Postala bom mama. Če sem poštena, že komaj čakam, pa ne v tistem smislu, joj upam, da bo čimprej. Ne, komaj čakam, da toliko zraste, da gremo lahko ven in da se življenje začne zopet odvijati.
Kaj mi je hudega zadnje tedne. Prav nič. Le to, da sedaj res ne vozim več sama, ker če me kdo zaparkira ne morem več v avto. Pa tudi ves ta snega na cesti ni bil varen zame, saj bi mi lahko spodrsnilo. Čeprav, sploh nisem štorasta, le moji gibi so res malo bolj počasni. Tilen pravi, da še vedno vsaj pol prehitri.
Najhuje mi je, ker ne morem več sama peljati Abi na sprehod. Zaradi operacije mora biti na povodcu in zaradi varnosti, jo ne vozim jaz. Tako sva zgubile tiste sprehode, ki pa jih bova kmalu, v čisto drugi dimenziji dobile nazaj.
Ja, sedaj smo pa res v velikem finalu.
Še 19 dni do roka.
Bom odštevala? O, seveda da bom! Še vedno sem res vesela, da je šla ta nosečnost tako lahko mimo. Brez nekih težav, razen zatekanje rok, ki sem jih reševala z rednim obiskom masaže.Vse ostalo pa...niti enkrat mi ni bilo slabo, niti nisem imela kakšnih hudih bolečin, probleme s spanjem, napadov hrane ( Mojca hvala, ta zasluga gre tebi).
Sedaj se začenjajo težave, ki so po eni strani luštne, po drugi naj se pa čimprej končajo. Težava, ki bo baje rešena takoj, ko se bo zares začela. Kdaj bodo res pravi popadki in kdaj samo lažni.
Trebuh je sedaj res že velik in težak :).
