Zjutraj sploh ni kazalo tako. Zbudili smo se v mraz.
In dan je bil res čisto zaspan. Zato smo morali na kavo, ki pa jo je Žak prespal.
Potem pa se je začel smeh. Najprej že med kuhanjem kosila.
V očkovem naročju ga je skoraj razneslo.
Popoldne kar ni hotel razumeti, da bi bilo dobro malo počivat. Vsi smo že popadali dol, on je pa še kar čebljal.
Ker sta se smejala oba.