Sedaj imamo mir z uničevanjem, ki je posledica ločitvene tesnobe. S kletko smo to rešili. Čedalje manj ima tudi problemoc, ko pridem domov. Vesela me je, ne pa vsa poklepana, kot je bilo prej
Se pa sedaj lotujemo reševaja njenega pretiranega navdušenja.
Ko gremo z avtom, se začnejo indijanski napevi. K sreči se to dogaja samo zadnje minute pred ciljem. Ker hodimo na več ali manj iste konce, je postalo to že čisto nevzdržno. Danes smo šli na Rakitno, in ker je bila tam že večkrat, je točno vedela na odcepu kam gremo. In se je začelo.
Ker je bila cesta prometna, se nisem mogla poslužit vzgojenga ukrepa - dokler tuliš, ne gremo nikamor.
Sem pa to potem parkticirala, na večernem spehodu. Smrklja mala, je utihnila takoj, ko sem se samo dotaklnila stopala za bremzo in začela takoj, ko sem spuščala sklopko. Tudi to bomo rešili.
Če je pa takoooooo vsesla, ker gremo. Kaj bi šele bilo, če ne bi šli vsak dan?
