Abi je dobila brco

Ne, ne...ne od mene. Ležala je zraven mene in sine se je zbudil. Ker se me je Abi tiščala, je čutila njegovo brco.
Njena reakcija - najbolj začuden pogled v moj trebuh in odmik od mene.
Sedaj se nikoli več ne nasloni na trebuh, ga pa voha in posluša kaj se dogaja v njem.

Moram priznati, da je to res neverjeten občutek, ko čutiš premikanje otroka v sebi.
Abi je detektor za vsak premik, Bajka me pa samo občasno pogleda in si verjetno misli...a bo že mir :).

Da je Abi posebna psička, je pokazala danes zjutraj. Že od šestih je bila čisto nemirna in ni hotela zaspati.
Malo pred sedmo me je klicala mami, da sta z očetom na urgenci. Abi je res telepatsko povezana z njim in samo, da prideta nazaj, jo bom morala peljati k njemu, da bo videla, da je v redu in se bo upam, da umirila.

Sestavljanje vozička ali kako naj psi sodelujejo pri tem

Priprave na dojenčka, so za nas  - lastnike psov, še bolj pomembne.

Psi itak vedo, da se nekaj dogaja, da nekaj raste v nas. Od nas je odvisno, kako bodo otroka sprejeli in kako se bodo počutili zapostavljene pri tem.

Logično je, da bodo psi izgubili del pozornosti, da ne bodo več na prvem mestu. Na vse to, se psi navadijo prej, kot pa mi.

Važno je, da se vse skupaj začne že v nosečnosti in pri nas se je začelo.

Ker sva že dobila voziček, sva ga morala pregledati in sestaviti.

Seveda sva to delala v družbi vseh prisotnih.

Vsem, ki me sprašujejo kako s psom, ko se začne pripravljat za otroka pravim: Vse delajte z njim. Naj vse prevoha, pogleda kaj je kje. In vedno, ko kaj prinesete za otroka, naj bo v vrečki tudi nekaj malega- priboljšek tudi za psa.

Ker je končno prišel čas, ko lahko iz teorije svoje znanje dam tudi v prakso, sem komaj čakala začetek dela.

Vse tri so bile v sobi in prav nič jih ni zanimalo kaj midva počneva.

Če sem poštena, so samo čakale, da končava in jim dava že mir.

Tudi, ko je bil sestavljen, se nobena ni premaknila ali šla pogledat, kaj sedaj to je. 

Teorija v praksi: briga pse za to, kaj midva pripravljava za otroka :).

Abi ima 2 leti

Kaj naj rečem o moji dvoletnici?
Abi, je A - bi?

A - bi bila dovolj visoka - ni. In to sem pač morala preboleti. Imam malo nemško ovčarko, pa kaj če sem želela ornk babo. Je, pač nisem dobila. Če dobro premislim, mi bo sedaj, ko bom imela otroka, to celo všeč :).

A - bi kontrolirala živcce? Ne, nisem psihično stabilna. Njeni živci niso ravno to, kar sem želela. Tudi to prebolevam. Nisem še čisto, zato ker imam še eno veliko oviro, ki jo moramo nujno kmalu urediti.

A-bi hodila z mano v službo? Ne, ne more. Njeni živci niti pod razno niso za to, za kar je bila psica kupljena.

Njena psiha je tisto, kar pravim, da je napačen nakup.
Spet se bo pojavilo vprašanje, zakaj je nisem vrnila in zakaj ne zahtevam nazaj kupnine. Vzrediteljica je sama rekla, da mi jo bo vrnila, nazadnje letos, ko sva se srečale in sem ji rekla, da je nimam za službo, ker jo ne morem imeti za prevzgoje. Zakaj ji ne težim in zakaj ji ne dam zahtevka. Zato, ker še vedno vzreja naprej, še vedno dela top kvaliteto - ki na koncu to ni. S tem, ko bi zahtevala vračilo nazaj, bi mladičkom, ki jih ima ali pa bo imela, vzela del oskrbe in kvalitete. Se mi splača. Če človek pač nima sam toliko vesti, da bi naredil to, kar govori oz. če ne verjame, da so psi taki kot so, potem naj pač živi v tej veri in si še naprej meče pesek v oči.
Moja zgodba z vzrediteljico je zaključena, denarja nikoli ne bom dobila nazaj, ker je imela dve leti več kot dovolj časa za to. Da pa uporabim pravna sredstva, se mi pa ne da. Saj verjamem, da je vzrediteljica začela z vzrejo v dobri veri - narediti nekaj dobrega za pse. Sedaj, pa to dela le zaradi svoje finančne koristi in če jo ne ustavijo tisti, ki jo lahko, jo tudi jaz ne bom. Ne da se mi.

Abi je bila kupljena za službenega psa. Morala bi nadomestiti Bajko, ki je bila ključna pri prevzgoji psov. Abi tega ni zmožna. Njeni živci so tako slabi, da se ne more skontrolirat, ko vidi svojega psa. Nič ni narobe z njo. Ni ne agresivna, ne nadležna, ne nič. Samo izredno vokalna je. In vse svoje notranje boje, puca preko glasu.
Ja, lahko bi jo utišala. Seveda. Obstajajo pripomočki, ki bi to zadevo rešili takoj.
Samo pri prevzgoji psa, jaz potrebujem psa, ki nima problemov sam s seboj. Abi jih pa ima. In to je tisto zaradi česar jo ne morem uporabiti pri prevzgoji. Negativno energijo notranjega boja, prenese na psa, ki je že tako v notranjem konfliktu sam s seboj. Jaz pa rabim pozitivno energijo, a lahko psu povem, da je življenje brez negativne energije - lepo.

Je pa Abi  še vedno odličen primer za mojo službo. 2 psa, ista vzgoja. Popolna razlika. To je tisto, za kar uporabim Abi v šoli. Kot primer, prehitrega nakupa. Ko se zaljubiš v mladička, ko že med tem, ko ga obiskuješ veš, da zadeve ne štimajo. Potem pa se greš reševanje pasje duše.
Res mi ni žal, da je prišla v moje življenje.
Je odličen uvod v otroka, kjer je potrpežljivost in vztrajnost nuja.
Žal mi je za tiste, ki so mladičke kupili res za delovne pse - predem bratca, ki je bil dan v policijo ( ironija je, da zato, ker ga nihče drug ni hotel.) To ni pes za tja. Saj bo delal, nikoli pa ne bo tisto, kar bi si vodnik od psa želel, predvsem pa ta pes, nikoli ne bo srečen v svojem življenju. In to je tisto, kar šteje v odnosu pse vodnik. Obojestransko zadovoljstvo. Ki ga pa na obeh straneh ne bo. In posledično ne pes, ne vodnik ne bosta dobra v svojem delu. Bil bi odličen sledar, samo ne z obremenitvami. To pa spet ni to, za kar bi se ga rabilo.

Tak pes, kot je Abi, je za v neko mirno družinsko okolje. Nikakor ne za v pesjak in nikakor je ne smeš preveč obremeniti. Je popolnoma neškodljiva in sploh ne naporen pes. Potrebuje nekoga, ki jo dnevno zgoni - seveda tako, kot paše njej. Je idealen pes za aktivnega upokojenca.
Zato pa sta z mojih očetom, že od prvega usojena. In prav srečen je, ko jo dobi vsak dan za nekaj ur. Prizna pa, da je za vedno ne bi imel. Ker se nalepi nanj in ga ne spusti izpred oči.

A -bi bo vedno Abi. Moja in naša. Srčna punca, ki mora biti povsod prva, ki mora vedno povsod dati zraven svoj nos. Ki vse prevoha, vse preliže.
Ki se ji bo sesul svet, ko bo prišel otrok ker ne bo več prva. In to je ta težava, ki jo vztrajno rešujemo in ki jo moramo rešit še ob prihodu k očetu. Ne bo prva, pa tudi če ob tem razbije avto in ji odpovedo glasilke od tuljenja. Ne eno ne drugo je nesprejmljivo. Zato kot kaže zahtevajo izredna sredstva, ker so vsa ostala že odpovedala. Skoraj povsod je njeno tuljenje ustavljeno. Le, ko zagleda očeta, jo nihče, niti on, ne ustavi.

Tortico za rojstni dan - je to sploh vprašanje? Čokoladna, tako kot se spodobi za rojstni dan :).

Miš mala. Samo tult nehi, pa boš skoraj idealna.

Nakup otroškega vozička

Če mi kdo reče, da je to pač enostavno, sem mu lahko samo še smejim.

Tudi sama sem mislila, da je to pač dokaj enostavna zadeva. Odločiš se do kjer finančno si pripravljen iti in to je vse.
Pa ni čisto tako.
Skoraj sva se zafrknila, ker sva ta nakup vzela preveč na iti.
Že ko sva šla v prvič v Italijo sva dobila tudi reklamo za paket, kjer imaš po cenovnem rangu ovrednotene stvari. V najvišjem si dobil voziček, posteljico, previjalno mizo in še kup enih drobnarij. Ugodnost je bila, da prišparava skoraj 300 eur, če kupiva vse v paketu. Ok, to je že denar o katerem se premisli.
Res je, da sva bila tisti dan še v eni trgovini, kjer mi je bil všeč en voziček. Predvsem ker se je obračal na obe strani, kar mi je zelo pomembno in zaradi tega, ker sem ga lahko vozila z eno roko. Pri dveh psih, je to zelo pomemben podatek.
Cena je bila v akciji nekaj čez 600 eur, kar je bilo v rangu, ki sva si ga postavila. Motile so me le barve, ki so bile bolj mrtve, ampak ok, pač vzameš v zakup, ker je bilo ostalo vse ok.
Ko sva videla ponudbo trgovine, sva, ravno zaradi denarja misel na prvega zavrgla.

Za kakšen mesec sva vse nakupe okoli otroka dala na stran, ker se drživa tega, da ne nakupujeva že kar sedaj in ne gnezdiva. Je pa res, da bova počasi morala začeti in ker so dobavni roku za vozičke lahko tudi več kot 5 tednov. Zato sva rekla, da najprej voziček.
Vseeno me je nekaj govorilo, da bo potrebno malo več energije in časa za ta nakup.
Predvsem pa me je motilo to, da me noben voziček do sedaj še ni toliko potegnil, da bi rekla - tega hočem.

Voziček iz paketa, mi res ni. Res je, da je cenovno gledano hud, ampak res ni mi potegnil. Prevsem pa sem bila v dilemi ali 3 ali 4 koles in ali majhna ali velika.

Kdo je boljši kot moji tečajniki, ki imajo otroka. Pa sem postavila vprašanje na FB. Vse poznam in vem, da mi bodo povedali najbolje.
Torej, voziček iz "paketa" in cel paket je odpadel.
Sobico sva namreč že izbrala in nama je posteljica in previjalna miza iz paketa bolj kot ne kvarila načrt.
Peg Perego je ime, predlog je bil GT3. Absolutno prevelik in pretežek. Pa spet mi ni bil vizualno všeč.
Jane Slalom  sta imeli dve, ki jima tudi zaupam in vem, da ne hodita po pločniku in lepih poteh. A tudi ta je prevelik in mi ni bil najbolj všeč.
Edini, ki je imel 4 kolesa je bil ta. Samo tudi ta je bil ogromen za v avto in ni mi bil všeč.

No, priznam, da sta bile favoritke dve, ker sem voziček pri obeh videla in ga tudi vozila.
Ampak prišel je ven čisto nov model, ki razen imena ni imel nič skupnega s tistim, ki sem ga poznala.
Že takoj, ko sem ga odtipkala in začela brati, mi je bil všeč. Lahek, dobre vozne lastnosti in najpomembnejše - obrača se na obe strani.
Ko sem videla še barvno kombinacijo, sem rekla, ta bo! To je prvi, ki mi je res všeč.

A dajmo čustva na stran in vklopimo razum. Brez da ga vidim v živo in vozim, predvsem pa zložim in dam v avto, se ne navdušim do konca.

V trgovini so imeli razstavljeno točno to barvno kombinacijo. Lahek za vozit, okreten, stabilen in predvsem ...brez najmanjšega problema gre v avto. Kupljeno! To, da so dan prej znižali ceno, verjamem, da ni bil naključje, ampak znak, da mora biti najin.

In ga že imava doma :)