torek, 24. januar 2017

Zaključek projekta od A do Ž


Eno leto je minilo, ker je bilo prestopno, je namesto 365 nastalo 366. Žak si zasluži posebno leto.
Kaj naj rečem za konec. Ni lahko biti mama, sploh pa ne, če imaš tako delo, da ga ne moreš izklopiti za eno leto. Najhuje mi je bilo krmariti med njim in poslom. Pa je šlo. Preživela sva oba, Žak veliko bolje kot jaz.
Res je, da sem na račun tega, da sem bil potem res z njim, pozabila na druge stvari in sebe dala v ozadje. Ampak, baje to delajo vse mame, dokler se ne odločijo, da temu ne bo več tako. Ta trenutek še čakam, a čutim, da se bliža. Najmanj do septembra bo še doma, ker se mi zdi res prehuda, da gre v vrtec tako zgodaj. Res je sicer, da dopoldne, ko sva sama ne morem nič pametnega narediti. A medalja ima vedno dve plati. Si pa štejem v čast, ima vsak dan sveže kuhano hrano iz svežih sestavih. Vsak dan dobi 5 sproti pripravljenih obrokov. Na roke lahko preštejem, kolikokrat je jedel "umetno" hrano. Prej kot ne, imava problem, ker noče jesti otroške hrane v kozarčkih. Sadje še, ko pa mu dava kakšno zelenjavo kašico, pa ne poje nič.
Mi je všeč, da je tako, ker bo znal uživati v dobri hrani in bo upam, da to nadaljeval celo življenje.
O Žaku lahko res napišem same lepe stvari. Joka, ko ga res nekaj boli in takrat ponavadi potrebuje svečko. Še čez rast zobkov gremo skoraj da brez težav.
Že od kar je šel Tilen v službo, ga mirno zjutraj pustim 10 minut samega doma, da greva z Abi lulat in kakat. Nikoli še ni bilo joka, ko sva se vrnile. Tudi ni imel še obdobja, ko bi me nujno moral stalno imeti.
Verjetno je tako zato, ker od prvega dne nisem komplicirana in sem šla ven. Celo življenje bo tako in ko bo začel hoditi, bo šel, če bo tako želel z nama.
Nisem idealna mama, daleč od tega. Tudi najbolj skrbna ne. Prav nobenega zadržka nimam, da ga dam na tla, in se mora sam zaposliti. Pač nisem tista, ki bi sedela ob njem in se igrala z njim. Mogoče zato česa še ne zna, ampak vem, da ko bo čas, bo znal vse. Nekaj časa sem se mogoče sekirala, ker jih je toliko že shodilo, Žak se je pa komaj nekajkrat plazil naprej. Pač vse počne v rikverc in če mu je tako všeč, mora biti tudi meni. Še vsak je shodil in tudi on bo.
Res je drugače, ko imaš enkrat otroka. Kar naenkrat je pomemben on. Tudi ko zboliš, najprej pomisliš, kako bo on. Saj verjamem, da se bo sčasoma to spremenilo. Ampak ko se začne smejati s svojim iskrenim smehom, mi je res čisto vseeno, če komaj še živim. Sem z njim in uživam v trenutku smeha.
Predvsem sem pa vesela, da lahko gledam, kako uživata skupaj z Abi. Da ju lahko pustim sama in me ne skrbi ali bo kaj narobe. Edino kar bi morala, bi morala malo več pozornosti dati Abi in biti kdaj čisto sama, samo z njo.  Se mi zdi, da si zasluži, ker je res pridna.
S Tilnom sva kar malo pasja, kar se tiče vzgoje, sploh, ko je potrebno reci ne. Včasih se prav vprašam, ali sva preveč. A če izviram iz pasjega sveta, ni nikoli preveč, če znaš pohvalit in pokazat kaj je prav.
Ni lahko biti starš, res vse vse spremeni. Čas postne res dobrina, ki jo začneš cenit. In včasih se res vprašaš, kje v vsej tej zgodbi sem pa jaz.
Ponosna sem nase, da mi je uspelo zaključiti še en 365 projekt.