Sonček

Zimsko sonce....kako ga ljubim in kako koketiram z njim vsakič ko se pokaže. Zjutraj me je zbudil brat, ki je šel v službo. No zbudile so me moje živali, ker so hotele it ven. Ko gre on v službo jaz vstanem drugače. Ob sedmih res nisem razmišljala kako naj mu povem da je bila napaka v sistemu, ampak sem se samo obrnila, prestavila noge in zaspala naprej.
Takole nekako so pa zgledali moji trije, ko so ugotovili, a še ne grdo ven. Spali spanje pravičnega - to je recimo pozitiva praznikov. Trajalo je do telefonskega klica tečajnika če imamo danes šolo. Moje vprašanje: kakšno je vreme. SONCE.

Sonce, vstani narod, no vsi niso bili za to.


Sprehod, koketiranje s soncem, ki boža obraz, senca ki te objame v gozdu ti da tisto pričakovanje in elan da greš naprej, da je čedalje bolj težko počakati da prideš spet na sončka.In potem spet se mu nasmehneš, mu privzdihneš glavo z zaprtimi očmi, ustnice ti gredo v nasmeh zadovoljstva....uf res ga imam rada, to zimsko sonce.

Tako kot ga imam rada pozimi ga ne maram poleti. Nisva še kot kaže dorekla vsega, ker poteli me opeče takoj ko me dobi. Da ni to moja usoda? Cikličnost, pride gre, ljubim sovražim... hmmm
Če človek resnično ljubi naravo, lahko povsod najde lepoto.(Vincent van Gogh)

Kako veš da je to to?

Sem rekla že na začetku, da ne maram zimskega časa, ker preveč razmišljam o sebi in tistih, ki mi zapolnjujejo življenje. Tokrat je govora o moškem, enem, ki mi je ukradel srce, ki me je prizadel najbolj od vseh a ga imam vseeno najraje od vseh.
V mojem življenju se pojavlja že tri leta in od tistega dne ko se je pojavil ne zgine iz mojih misli. Tudi v obdobju, ko ga ni je v mislih z mano vsak dan. Sedaj je tisto obdobje, ko je tudi fizično prisoten ne samo v moji glavi in zato se še bolj sprašujem ali je res to to. Dam na en kupček vse minuse in pluse, vse kar bi dobila zraven in vse kar izgubila in ja bolj kot iščem minuse bolj močni so plusi, pa ne po matematični logiki, da dva minusa sta plus.
Predvsem se ukvarjam s tem ali je on to to zato ker sem si ustvarila v glavi da nekdo to mora biti ali je on to to, ker enostavno je.

Gremo počasi. Ni edini moški v mojem življenju, daleč od tega, ni edini moški ki se pojavlja in ponikne v mojem življenju. Itak je to malo smešno pri meni. Ampak je pa res, da vsakega primerjam z njim, da si ob vsakem mislim joj on je to naredil tako, on je na to odreagiral tako, on je....in to je tako že tri leta čeprav me vsakič posebej prizadane ko gre. Ampak vsakič ko gre vem, da to ni slovo.

V življenju so ljubezni, ki zmešajo glavo, čute, duha in srce; med vsemi pa je ena sama, ki ne zmede, ampak prodre v globino in ta umrje edino le z bitjem, v katerem se je zakoreninila. (MUSSET)

Zakaj če vsakič vem, da ko zgine to ni slovo tokrat še bolj razmišljam o tem ali je on tisti? Vse v življenju ima svoj smisel verjetno tudi tole kar je napisano zgoraj in sem ga našla par dni nazaj. Zakaj je torej tokrat drugače? Zakaj tokrat ne samo da uživam z njim, ampak si resnično želim da tokrat ne zgine, ampak da postane tudi v realnosti to.
Zakaj še vem da je on to? Ker kljub vsemu ga razumem, ne zato ker se dobro sliši če ženska reče da razume moškega, ampak ga res, verjamem mu, da kakšna stvar ne gre, nočem pritistkati nanj ali pa niti pod razno ga dajati v precep da naj se odloči me mano in še kom, zaradi mene dajati nekoga na drugo mesto.
Ja drugo mesto. Nikoli pri njemu ne bom prva, realno gledano bom tretja in ja ob tem se nasmejem in mi je lepo. Če to ni to, kako ti je lahko lepo ob tem ko že v štartu veš, da nikoli ne boš prvi?

Muc

Evo to je moj muc. Ta muc, ki mu je ime muc, obvladuje celo hišo, dobesedno. njegov mjau vrže vsakega pokonci, pa je to sredi dneva ali pa sredi noči. No in ta muc skrbi za to, da imam občasno klopa - da se ve, da nisem zastonj plačala cepljenja. No in tako je bilo tudi danes. Zato si je pač zaslužil svoj naslov.
Ampak res je zakon tale maček. Ne vem kako je lahko enkrat v eni trač reviji pisalo, da ....samo malo mjav se sliši po hiši in ja, gospod bi jedel. No sedaj lahko pišem do naslednjega mjau. Revija, ja pisalo je da psihologi priporočajo da imajo ljudlje mačke, ker kao pomirjajo. Ampak ta psiholog definitivno še ni imel mačka ali pa se mu ne da delat in hoče svoje paciente preko mačka spravit do psihiatra, ker ko muc začne z mauu ti ne ostane drugega da delaš po njegovo ali pa si kmalu pri psihiatru. No ja tako se počutiš, ko pač celo noč hraniš in odpiraš/zapiraš vrata in za zahvalo dobiš zjutraj še klopa.
Saj je tudi veliko lepega no, znajo biti tudi čisto pridni in luštkani in takrat res pomirajo.

Prijateljstvo

Zadnje čase imam probleme ker mi nekdo očita, da prijatelje ovrednotim preko nekih vrednosti ki jih pretvorim v korisi in glede na te koristi sem z njimi.
Seveda se človek spremeni tako čez noč in drugi človek to spremembo opazi zato, ker nisi več toliko z njim.
Ampak moj gospodar je čas in ja, moje počutje in pa čas tistih s katerimi se družim in kateri so moji prijatelji.
Če imam zdajlje čas za kavo, pokličem prvo. Danes nima časa, ker je sama z otroci, ker je z možem, ker jo boli glava, ker je na fitnestu, ker....ok kličem dalje
Naslednja nima časa, ker mora biti z možem, ma ne, kadar je mož doma je sploh ne pokličem, ker mi je logično da je z njim. Saj zato imajo baje može. Aja njen je bolj malo doma zato mi je to logično. Torej kadar pa ni moža pa vem, da ima vedno čas.
Tretja je samska tako kot jaz in načeloma ima zvečer vedno čas. Če ga nima to itak že prej vem ker se skoraj vsak dan slišive.
Potem je četrta, ta je starejša in je tut skoraj vedno zvečer doma.
Pa peta, pa.....še dobr da ne vedo kolikorat grem sama na kavo, ker na koncu bi bilo še to narobe.
Torej v čem je problem zadnji čas?

To, da se z eno družim več kot z drugo, ampak ok to še ni tak problem. Problem je v tem, da grem z njo v strcuno, da grem z njo jest, da grem z njo s cucki ven. In ker mi ona kao nudi več kot tista prva, sem sedaj materialistka.
A se nihče mogoče ne vpraša če nisem mogoče egoistka in sem pač samo združila prijetno s koristnim? Samo še tega naj me obtožijo

Še dobro, da so vsi moji moški prijatelji pročeni in da se dobivamo med službo, da ni problemov zvečer, ker da bi se pa še pri njih obremenjevala s tem da sem materialistka ali pa bog ne daj egoistka .....to bi bil pa že razlog za odklop.


Če pogosto in veliko deliš z drugimi... če se zaveš, da je vsaj en človek zaradi tebe lažje živel - to pomeni, da ti je uspelo. (Ralph Waldo EMERSON)

Več kot se že razdajam med vsemi se že skoraj ne morem.
Ja priznam, je prostor še za enega, samo ta je čisto poseben in je izbran in v ta prostor se ne bo nihče urinil ne glede na obtožbe ki jih bom dobila zaradi tega.
Ampak bega me to vsaj en človek...zaradi mene ne živi samo en človek lepše, kar nekaj jih je ki so mi dnevno hvaležni za to kar jim dajem. Bega me tisti eden, ki me obtožuje in ki hoče da verjamem da sem materialist. In to človek je vedno prvi, ki ga pokličem.
Ampak sebe ne bom spreminjala dokler vem da nikomur ne želim nič slabega. Čas vedno prinese resnico. Kakšna bomo, bomo pa videli.

Zimski čas

Ne maram ga, ker to pomeni, da je takoj tema, ker to pomeni, da imam preveč časa in kadar imam preveč časa začnem razmišljat, to pa nikoli ni dobro. No da ne bo izpadlo da ne razmišljam, to verjetno še preveč, mišljeno je razmišljat o sebi, tega ravno ne maram.

Zato je boljše vprašanje kdo je Bajka?
Bajka je ena taka lepa, ljubezniva, vedno za akcijo hrati pa vedno za crkljanje, je črna kot iz pravljce. Je Ajšina hčerka. Ajša je moja punca, s katero sem postala to kar sem. Z njo sem odkrila kaj pomeni merđka med psi. Sta moji ljubici.



In zakaj moj nick bajka, ma ker sem ena taka pravljica za tiste, ki jih spustim blizu. Samo kaj če jih je veliko, ki ne pridejo do tja, ker narobe ocenijo tisto kar na začetku vidijo. Ampak vedno je prostor za fajn ljudi in tisti ki so me vredni vidijo bistvo, ki je očem skrito.

Pa gremo nazaj na zimski čas, vedno se spremeni pred prazniki, no in teh tut ne maram, ker je med prazniki vse zlagano, tega pa tut ne maram.

Potovanje, dolgo tisoče kilometrov, se začne z enim samim korakom. Danes smo ga začeli, pa da vidimo kam pridem.