Začelo se je že okoli desetih zvečer. Zbudil se je in začel kričat. Zvijalo ga je od bolečine. Nekako sva ga umirila in je po uri, čisto izmučen, zaspal nazaj.
Ob polnoči se je spet vse ponovilo. Dala sem mu vse, kar sem imela. Spet je se umiril in je zaspal. A le do treh. Takrat sem mu dala svečko proti bolečinam, ki je kaj kmalu prijela. Mišek je zaspal, midva pa sva začela pokati stvari, saj ni bilo vprašanje ali ostaneva ali greva.
Čisto izmučen. Končno je po svečki zaspal.
Zjutraj je bil že boljše volje. A vseeno je imel še en napad zvijanja in napenjanja trebuščka, ter obupne driske.
Ko mu je svečka prijela je zaspal. Ko smo stali v koloni se je zbudil, ko smo se premikali, pa je zaspal nazaj.
V Ljubljani sva ga takoj odpeljala k dežurnemu zdravniku. Pogumen fant, spet ni nič jokal. Tudi ko so ga špiknili v prstek, je gledal kaj mu delajo. Diagnoza: Viroza. Vse kar smo delali do sedaj, moramo delati naprej.