Zadnje čase se mi dogaja, da mi stranke na poligonu zajokajo...

Pa ne zaradi obupa, ampak na koncu ure, ko vidijo, da se je samo s tem, da sem se pogovarjala z njimi, da sem jim predstavila kje in v čem je problem, dala upanje ker so videli, da se pes lahko sam od sebe umiri-
Največkrat se mi to zgodi, ko pridejo k meni ljudje s prestrašenimi psi.
Ja, prestrašen kuža je problem za lastnika, ker nikoli ne ve kako se bo kuža odzval in kaj ga bo ustrašilo. Ampak s tem, ko je zaradi tega tudi lastnik stalno v strahu, se zgodi to, da ne znata iz začaranega kroga in se stiska obeh, samo še poglablja.
Današnji primer je bil primer prestrašene psičke, ki odreagira na vsak šum, se odmika ljudem in odklanja vsakršen stik z njimi.
Psička je res bila živčna in nesproščena, kar se je videlo že po telesni drži in kasneje gibanju. Da ne govorim o živčnem prhljaju, ki ga je psica dobivala v intervalih.
Vedno, najprej gledam psa kot celoto in se ne osredotočim na problem, ki mi ga med tem razlaga lastnik, ampak gledam kaj mi pes pove s svojim gibanjem in reakcijami.
Potem opazujem človeka, samo njega. Kako mi govor o težavah, kakšna je njegova telesna komunikacija, kakšen je ton, barva glasu. Kakšne so njegove reakcije, ko mu opisuje primere. Zanima me odziv telesa, oči, rok, glasu.
Potem šele opazujem oba skupaj. In ker imam že narejene sliko obeh, samo še opazujem kdo komu signalizira in kdo na kaj reagira.
In tako dobim odgovor na vprašanje kaj je problem in kako ga rešiti.
Današnja psička, pa je takih veliko, je imela srš problema v povodcu.
Predolg povodec je v velikih primerih tisti, ki je krivec za težave.
Napačna raba povodca, daje psu napačne informacije in ga uči napačne reakcije.
Zato vsi, ki imate prestrašene pse in vsi, ki imate probleme s psi - nehajte uporabljat Fleksi, pa boste s tem že rešili več kot pol težav.
Seveda je še veliko ostalega, ampak vse izhaja iz povodca in tistega na drugi strani.
In ko to, preko pogovora ljudje pri meni doživijo in ko vidijo, da se je njihov pes sam od sebe umiril, da leži čist mirno zraven, in se zgodijo stvari, kjer bi prej odreagiral, se zjokajo. Ker se zavedo, da so bili oni krivi za to.
Vsakemu rečem, da naj ne joče zato. Da naj bo vesel, ker je spoznal kaj je problem. Vsi si potem očitajo, da so oni zafrknili psa. Niso ga. Delali so v svoji najboljši veri, da mu s tem delajo dobro.
Če ti nihče ne pove, da je fleksi povodec, ki dela psa prestrašenega, ali pa agresivnega, da ga s fleksijem najmanj dvakrat kaznuješ s cukom, predno pes sploh pride k tebi in da ta cuk pomeni za psa čisto napačne stvari, potem si res razočaran in začutiš tisto nemoč in obup v sebi. In razočaranje nam samim seboj, prinese jezo ali pa jok.
Ampak, preteklosti se ne da spremenit, lahko se le sedanjost. Je pa preteklost lepa spodbuda, da vemo česa nočemo in ne bomo več počeli. Predvsem pa brez preteklosti ne bi bilo prihodnosti, saj nas je nezadovoljstvo v preteklosti dalo v sedanjost, kjer bomo spremenili prihodnost.
Ja, ne joka se za dobro stvarjo in to, da pridemo do spoznanja in na pot k boljšem,definitivno ni slabo.
In moja nagrada je to, da pridem domov blatna, ko iz začetka ure prestrašen kuža skače po meni in se z mano igra. Ja ekstremi, da te hoče najprej pojest, potem te ima pa najraje.