~266~

Ko je napoved, da bodo nevihte, letiš ven takoj, ko se pokaže sonce.

 Sedaj oba zahtevava disciplino tudi pri metanju frizbija.

 S tem se je sicer res malo upočasnila.

Ampak veselje je pa stalo.
Vsak dan bolj napreduje pri opazovanju leta. Celo zna že predivdevati kam bo šel.
Niti en sprehod ni isti, saj v vsakem napreduje v svojih sposobnostih.

~265~

Od kar sta bila s Tilnom sama na sprehodu, jo je kupil. Tam kje je on, je tudi ona.
Dobesedno koketira z njim.

Če ga ob tem še prepriča, da se z njo igra, pa še toliko boljše.

~264~

Sprehod po domačem gozdu, je še vedno sprehod, po poznanem.
Čisto drugače se obnaša, ko gremo na sprehod tam, kjer je živela prvih 7 mesecev.
Pozna vsak ovinek, vsak grm. Točno ve, kje so srne, kje zajčki.

Točno ve, na katerem razcepu bomo šli kam.Vedno teče naprej in potem prileti nazaj, pogledat, če res grem.

Je pa tudi res, da je v domačem gozdu, veliko bolj pogumna in manj poslušna. Vseeno, je vseskozi največ 10m stran od mene in zasleduje Bajko.

~263~

Najini sprehodi so zadnje dni učni. Punca ima čisto preveč energije in se zato ne zna najbolje kontrolirat.
Če želim, da se bo umirila v avtu in nehala tulit, jo moram umirit tudi na samem sprehodu.
Frizbi sva imele s seboj, a ga ni dobila, doker se ni popolnoma umirila.

 To pa pomeni, da sedimo in čakamo. Čakam, da se umiri in me pogleda. Ko me pogleda greva naprej. Če seveda ne vleče in histerira.

Saj se umiri, samo če je v igri frizbi, potem je to malo dlje.
Pri vsem tem je važno samo, da jaz ne izgubim živcev, kar je najtežje. Vsak dan se sproti ulovim v zanko inšturktorja, ki pozablja, da tudi njegov mladčke potrebuje šolo in predvsem vajo.

~262~

Naši projekti  - umirimo Abi, so v polnem teku.
Dretje v avtu je zmanjšano na več kot polovico. Je pa res, da je ogromna razlika ali sva v avtu oba ali samo jaz. Danes ju je prvič peljal na sprehod Tilen in je imel kar nekaj dela, da je utihnila.

 

Mu verjamem, da je imel veliko dela, ker je ni lahko ustavit. Vztrajna je, ko pade not, pade not. 

Važno je, da se stanje zboljšuje, da se počasi kontrolira in upam, da se bo to zavijanje kmalu končalo.

~261~

Pa sta spet nazaj. Abi vesela, ker je spet ob meni. Ju je pa oči zmatral. Kupila sem mu metalec žogic in sedaj sta z Abi največja carja.
Vedno znova mi je zanimivo, kako se pogrešajo tudi z Lizo. Včeraj je bila prav zmedena, ker ju ni bilo.

Abi je dobila novega Gustava, ker je prejšnjega ubila.
Tudi ta ni zdržal dolgo :(

Takoj mu je odprla glavo.
Celo popoldne ga že iščem - pa ga še nisem našla. Upam, da ponovem ne skriva igračk.

~260~

Prazen je dom brez psa. Abi in Bajka sta danes pri mojih starših, saj si ju je oči zaželel za cel dan.
Abi tam neizmerno uživa, saj ji oči streže v vsaki žogi in vsaki palčki, ki mu jo prinese.
Mami ji da za jest, vsakič, ko se vsede pred hladilnik.
Ja, to je tko, če sta na počitnicah.
Meni je pa dolhčas.

~259~

Današnji sprehod sem prav čakala, saj sem vedela, da bo danes, najkasneje jutri, frizbi razpadel.
Moram reci, da je odličen, da je zdržal vse to, kar dela z njim.

Prav nasmejim se ji, po drugi stani jo pa občodujem, kako uživa v tem.
Doma imam že nove, pa ji ga ne dam, ker naj malo razmišlja kako ga bo prijela in kako bo dobila ven svoj nos.

~258~

Danes sem pa prav ponosna.
Včerajšnji izpit, me je čisto izčrpal, pa še cel dan je deževalo. Zato smo bili res skoraj cel dan v postelji in spali.
Abi je bila zunaj res samo 3x in še to po 5 minut, da je lulala in kakala. Všeč mi je, da punca že dobiva tusti občutek, kdaj lastnik rabi mir in se ji ne more čisto posvetiti.
Ji je pa še Liza nagajala. Sedaj si je kletko čisto prisvojila in je čez dan njena. Abi jo dobil le, ko gremo od doma.

Kdo bi razumel mačke :)

~257~

Zadnje dni je bila Abi prikrajšana za veliko, saj sem se učila za izpit, kar pomeni, da sem bila cele noči pokonci, dopoldne sem spala, popoldne imala pa službo. Zato so bili naši sprehodi hitri.
Frizbi je res pomagal, da se je zmatrala ampak poziranje ji pa tudi ni ušlo.

Sedaj je že toliko pri miru, da jo lahko tudi kam postavim in se lahko naredi lepša fotka.
Počasi bo res postala glavni model.

~256~

Abi zna biti tudi čisto pri miru in najbolj pridna psička na svetu.
Notri je popolnoma neproblematična. Več ali manj si najde svoj kotiček mira. Če je lahko ob tem še zraven mene, je najsrečnejša.
Če ni mene, je pa tudi Liza dobra.

Čedalje bolj je pogumna tudi do nje. Na začetku je bila uvidevna in se ni nikoli ulegla nanjo, sedaj se. Vedno je pazila, da je na tleh ni pohodila.
Ko gre liza hitro mimo nje, jo hoče ulovit. Pri tem jo mirno pohodi, zadnje čase pa jo enostavno ustavi s taco. Ker je Liza manjša muca ji tega ne pustim, saj ni pri tem Abi prav nič nežna.
Všeč mi pa je, da se ne podi za njo in ji ne teži v nedogled.

~255~

Doma imam dlak za izvoz. Sesam dvakrat na dan, pa kot da tega ne počnem.
Obe menjata dlahko kot za šalo.
Ni bilo drugega, kot da se gremo počesat.

Pa to ni niti pol dlake.
Vedno ju česem v gozdu, kjer pa vedno pospravim za njima.

Za en dan bo, jutri pa spet novo česanje.

~254~

Frizbiii. Abijin novi najboljši prijatelj in spremljevalec na sprehodu.
Brez njega ne gre nikamor.

Če se spomnim začetkov, ko ga niti n nosila in sedaj, ko ga zna že v zraku ulovit, se vse res dogaja s svetlobno hitrostjo.
Ja, punca odrašča in čedalje večji žur je z njo.

~253~

Abi je bila danes v planinah. Gozdna pot okoli Hudičevega mostu ob koritih Mostnice

Nobenega strahnu nima ne pred mostovi, ne pred prepadi  - kar je po eni strani odlično, po drugi pa ne. Ker sem morala res stalno paziti kje hodi.
Kljub ledeno mrzli vodi, je šla notri, in dobro, da sem ji imela privezno, ker bi šla ona kar plavat - kje so tisti časi, ko si ni upala v vodo :).

Na koncu dneva je bila celo malo zmatrana - malo.

~252~

Rešujemo eno težavo za drugo.
Sedaj imamo mir z uničevanjem, ki je posledica ločitvene tesnobe. S kletko smo to rešili. Čedalje manj ima tudi problemoc, ko pridem domov. Vesela me je, ne pa vsa poklepana, kot je bilo prej
Se pa sedaj lotujemo reševaja njenega pretiranega navdušenja.
Ko gremo z avtom, se začnejo indijanski napevi. K sreči se to dogaja samo zadnje minute pred ciljem. Ker hodimo na več ali manj iste konce, je postalo to že čisto nevzdržno. Danes smo šli na Rakitno, in ker je bila tam že večkrat, je točno vedela na odcepu kam gremo. In se je začelo.
Ker je bila cesta prometna, se nisem mogla poslužit vzgojenga ukrepa - dokler tuliš, ne gremo nikamor.
Sem pa to potem parkticirala, na večernem spehodu. Smrklja mala, je utihnila takoj, ko sem se samo dotaklnila stopala za bremzo in začela takoj, ko sem spuščala sklopko. Tudi to bomo rešili.
Če je pa takoooooo vsesla, ker gremo. Kaj bi šele bilo, če ne bi šli vsak dan?

~251~

Kuhinja je za Abi največji žur. Tam se vedno dobi kaj za jest in tam je lahko vedno ob meni.
No, to vedno ob meni smo s selitvijo malo spremenili. Prej mi je res dobesedno ležala med nogami in sem kuhala tako, da sem stala čez njo in se obračala.
Tu je kuhinja drugače postavljena, zato je zunaj in še vedno vse vidi. Pride le toliko, da ji dam ali korenček ali pa bučko - obožuje surove bučke.
Ko pa se kaj peče, je pa vse drugače. Takrat pa dišiii in dobro je :)

Pogled ima pa res tak, kot da še nikoli ni nič dobila za jest. Lahkotnica moja :)

~250~

Deževni, praznični dan. Kaj naj delamo drugega kot?

Gospodična je omehčala moško srce in je po novem na kavču...jaz pa sem modro tiho...
A zakaj ni v kletki?
Ker je zasedena :)

~249~

Projekt kletka. Samo jaz je še ne sprejemam najbolje. Abi jo je sprejela takoj. Popolnoma mi je jasno, da je to, da je v kletki bolje zanjo, predvsem pa za nas.
Obe sva v stresu, če ni v njej. Jaz, ker ne vem kaj bo, ko pridem domov, ona, ker samo razmišlja, kaj naj zgrize.
Sedaj pridem domov, vem da ne bo nič narobe, zato tega stresa več ni. Res je, da mi ni vseeno zanjo, zato takoj tečem gor in jo dam iz kletke. To sicer naredim čisto mirno, da je preveč ne vznemerim, ker je vznemirjena takoj, ko stopim čez vrata. Ne cvili, ali kako drugače izsiljuje, le zelo me je vesela. Spet je sicer naredila lužico, pol od veselja, pol od tega, ker ni vedela ali je naredila kaj narobe.
Zato sem v drugo, spremenila sistem. Že pred vrati si pripravim piškotek, ki ji ga takoj dam, in jo s tem zamotim. Lužice je bilo še čisto malo, zato bom s tem nadaljevala.
Moj prihod je zadnje čase povezovala s tem, da bo nekaj narobe. Zato me je bila sicer vesela, a veselje je bilo mešano s strahom.
Sedaj moram spremeniti njene misli, da je moj prihod nekaj lepega - in to bom naredila s piškoti in igračkami.
Je pa res, da je sedaj sprehod malo bolj naporen, ker jo, takoj ko pridem nazaj, odpeljem ven. Živčnost, ki je prisotna ob sprememebi, se kaže v vlečenju in grizenju povodca. Povodec ne pregrizava ali kaj podobnega. Samo da ga v usta in "se pelje" na srehod. Pri tem je v čisto svojem svetu, saj niti ne lulala, niti ne kaka. Tudi mimo psa je šla, kot da ga ni bilo in je šele po kakšnih 5-tih metrih spustila povodec in začela vohat po tleh. Potem začne pa vleči, kot da smo ji dali petardo v rit. Tako da sva spet na začetu, ko jo moram umirjat in ko jo moram ustavljat, da se umiri in da se zave sama sebe. Dobesedno pade v svoj svet in ko jo uspem dobiti nazaj, je spet pridna Abi.
Če grem z njo ven, ko sem doma in je prej nimam v kletki, tega vedenja ne pokaže - zato vem, da je to le prehodno obdobje in da je to sproščanje energije.
Abi svoje tesnobe sproča preko grizenja. Ne paničnega grizenja, ker ne uničuje stvari v tem smislu, da jih bo razcufala in čisto uničila. Ona to dela počasi in umirjeno. Njena "duda" je počasi izvleči iz medvedkov polnilo, odvezati vozel na cufi. Voda ....z vodo se igra. Potopi notri nos in ko začne špricat naokoli, jo meče ven še s taco. Tudi čevlje je zgrizla tako, da jih je lahko čevljar " sestavil" nazaj skupaj.
Upam, da bomo to njeno ločitveno tesnobo čimperj zajezili. Tako s pomočjo kletke, kot s pomočjo alternative. Ker res ni lepo gledati psa, ki se veseli tvojega prihoda, ob enem pa vidiš kako mu je hudo, ker te ni bilo doma.
Največja ironija je, da Abi ni tiste vrste pes, ki bi zahteva ogromno pozornosti, ki bi bil nadležen in vedno v središču pozornosti. Ona je čisto srečna če je nekje, ker nas vidi. Ko pridejo obiski jim ne teži, pride jih pozdravit in potem gre spat na svoj prostor. Zato mi je toliko bolj hudo za njo, ker je res boga ob tem, ko grem kdaj brez nje od doma.
Res je, da imam takšno službo, da je veliko z mano, ampak včasih jo moram pa le pustiti doma. Pa tudi, ko grem v trgovino in po opravkih, mora biti doma. Pa še ni sama, saj ima Bajko in muca. A to ni dovolj.
Hoče človeka. To je lepo slišat. A težko za gledat, ker jo hudo, ko me ni.

Se jo bom navadila in bom preživela, da je tako najbolje za njo.

~248~

Moj osebni poraz - imam psa, ki mora biti v kletki.
Najhuje pri vsem je to, da gre čisto sama noter. Notri je tudi, ko smo doma....Res je, dobila je tudi novo igračko :)

~247~

Res je, pomit je bilo potrebno po tleh.
Samo ne takoj, zdele, prec.

Ona seveda ni imela nič s tem.

~246~

Spanje ob lastniku, ko je le ta na dopustu  - neprecenljivo.
To, da je lahko ob meni v postelji, ji je nekaj najboljšega. Stiska se in ne gre dol.

 Zgužva se v najmanjši kotiček, samo da je lahko ob meni.

Romatnika vsakega lastnika se konča, ko ugotovi, da psi skoraj v pasji rit :)