To niti ni več smešno. Če kar koli pustim na postelji ali tleh, ali če ne zadanem koša, se spremeni v prafaktorje. Tokrat, sem pozabila dati robček v koš in pričakal me je znan prizor.
Ne vem kdaj jo bo to minilo, predvsem mi je pa še vedno fascinantno to, da točno ve, da je naredila narobe, a si ne more pomagati, da tega ne naredi.
Spet je imela ušesa čisto nazaj, ko sem prišla domov, in takoj, še predno sem videla kaj je narobe, je bila lužica sredi sobe.
Prav nič se ji ne vidi, da je stara 8 mesecev, v srcu je še čisti dojenček, ki ne bi bil sam.