Dan vzponov in padcev.
Tretja ura prevzgoje - prostovoljne. Uspelo nama je ustaviti psa, predno je eksplodiral in takoj za tem, se je bil sposoben popolnoma skoncentrirat. Uspeh, ki ga lastnik sploh ne opazi, meni pa pove vse. Pove mi, vse bo ok:)
Zvečer dobim vesel sms, da je še dvakrat lahko pes šel mimo drugih psov. To je to, od sedaj gremo samo še naprej.
Zvečer so bili ta novi mladički, končno ni bilo tako vroče in smo bili na poligonu. Prvič smo se igrali, danes še zadržano, no nekateri so se čisto sprostili.
Za njimi so prišli malošolci. V tej skupini je ena psička, ki bi jo, najraje utopila v žlici vode. Zavetiščarka, ki plačuje davek neustrezne oskrbe v zavetišču. Ne govorim o zdravstveni oskrbi, govorim o tem, da bi moralo zavetišče, sploh če ima strokovno pomoč za to področje, poskrbeti za take mladičke in načrtno delati z njimi. Seveda je vprašanje ali so to sploh opazili, ker vprašanje koliko se sploh ukvarja z njimi.
Zavetišč, sploh takšno, ki ima celo zaposlenega strokovnjaka za vzgojo psov, bi moralo biti prvo, ki nudi nekaj več - pse, za katere v času bivanja v zavetišču poskrbijo za pravilno vzgojo in predvsem pse, za katere bodo vedeli kakšni so in kdaj so za posvojitev.
Ampak če bi gledali na pse, potem ne bi imeli dobre statistike in se ne bi rešili mladičkov takoj ko je možno. To, da pride mladiček čisto zgodaj v zavetišče še ne pomeni, da ga je treba čimprej oddat, ker s tem samo prenesejo odgovornost za takega nemogočega psa na posvojitelja, ki je prišel v zavetišče zato, da bi dobil mladička, ki naj bi bil ok.
Izgovori, da se vse da, sploh če začneš dovolj zgodaj, res niso ravno izgovori. Ampak dovolj zgodaj je od prvega dne, ko se je pes znašel med ljudmi in so začeli delati z njim. To je bilo pa v zavetišču in tam je bilo tistih odločilnih prvih par tednov, katere davek plačuje sedaj lastnik. Če bi strokovni delavec opravil svojo nalogo za katero je plačan in to celo iz davkoplačevalskega denarja, ne bi bilo tega problema. Pa ta mladič ima srečo, ker je dobil najboljšega možnega lastnika, ki je še bolj trmast kot on in ne bo, kolikor je v moji moči nikoli prišel v tisto statistko - vrnjen v zavetišče ali evtanazija "iz veterinarskih vzrokov".
Ampak je, točno tak- 95% ljudi, bi tega mladiča vrnilo nazaj že v prvih 14 dneh. en procent bi delal z njim kak mesec, obupal in ga dal nazaj. en procent bi rekli da tako mora bit in bi bil zavožen, tako kot je že kdo. En procent bi vztrajal in obupal po parih mesecih, ga vrnil v zavetišče ali pa bi bil uspavan in veterinarskih razlogov. En procent pa bi vztrajali in podredili svoje življenje temu mladiču, ki je imel neprimerno vzgojo tistih prvih par tednov, ko bi se mu moralo postavit meje. In ta en procent ima potem res fantastičnega, v nulo poštimanega psa.
In to bo imeli tudi ta lastnik, ker vztraja, ker gre čez psa in lastni ego. Ker bo. Ker mora!
Spoštujem to voljo, spoštujem vsak gib, vsako kontriranje. Že neštetokrat sem rekla, samo enkrat sem se nategnila in "rešila" psa. Nikoli več. Ko spremljam sedaj to muko, ja dobesedno muko, ker s tem psom ni res nič romantično lepega, si misli, da definitivno nikoli več. Čakam, da bomo zmagali, da bomo dokazali psu, da smo vztrajnejši in da se bo umiril.
Do takrat se počutim tako nemočna, občasno na robu obupa, ker ne morem pomagati, ker ne morem nič, kot samo spoštovati lastnika in čakati psa, da bo dojel to, kar bi mu lahko povedali v zavetišču, pa so naredili ravno obratno. Zaradi simpatičnosti je bil pes ljubljenček vseh in je lahko delal kar je hotel.
Simpatičen mladič, še ne pomeni da pozabiš na strokovnost in odgovornost do posvojiteljev.
No, saj če ti služba ni samo služba in dober filing imeti naziv strokovnjak za vedenje psov ali kaj podobnega, kar pač ta strokovni sodelavec oz. sodelavka ima.
Tretja ura prevzgoje - prostovoljne. Uspelo nama je ustaviti psa, predno je eksplodiral in takoj za tem, se je bil sposoben popolnoma skoncentrirat. Uspeh, ki ga lastnik sploh ne opazi, meni pa pove vse. Pove mi, vse bo ok:)
Zvečer dobim vesel sms, da je še dvakrat lahko pes šel mimo drugih psov. To je to, od sedaj gremo samo še naprej.
Zvečer so bili ta novi mladički, končno ni bilo tako vroče in smo bili na poligonu. Prvič smo se igrali, danes še zadržano, no nekateri so se čisto sprostili.
Za njimi so prišli malošolci. V tej skupini je ena psička, ki bi jo, najraje utopila v žlici vode. Zavetiščarka, ki plačuje davek neustrezne oskrbe v zavetišču. Ne govorim o zdravstveni oskrbi, govorim o tem, da bi moralo zavetišče, sploh če ima strokovno pomoč za to področje, poskrbeti za take mladičke in načrtno delati z njimi. Seveda je vprašanje ali so to sploh opazili, ker vprašanje koliko se sploh ukvarja z njimi.
Zavetišč, sploh takšno, ki ima celo zaposlenega strokovnjaka za vzgojo psov, bi moralo biti prvo, ki nudi nekaj več - pse, za katere v času bivanja v zavetišču poskrbijo za pravilno vzgojo in predvsem pse, za katere bodo vedeli kakšni so in kdaj so za posvojitev.
Ampak če bi gledali na pse, potem ne bi imeli dobre statistike in se ne bi rešili mladičkov takoj ko je možno. To, da pride mladiček čisto zgodaj v zavetišče še ne pomeni, da ga je treba čimprej oddat, ker s tem samo prenesejo odgovornost za takega nemogočega psa na posvojitelja, ki je prišel v zavetišče zato, da bi dobil mladička, ki naj bi bil ok.
Izgovori, da se vse da, sploh če začneš dovolj zgodaj, res niso ravno izgovori. Ampak dovolj zgodaj je od prvega dne, ko se je pes znašel med ljudmi in so začeli delati z njim. To je bilo pa v zavetišču in tam je bilo tistih odločilnih prvih par tednov, katere davek plačuje sedaj lastnik. Če bi strokovni delavec opravil svojo nalogo za katero je plačan in to celo iz davkoplačevalskega denarja, ne bi bilo tega problema. Pa ta mladič ima srečo, ker je dobil najboljšega možnega lastnika, ki je še bolj trmast kot on in ne bo, kolikor je v moji moči nikoli prišel v tisto statistko - vrnjen v zavetišče ali evtanazija "iz veterinarskih vzrokov".
Ampak je, točno tak- 95% ljudi, bi tega mladiča vrnilo nazaj že v prvih 14 dneh. en procent bi delal z njim kak mesec, obupal in ga dal nazaj. en procent bi rekli da tako mora bit in bi bil zavožen, tako kot je že kdo. En procent bi vztrajal in obupal po parih mesecih, ga vrnil v zavetišče ali pa bi bil uspavan in veterinarskih razlogov. En procent pa bi vztrajali in podredili svoje življenje temu mladiču, ki je imel neprimerno vzgojo tistih prvih par tednov, ko bi se mu moralo postavit meje. In ta en procent ima potem res fantastičnega, v nulo poštimanega psa.
In to bo imeli tudi ta lastnik, ker vztraja, ker gre čez psa in lastni ego. Ker bo. Ker mora!
Spoštujem to voljo, spoštujem vsak gib, vsako kontriranje. Že neštetokrat sem rekla, samo enkrat sem se nategnila in "rešila" psa. Nikoli več. Ko spremljam sedaj to muko, ja dobesedno muko, ker s tem psom ni res nič romantično lepega, si misli, da definitivno nikoli več. Čakam, da bomo zmagali, da bomo dokazali psu, da smo vztrajnejši in da se bo umiril.
Do takrat se počutim tako nemočna, občasno na robu obupa, ker ne morem pomagati, ker ne morem nič, kot samo spoštovati lastnika in čakati psa, da bo dojel to, kar bi mu lahko povedali v zavetišču, pa so naredili ravno obratno. Zaradi simpatičnosti je bil pes ljubljenček vseh in je lahko delal kar je hotel.
Simpatičen mladič, še ne pomeni da pozabiš na strokovnost in odgovornost do posvojiteljev.
No, saj če ti služba ni samo služba in dober filing imeti naziv strokovnjak za vedenje psov ali kaj podobnega, kar pač ta strokovni sodelavec oz. sodelavka ima.