.
Zvečer je bila z njim še na sprehodu v mestu, tako da je bila res cel dan polno zaposlena.
To je bilo tisti prelomno, da se je malo sprostila in da je celo šla za dve ure spat v svojo kočo.
Pustiti moramo živalim, da žalujejo. Tako kot moramo pustiti sebi.
Abi je potrebovala en teden, da je dvignila svojo življenjsko energijo. Hkrati je pa takoj, prvi dan prevzela novo vlogo v družini in postala glavna.
Če bi se zgodilo, da ne bi jedla, bi sigurno posegla po kakšnih alternativi, tako pa sem ji pustila, da je bila žalostna in da je dala žalost iz sebe.
Seveda je dobila ogromno najine pozornosti in nežnosti, kar ji je vsekakor pomagalo.

Bajka, hvala ti za vse

24.11.2015 je najbolj žalosten dan v mojem življenju.

Bajka je odšla tako nenapovedano in tako na hitro, kot bi želela, da nam ni pretežko.
Še zjutraj je bila čisto ok, s Tilnom sta šla lulat in kakat. Le jesti ni hotela, kar mi je bilo čudno.
Morala sem od doma, čez eno uro, ko sem se vrnila, je spala na svojem mestu, ampak, me je takoj pozdravila. Še na posteljo je šla, ker sem ji rekla, naj gre na toplo spat. Učke so bile ok, niti slutiti nisem mogla, da bo čez 10 minut vse drugače.
Prišla je za mano v pisarno. Ravno sem na Fb prebrala, da je umrl pes od prijatelja in sem mu napisala, da ne morem verjet. V tistem je Bajka začela hitro dihat, ampak se je tudi čez manj kot minuto umirila.
Poklicala sem na veterinarski faks, če dela njena zdravnica. Usoda, naključje, ali pa kar koli že, je hotelo, da je delala. Takoj sem rekla Tilnu naj pripravi avto, ker notranji glas mi je pravil, da ne smemo čakati.
Čeprav nisem slutila, da je kaj groznega, pač nekaj malega je narobe, dobila bo antibiotik in pridemo nazaj. Lepo je šla z mano v avto, sicer sem se vsedla na zadnji sedež, da sem bila bližje nje. Ko smo prišli na Celovko, se je ulegla in začela gledati v prazno - to ni bil dober znak. Še enkrat sem klicala na kliniko in dobila Darjo. Povedala sem ji, da smo na poti, da je nujno in da naj naju počaka.
Pred kliniko je še sama skočila iz avta in šla notri. Spomnim se, da sem rekla Tilnu, da se mi zdi da jo malo zanaša, da ne hodi čisto stabilno. Vesela, je vstopila v ordinacijo, kjer so jo že čakali. Hoteli so ji vzeti kri, pa ni šlo. Bajka se je vsedla, ampak tudi takoj ulegla. Trudili so se vstaviti iglo v žilo, končno jim je uspelo, pa ni bilo krvi, ker ni imela več tlaka. Začelo se je reševanje naše punce. Darja in ekipa je naredila vse. Dali so jo na infuzijo, začela je prihajat k sebi. Naslednji šok je bil iskanje vzroka. Punktiranje trebuha - kri. Darja je kar prebledela in mi rekla, da naj čimprej najdem psa za transfuzijo. V tistem sem pozabila, da imam doma Abi. V mislih sem čekirala kateri tečajnik je najbližje, kateri je doma. V tistem vzkliknem - pa saj imam tamalo doma. Obrnem se med vrati, Tilen me ustavi, ker je imel on ključe od avta. Po poti domov kličem očeta, naj hitro pride na kliniko, da bo držal Abi, ker jaz je ne morem.
Ko je rekel da gre, sem se prvič zjokala, saj sem se zavedala, da je to lahko naše slovo.
Z očetom smo istočasno prišli. Abika ga je bila seveda neizmerno vesela, hkrati pa čisto zmedena, ker ni vedela zakaj in kaj je narobe. Jaz sem šla notri pogledat, kaj je z Bajko.
Na hodniku sem srečala Darjo, ki je bila res zaskrbljena. V trenutku, ko sem videla njene oči, sem jo slišala, kako bo rekla : ni šlo. Ko je odprla usta in rekla, da je na ultrazvoku, sem spet začela dihat. Šla sem jo pogledat, bila je pri sebi, prelizala me je. Novice dobre, ker so bila jetra in vranica ok. Le malo krvi okoli jeter. Zaslišala je Abi, ki je prišla z očetom v čakalnico in za hitro smo ji jo pokazali, da sta se obe pomirile.
Z Abi in očetom smo odšli v sosedno ambulanto, kjer smo Abi pripravili na odvzem krvi. Dali smo jo na mizo, pobrili del vrata in jo položili na bok. Oči in asistentka, sta držala noge, jaz sem jo držala za glavo. Niti se ni upirala, ampak je mirno ležala. Kri je hitro tekla in hitro smo bili konec. Proti koncu je bila parkrat nemirna, ampak se je takoj umirila. Abiki so zavili vrat, dali smo jo z mize. Bila je ok, zato sem šla pogledat kako je Bajka.
Ko sem prišla k njej je bila dobre volje, tudi učki so se ji svetili, mahala je z repom. Tilen jo je komaj zadržal na mizi. Prelizala me je celo in kar ni hotela nehati s tem - jaz pa tudi ne.
Oči je notri pripeljal Abi, da ste se videle. Abi je takoj stegnila glavo proti njen in sta se prelibčkale, tako kot sta to zadnje čase tako pogosto počele.
Potem je šla Abi počakat v avto, saj smo Bajko odpeljali še na rentgen, da pregledamo pljuča.
Odločitev je bila, da če so pljuča ok, jo operiramo, ker kot kaže mora ni nič hujšega.
Nestrpno sva z očetom čakala zunaj. Vmes je prišla zdravnica, da so tudi krvni testi ok in da ja, če so pljuča čista gremo na operacijo. Zbrala se je tudi že ekipa.
Pljučka so bila ok in začela se je priprava na operacijo. Takoj so ji dali tudi Abikino kri, saj se ni vedelo koliko kri je že steklo v trebuh.
Vmes me ni bilo ob njej, a bila sem mirna, saj jo je Tilen skoz imel pri sebi v naročju in jo tolažil in bodril. Njuna veza je od prvega dneva posebna in čarobna, zato sem bila čisto mirna, saj sem vedela, da je Bajka mirna z njim.
Jaz sem se menila z zdravniki, izpolnila vse obrazce za operacijo. Pogovorila sem se s kirurginjo. Dogovorile sva se, da se je ne rešuje za vsako ceno. Da če bo karkoli našla, kar ni malo in kar ni običajno za to starost, naj me pokliče, saj je ne bomo zbujali.
Najhuje je na koncu pogovora, ko te seznani s ceno. Ja, cena je bila obupno visoka Ko nama je rekla okoli 1500, nama je obema z očetom zastal dih. Sploh sedaj, ko urejamo vse za otročka in je vsak denar premišljeno porabljen. Ampak kako naj rečem zaradi denarja, da ne gremo v to. Ajde, če psica ne bi bila pri sebi. Ampak če bi Bajki pustili, bi sedaj vstala in šla. Seveda ni bilo vprašanje denarja - bomo pa kasneje kupili stvari.
Po opravljenih formalnostih, sem šla nazaj k njej. Oči se je tudi poslovil od nje in odpeljal Abi domov.
Bajka se je umirila, bila je bistra in ok. Če je le lahko, nama je dala lubčka. Prišla je še anasteziologinja, tudi njej sem rekla, da če bo kaj narobe, naj jo ne oživlja.
Punca je v svojem življenju že toliko dala čez, da nimamo pravice, da ji življenje podaljšujemo, če se odloči da gre.
Ostalo nam je še kakšnih 10 minut, predno so jo prišli iskati. Skupaj smo jo odpeljali do vrat, od koder je šla na operacijo.
Še zadnjič smo se videli, ko je bila pri zavesti. In zadnjič smo se poljubili v slovo. Odpeljali so jo.
S Tilnom sva si padla v objem in takrat me je čisto zlomila. Zjokala sem se mu na rami, čeprav mi je govoril, da bo še vse ok.
Odpeljala sva se v Črnuče, pogledat Abi. Vmes sva se ustavila, da sva si kupila za jest. Abi je bila vidno potrta, kot da je čutila, kaj se bo zgodilo. Nisva niti dobro začela jesti, ko je zazvonil telefon. Samo da sem videla številko, sem vedela, da ne bo dobro.
Niti nisem slišala kaj mi je točno govorila o nekih tumorjih povsod. Rekla sem samo, naj jo pusti živo, da prideva tja. Takoj sva se vsedla v avto in šla.
Kot zakleto so bile vse rdeče, ljudje mečkali na cesti. Prišla sva na kliniko in takoj sva šla lahko do nje.
Ležala je na mizi s tubusom v ustih. Bila je še živa, saj so jo imeli na aparaturah. Trebuh so ji zašili, a se je videlo, da je čisto napihnjen. S Tilnom sva se poslovila od nje. Darji sem rekla, da jo lahko uspava. Vseskozi sva jo lubčkala in božala, tako kot je imela najraje.
Ubrizgala ji je evtanazijo, punca pa se je še kar borila in dihala. Povečala je dozo, Bajka pa se je borila naprej. Oba s Tilnom sva ji govorila, da lahko gre, da naj si spočije. Počasi je nehalo biti njeno ogromno, junaško srce.
Odstranili smo ji tubus, da je bila lepa, da sem ji lahko dala lubčka še na njen najlepši smrček na sveti. Bil je že hladen, ni je bilo več.
Težko jo je bilo pustiti. Oba sva bila zlomljena. Tilen še bolj kot jaz, saj je do konca upal, da se bo Bajka pobrala, tako kot se je vedno do sedaj.
Še zadnji pogled na njeno veličanstvo Bajko. Zadnji poljub, zadnja zahvala, in zadnji dotik.
Odšla sva, Bajka pa tudi.
V avtu sva jokala kot dež, ko naju je naekrat obsijalo sonce. Samo najin avto je bil v soncu. Vedela sva, da nama Bajka sporoča, da je v redu in da bo z njo vse v redu.
Sedaj mora biti samo še z mana.
Težko je, težje, kot je lahko. Sploh, ko vidiš da smo prizadeti vsi. Abi, muc v Črnučah, Liza, vsi, ki smo jo poznali. Predvsem pa midva s Tilnom.
Jaz se razumsko ustavljam, ker moram paziti še na našega fanta, za katerega sem si res želela, da se z Bajko spoznata.
Na žalost je bilo Bajkino telo že tako brez moči, da tega ni več zmogla.
Je pa naredila vse, da smo to kar smo.
Da bomo kmalu družila.
Bajka hvala ti za vse kar si nam v življenju dala. Hvala ti za vsak dan, ko si bila z nami.
Si legenda, to si bila že prej in že prej si postala nesmrtna in večna. Tvojo šolo bom delala s ponosom še naprej.
Uživaj, punca moja!

Užitek na snegu

Zavedam se, da je to lahko Bajkina zadnja zima, zato si nebi nikoli odpustila, če je ne bi peljala na sneg.
Že včeraj zvečer smo se odpeljali v Črnuče, kjer je bilo snega ravno za vzorec, a dovolj, za nasmeh, katerega Bajka dobi, ko gre na sneg.
Danes pa sva rekla, da jo peljeva prav na ornk sneg.
Podatek iz Rakitne - snega je najmanj 20 cm. Gremo!!!
V Ljubljani megla in turoben, umazan dan.
Po poti proti Rakitni, ni kazalo, da bo sonček, a to ni bilo važno. Važen je bil sneg.
Bolj kot smo se bližali vrhu, bolj so se oblaki umikali sončku.

Ko sva prišla na Rakitno, smo vsi samo čakali, a gremo na sneg.

Jaz sem bila samo fotograf, saj sem morala paziti, da mi kje ne spodrsne.
Je pa Tilen ravno toliko not padu, kot Abi in Bajka.
Vez med njem in Bajko je res močna. Prav užitek ju je gledati, kako se imata rada in uživata en z drugim. Tudi Abi ga čedalje bolj upošteva in ga sprejema za svojega. No saj je že čas :)

Snega je bil res 20 cm ali pa še več. Predvsem je bil pa čist in suh.

Abi me je čisto presenetila, saj je nabirala kroge in kot kozica skakala po snegu.

Bajka si je držala Tilna, ki ji je metal kepe. Ne skače za njimi, žur jih je, da jih lovi na mestu. Kar mi je veliko bolj všeč, saj zadnje nogice niso več najboljše.

Več kot ji zmeče snega, bolj je vesela.

Nisem čisto prepričana, kdo je bolj vesel snega. Važno je, a so vsi trije uživali.

 Jaz pa še bolj, ko sem jih gledala pri tem.

Še sva meseca, pa bomo tako uživali še z enim škratkom. Ja, lepo je nositi otroka in še lepše je, ko veš, da bomo skupaj uživali v takih trenutkih, kot je bil danes.
Ko smo za 15 minut peljali Bajko na sneg.

Prelepa jesen

Jesenski dnevi, ko se že zjutraj zbudil v sonček, kar kličejo ven.
Res je, da nisem ravno za dolge sprehode, ker mali pritiska dol in je to malo boleče. A nisem se mogla upreti soncu in ostati notri.

Če drugega ne, je bilo potrebno malo pofotkat moji punci.

Bajkica viha žnable, ker smo na to res kar malo pozabili.

 Obe sta prav isti šemi.

 Žogico v usta, pa je sprehod taprav.

Abi je dobila brco

Ne, ne...ne od mene. Ležala je zraven mene in sine se je zbudil. Ker se me je Abi tiščala, je čutila njegovo brco.
Njena reakcija - najbolj začuden pogled v moj trebuh in odmik od mene.
Sedaj se nikoli več ne nasloni na trebuh, ga pa voha in posluša kaj se dogaja v njem.

Moram priznati, da je to res neverjeten občutek, ko čutiš premikanje otroka v sebi.
Abi je detektor za vsak premik, Bajka me pa samo občasno pogleda in si verjetno misli...a bo že mir :).

Da je Abi posebna psička, je pokazala danes zjutraj. Že od šestih je bila čisto nemirna in ni hotela zaspati.
Malo pred sedmo me je klicala mami, da sta z očetom na urgenci. Abi je res telepatsko povezana z njim in samo, da prideta nazaj, jo bom morala peljati k njemu, da bo videla, da je v redu in se bo upam, da umirila.

Sestavljanje vozička ali kako naj psi sodelujejo pri tem

Priprave na dojenčka, so za nas  - lastnike psov, še bolj pomembne.

Psi itak vedo, da se nekaj dogaja, da nekaj raste v nas. Od nas je odvisno, kako bodo otroka sprejeli in kako se bodo počutili zapostavljene pri tem.

Logično je, da bodo psi izgubili del pozornosti, da ne bodo več na prvem mestu. Na vse to, se psi navadijo prej, kot pa mi.

Važno je, da se vse skupaj začne že v nosečnosti in pri nas se je začelo.

Ker sva že dobila voziček, sva ga morala pregledati in sestaviti.

Seveda sva to delala v družbi vseh prisotnih.

Vsem, ki me sprašujejo kako s psom, ko se začne pripravljat za otroka pravim: Vse delajte z njim. Naj vse prevoha, pogleda kaj je kje. In vedno, ko kaj prinesete za otroka, naj bo v vrečki tudi nekaj malega- priboljšek tudi za psa.

Ker je končno prišel čas, ko lahko iz teorije svoje znanje dam tudi v prakso, sem komaj čakala začetek dela.

Vse tri so bile v sobi in prav nič jih ni zanimalo kaj midva počneva.

Če sem poštena, so samo čakale, da končava in jim dava že mir.

Tudi, ko je bil sestavljen, se nobena ni premaknila ali šla pogledat, kaj sedaj to je. 

Teorija v praksi: briga pse za to, kaj midva pripravljava za otroka :).

Abi ima 2 leti

Kaj naj rečem o moji dvoletnici?
Abi, je A - bi?

A - bi bila dovolj visoka - ni. In to sem pač morala preboleti. Imam malo nemško ovčarko, pa kaj če sem želela ornk babo. Je, pač nisem dobila. Če dobro premislim, mi bo sedaj, ko bom imela otroka, to celo všeč :).

A - bi kontrolirala živcce? Ne, nisem psihično stabilna. Njeni živci niso ravno to, kar sem želela. Tudi to prebolevam. Nisem še čisto, zato ker imam še eno veliko oviro, ki jo moramo nujno kmalu urediti.

A-bi hodila z mano v službo? Ne, ne more. Njeni živci niti pod razno niso za to, za kar je bila psica kupljena.

Njena psiha je tisto, kar pravim, da je napačen nakup.
Spet se bo pojavilo vprašanje, zakaj je nisem vrnila in zakaj ne zahtevam nazaj kupnine. Vzrediteljica je sama rekla, da mi jo bo vrnila, nazadnje letos, ko sva se srečale in sem ji rekla, da je nimam za službo, ker jo ne morem imeti za prevzgoje. Zakaj ji ne težim in zakaj ji ne dam zahtevka. Zato, ker še vedno vzreja naprej, še vedno dela top kvaliteto - ki na koncu to ni. S tem, ko bi zahtevala vračilo nazaj, bi mladičkom, ki jih ima ali pa bo imela, vzela del oskrbe in kvalitete. Se mi splača. Če človek pač nima sam toliko vesti, da bi naredil to, kar govori oz. če ne verjame, da so psi taki kot so, potem naj pač živi v tej veri in si še naprej meče pesek v oči.
Moja zgodba z vzrediteljico je zaključena, denarja nikoli ne bom dobila nazaj, ker je imela dve leti več kot dovolj časa za to. Da pa uporabim pravna sredstva, se mi pa ne da. Saj verjamem, da je vzrediteljica začela z vzrejo v dobri veri - narediti nekaj dobrega za pse. Sedaj, pa to dela le zaradi svoje finančne koristi in če jo ne ustavijo tisti, ki jo lahko, jo tudi jaz ne bom. Ne da se mi.

Abi je bila kupljena za službenega psa. Morala bi nadomestiti Bajko, ki je bila ključna pri prevzgoji psov. Abi tega ni zmožna. Njeni živci so tako slabi, da se ne more skontrolirat, ko vidi svojega psa. Nič ni narobe z njo. Ni ne agresivna, ne nadležna, ne nič. Samo izredno vokalna je. In vse svoje notranje boje, puca preko glasu.
Ja, lahko bi jo utišala. Seveda. Obstajajo pripomočki, ki bi to zadevo rešili takoj.
Samo pri prevzgoji psa, jaz potrebujem psa, ki nima problemov sam s seboj. Abi jih pa ima. In to je tisto zaradi česar jo ne morem uporabiti pri prevzgoji. Negativno energijo notranjega boja, prenese na psa, ki je že tako v notranjem konfliktu sam s seboj. Jaz pa rabim pozitivno energijo, a lahko psu povem, da je življenje brez negativne energije - lepo.

Je pa Abi  še vedno odličen primer za mojo službo. 2 psa, ista vzgoja. Popolna razlika. To je tisto, za kar uporabim Abi v šoli. Kot primer, prehitrega nakupa. Ko se zaljubiš v mladička, ko že med tem, ko ga obiskuješ veš, da zadeve ne štimajo. Potem pa se greš reševanje pasje duše.
Res mi ni žal, da je prišla v moje življenje.
Je odličen uvod v otroka, kjer je potrpežljivost in vztrajnost nuja.
Žal mi je za tiste, ki so mladičke kupili res za delovne pse - predem bratca, ki je bil dan v policijo ( ironija je, da zato, ker ga nihče drug ni hotel.) To ni pes za tja. Saj bo delal, nikoli pa ne bo tisto, kar bi si vodnik od psa želel, predvsem pa ta pes, nikoli ne bo srečen v svojem življenju. In to je tisto, kar šteje v odnosu pse vodnik. Obojestransko zadovoljstvo. Ki ga pa na obeh straneh ne bo. In posledično ne pes, ne vodnik ne bosta dobra v svojem delu. Bil bi odličen sledar, samo ne z obremenitvami. To pa spet ni to, za kar bi se ga rabilo.

Tak pes, kot je Abi, je za v neko mirno družinsko okolje. Nikakor ne za v pesjak in nikakor je ne smeš preveč obremeniti. Je popolnoma neškodljiva in sploh ne naporen pes. Potrebuje nekoga, ki jo dnevno zgoni - seveda tako, kot paše njej. Je idealen pes za aktivnega upokojenca.
Zato pa sta z mojih očetom, že od prvega usojena. In prav srečen je, ko jo dobi vsak dan za nekaj ur. Prizna pa, da je za vedno ne bi imel. Ker se nalepi nanj in ga ne spusti izpred oči.

A -bi bo vedno Abi. Moja in naša. Srčna punca, ki mora biti povsod prva, ki mora vedno povsod dati zraven svoj nos. Ki vse prevoha, vse preliže.
Ki se ji bo sesul svet, ko bo prišel otrok ker ne bo več prva. In to je ta težava, ki jo vztrajno rešujemo in ki jo moramo rešit še ob prihodu k očetu. Ne bo prva, pa tudi če ob tem razbije avto in ji odpovedo glasilke od tuljenja. Ne eno ne drugo je nesprejmljivo. Zato kot kaže zahtevajo izredna sredstva, ker so vsa ostala že odpovedala. Skoraj povsod je njeno tuljenje ustavljeno. Le, ko zagleda očeta, jo nihče, niti on, ne ustavi.

Tortico za rojstni dan - je to sploh vprašanje? Čokoladna, tako kot se spodobi za rojstni dan :).

Miš mala. Samo tult nehi, pa boš skoraj idealna.