Nič še ne kaže in prav je tako. Naj bo še na toplem :).
Danes sva šle same na sprehod in bilo je prav balzam za samozavest. Ko si proti koncu nosečnosti, se ti zdi, da si res čisto nekoristna. Da si kot mali nasedel kit. Sploh, ko se moraš v postelji obrniti iz enega na drug bok. Dopoldne še nekako gre, bolj kot se bliža večer, večji problem so vsi premiki.
Ker je Tilen zbolel, sva bile z Abi po dolgem času sami. Sonček zunaj...ja, na sprehod greva, tako kot se za gre.
Šiška mi je še vedno tako umazana, da mi res ni za daljši sprehod po njej.
Zbudil me je sonček, jaz pa njiju :)
Še vedno sta tako smešne. Tiščita se ena druge, ko ju " dobiš" se pa delata, da ne :).
Vprašanje ali nama bo uspelo na sprehod iz ven Šiške, je bil samo avto. Ga še lahko vozim?
Šeeee, še imam prostor do volana :)
Trebuh je res vsak dan večji, sem pa vesela, da sem še vedno lahko toliko aktivna, da grem lahko z Abi ven.
Premišljujem koliko se mi bo spremenila želja po tem, da grem na sprehod. Ker sedaj mi je res najhuje to, da ne moram več na ornk sprehod. Bom potem, ko bom morala malo biti doma, tudi ob vsakem soncu "obolevala" zaradi tega, ker ne morem na sprehod. Vem, da bo to le prehodno obdobje in bomo potem lahko stalno zunaj. A ravno to prehodno obdobje, kot sedaj zadnjih 14 dni, me zanima kako bo.
Še malo, pa bodo te nogice v lupinici zraven mene :)
