petek, 18. februar 2011

Telo mi pravi, da moram ustavit

Nihče drug ti ne postavi meje tako trdno in dokončno, kot ti jo postavi tvoje lastno telo. Pravijo sicer, da ko si zmatran, si šele nekje na polovici. No, nisem zmatrana, nimam prav nobenih zunanjih znakov, da bi bilo kaj narobe. V bistvu se počutim čisto ok. Sploh ta teden, ko sem na dopustu, ko res nimam ničesar, ko bi morala uživat. Morala, se je spremenilo v moraš. Počivat zato, ker ti tako želiš je čisto nekaj drugega kot počivaj, ker moraš. Ker če ne boš, se ti lahko zgodi celo sranje. Upam, da smo znake, ki mi jih daje telo ugotovili takoj na začetku. Verjamem v naključja in verjamem, da sem dala kri zato, da smo našli odstopanja. Razlogi zakaj so vrednosti povečane so znani. Sedaj moram samo še poprijeti za njih in ....tak, da se bo vse uredilo, ker se mora. Pač, bom morala paziti nase, bom morala sama sebe kontrolirat in se imeti od kontrolo. Uf...saj to znam, samo na sebi moram še sprobat.
Zdravje je tisto, ki nam vrača točno to, kar mu dajemo. In ker sem mu bolj malo dala, bo sedaj odplačala obresti in še kaj.
Ma važno je, da smo tole "po nesreči" najdli. Sedaj vemo, kje smo in točno vemo kam lahko gremo. Tja nočem, torej - sprememba smeri in pika!