Ko živali žalujejo

En teden "prazne" hiše je za nami. Žalosti, praznih prostorov, avtomatskih gibov. Vse in še več ostane prazno, ko te zapusti tvoj pasji prijatelj.
Nam je težko, čustva naredijo svoje. Razumsko je vse jasno, čustva pa planejo na dan.
Predvsem žalost in občutek praznine. Ne razočaranje, ker ko je enkrat pes star in ko se poslovi na tako lep način, kot se je Bajka, ne moraš biti razočaran. Si pa žalosten.
Prav tako imajo čustva psi. Abi je bila v torek tako potrta in tako žalostna, da se mi je resno zasmilila. Na obrazu se ji je videlo, kako žalostna je.
Zvečer sva jo šla iskat k mojim staršem in je bila čisto sesuta. Niti sence sebe. Ko sva jo že v Črnučah peljala kakat, ni hotela od avta stran. Edino šla je povohat tja, ker se je vedno polulala Bajka. Vrnila se je do avta in stala pred njem.
Tudi doma je najprej prevohala, če se je kje polulala. Preiskala je celo hišo, če je kje. Vsa skrušena je legla k nama v posteljo. Niti premaknila se ni.
Do sedaj je vedno spala v koči, od torka naprej se ni premaknila od naju.
V sredo je takoj zjutraj prevzela novo vedenje, ki ji nikakor ni podobno.
Spremenila se je za 100%. Umirila se je, njene slabe navade so zginile. Prevzela je podobno vedenje kot ga je imela Bajka.
Dobesedno je takoj postala vodja krdela.
Še vedno žalostna, ampak vse je imela pod kontrolo.
Najhuje od vsega pa je bilo to, da jo je povsod iskala. v Šiški, v Črnučah...dobesedno hodila je po njenih zadnjih stopinjah in vohala vsako njeno lulanje.
To dela še danes, po enem tednu gre najprej prevohat, če se je polulala tam, kjer se je vedno. Še vedno jo išče. Sicer vsak dan manj, jo pa.
Abi je bila prav nezainteresirana za vse. Šla je na sprehod, ampak se ni sprostila, tudi žogice ni lovila s takim navdušenjem, kot sicer.
Vsak dan sva jo vozila v Črnuče, da je šla z očetom na sprehod in bila z njim, ampak tudi tam je bila čisto druga.
V ponedeljek sva rekla, da jo bova res maksimalno zaposlila, da bo pozabila na žalost.
Cel dan je bila z nama, s Tilnom sta bila celo v Bauhausu med tem ko sem bila na masaži.
Zvečer je bila z njim še na sprehodu v mestu, tako da je bila res cel dan polno zaposlena.
To je bilo tisti prelomno, da se je malo sprostila in da je celo šla za dve ure spat v svojo kočo.
Pustiti moramo živalim, da žalujejo. Tako kot moramo pustiti sebi.
Abi je potrebovala en teden, da je dvignila svojo življenjsko energijo. Hkrati je pa takoj, prvi dan prevzela novo vlogo v družini in postala glavna.
Če bi se zgodilo, da ne bi jedla, bi sigurno posegla po kakšnih alternativi, tako pa sem ji pustila, da je bila žalostna in da je dala žalost iz sebe.
Seveda je dobila ogromno najine pozornosti in nežnosti, kar ji je vsekakor pomagalo.