Vprašanje smisla in minljivosti

Žalostna sem, niti ne še toliko žalostna, kot sem še v šoku. Zvedela sem, da je umrl, meni drag človek. Nisva se veliko družila, ko sva se, sva se intenzivno. Sem pa preko prijateljice vedela vse o njem in vsakič, ko sva se videla, sva se pogovarjala kot da časa, ko se nisva videla, ni bilo.
Čisto pred kratkim me je spet zaneslo v njegove konce in sem se oglasila pri njemu. Danes....danes, pa ga ni več. Ne dojemam še najbolje.
Po drugi strani pa se sprašujem koliko neki mej in omejitev si dajemo ljude v življenju in se ne zavedamo te naše minljivosti.
Zadnji mesec se je v mojem življenju spremenilo vse.
Spoznala sem človeka, ki sem ga iskala celo življenje. No, iskala bi lahko dala v narekovaje, saj iskanje ni bilo ravno aktivno in zaresno. Prišel je v moje življenje popolnoma nenapovedano in dobesedno se je zgodil veliki pok. Tako kot sem si zamišlala oz. kot sem rekla, da se mora zgoditi. Priti mora in me mora odpeljati. In točno to se je zgodilo. Prvi dan, po prvem srečanju, že po prvih parih stavkih. In dlje kot se poznava, le globlja je ta najina vez in le bolj veva, da je to to.
Vpašanje je le, kako dolgo bova še zaradi nekih družbenih norm in pričakovanj, sebi delala škodo in ne živela skupaj.
Družbeno sprejemljivo ni, da se že po mesecu dni seliš k fantu. A če se zavedaš minljivosti in predvem vsakega izgubljenega dne, se vprašaš čemu in zaradi koga.
Kolikokrat v življenju delamo nekaj zato, da ugajamo drugim, da potihem delamo vse, samo zato, da bi nekomu ustregli in bi bil vsaj malo zadovoljen z nami.
Kolikorkat živimo za druge in s tem pozabimo nase, na svoja čustva, hotenja in svoj življenje.
Ko ob takem dnevu narediš bilanco svojega življenja in se vprašaš ali sisrečen, se ti zgodi, da začneš premišljevati o tem, kaj bi bilo še pametno narediti. Narediti zase in za svojo dušo.
Na hitro sem naredila bilanco svojega življenja in moram priznati, da sem še vedno hvaležna za lanski september, ki je spremenil moj pogled na življenje.
Še vedno se učim reci ne in še vedno mi ne gre najbolje sebe dati v ospredje. A gre mi čedalje bolje.
Popolnoma me je ubil faks, to je dejstvo in prav paziti moram, da ga končam. Odločila sem se, da si en izpit pustim za jesen. Enostavno mi telo odpoveduje in vse kar imam od tega faksa, je kronična nespečnost. Telo utrujeno, izmozgano, a spati ne morem. Se uležem v posteljo, po 15 tih minutah spanja, gledam v zrak in ne morem spati naprej.
In tako spim po 4 ure na dan in to se mi nabira in nabira...le svojemu dragemu lahko rečem hvala, da me podi spat in da razume to, da ne morem spati, ker telo bi, um pa še ne da.
Minljivost in smisel življenja...o tem razmišljaš, ko nekoga zgubiš.
Smisel ni živeti življenje zato, da misliš na druge, da jih ugajaš. Smisel je živeti tako, da veseliš in bogatiš sebe.