Obe sva v stresu, če ni v njej. Jaz, ker ne vem kaj bo, ko pridem domov, ona, ker samo razmišlja, kaj naj zgrize.
Sedaj pridem domov, vem da ne bo nič narobe, zato tega stresa več ni. Res je, da mi ni vseeno zanjo, zato takoj tečem gor in jo dam iz kletke. To sicer naredim čisto mirno, da je preveč ne vznemerim, ker je vznemirjena takoj, ko stopim čez vrata. Ne cvili, ali kako drugače izsiljuje, le zelo me je vesela. Spet je sicer naredila lužico, pol od veselja, pol od tega, ker ni vedela ali je naredila kaj narobe.
Zato sem v drugo, spremenila sistem. Že pred vrati si pripravim piškotek, ki ji ga takoj dam, in jo s tem zamotim. Lužice je bilo še čisto malo, zato bom s tem nadaljevala.
Moj prihod je zadnje čase povezovala s tem, da bo nekaj narobe. Zato me je bila sicer vesela, a veselje je bilo mešano s strahom.
Sedaj moram spremeniti njene misli, da je moj prihod nekaj lepega - in to bom naredila s piškoti in igračkami.
Je pa res, da je sedaj sprehod malo bolj naporen, ker jo, takoj ko pridem nazaj, odpeljem ven. Živčnost, ki je prisotna ob sprememebi, se kaže v vlečenju in grizenju povodca. Povodec ne pregrizava ali kaj podobnega. Samo da ga v usta in "se pelje" na srehod. Pri tem je v čisto svojem svetu, saj niti ne lulala, niti ne kaka. Tudi mimo psa je šla, kot da ga ni bilo in je šele po kakšnih 5-tih metrih spustila povodec in začela vohat po tleh. Potem začne pa vleči, kot da smo ji dali petardo v rit. Tako da sva spet na začetu, ko jo moram umirjat in ko jo moram ustavljat, da se umiri in da se zave sama sebe. Dobesedno pade v svoj svet in ko jo uspem dobiti nazaj, je spet pridna Abi.
Če grem z njo ven, ko sem doma in je prej nimam v kletki, tega vedenja ne pokaže - zato vem, da je to le prehodno obdobje in da je to sproščanje energije.
Abi svoje tesnobe sproča preko grizenja. Ne paničnega grizenja, ker ne uničuje stvari v tem smislu, da jih bo razcufala in čisto uničila. Ona to dela počasi in umirjeno. Njena "duda" je počasi izvleči iz medvedkov polnilo, odvezati vozel na cufi. Voda ....z vodo se igra. Potopi notri nos in ko začne špricat naokoli, jo meče ven še s taco. Tudi čevlje je zgrizla tako, da jih je lahko čevljar " sestavil" nazaj skupaj.
Upam, da bomo to njeno ločitveno tesnobo čimperj zajezili. Tako s pomočjo kletke, kot s pomočjo alternative. Ker res ni lepo gledati psa, ki se veseli tvojega prihoda, ob enem pa vidiš kako mu je hudo, ker te ni bilo doma.
Največja ironija je, da Abi ni tiste vrste pes, ki bi zahteva ogromno pozornosti, ki bi bil nadležen in vedno v središču pozornosti. Ona je čisto srečna če je nekje, ker nas vidi. Ko pridejo obiski jim ne teži, pride jih pozdravit in potem gre spat na svoj prostor. Zato mi je toliko bolj hudo za njo, ker je res boga ob tem, ko grem kdaj brez nje od doma.
Res je, da imam takšno službo, da je veliko z mano, ampak včasih jo moram pa le pustiti doma. Pa tudi, ko grem v trgovino in po opravkih, mora biti doma. Pa še ni sama, saj ima Bajko in muca. A to ni dovolj.
Hoče človeka. To je lepo slišat. A težko za gledat, ker jo hudo, ko me ni.
Se jo bom navadila in bom preživela, da je tako najbolje za njo.
