Točno tako bi lahko rekla. Nekje vmes, ko nihče niti ni opazil, je šlo vse k vragu. Govorim o normalnih medčloveških odnosih. Tistih čisto običajnih. Ko si z nekom nekaj časa skupaj, pa je to v partneskem odnosu ali pa drugačnem odnosu, recimo poslovnem, se stkejo medčloveške vezi. Vsak odnos poseben, je specifičen in za vsakega posebej se je potrebno truditi.
Kaj pa, ko ne govorimo o partnerskem odnosu, ampak o poslovnem....sodelavci, partnerji,...stranke,....z vsemi, kar ne moreš opredelit kot oseben partnerski odnos.
Težko je reči kdaj se je vse skupaj spremenilo, ker ne vem. Res je da me nekaj časa ni bilo, ampak.....da je postalo tako kot je, si nisem mislila. Da odpove tudi tista osnovna vljudnost? Opa, tukaj pa ..je velik problem. Ko se ljudje nehamo pogovarjat, postanemo samo še objekti, stroji ki delamo in to je to. Kako dolgo se da delat na ta način....dokler se stroj ne iztroši. Ampak tukaj ne bomo govorili o življenjski dobi stroja, ki je kakršna je, ampak o tem, da bomo pregoreli. Pregoreli zaradi pomankanja biti človek.
