Ker prejšnji dan nisem slišala poštarja, smo morali do pošte. Abi sem dala na sedi in je počakala v predprostoru. Sem samo čakala, da mi kdo kaj reče in bi se naredila neumno in jo vzela s seboj notri.
Na srečo ni bilo veliko ljudi. To, da smo bili samo trije, je čudež. Šišenska pošta je več kot obupna in manj kot je vidim, raje jo imam.
Ko smo prišli s sprehoda, pa je mene kmalu zapustilo zdravje.
Prav nenadna slabost in vrtoglavica. Ker mu je bilo res slabo, sem klicala Tilna, da je prišel k Žaku in meni, ter očeta, da je prišel po Abi, saj nisem bila sigurna, da ne bo potrebno na urgenco.
