Kako smo ljudje prilagodljivi. Psi so se takoj navadil ene drugega, da o Lizi sploh ne govorim.
Jaz sem imela na začetku še logistične probleme, sedaj gre pa vse tako, kot po maslu.
V avto dam najprej moji dve, potem še Tarija spredaj in Čarlija v kletko. In to je to, v minuti smo v avtu in že gremo.
Čarli si na vse pretege želi, da bi se Tari igral z njim.
Na njegovi faci pa piše: Rec mu, da naj mi da mir:)
Tariju že cel teden dajem ven zimsko dlako, in kar ne neha se.
Doma sem nadaljevala z nego in čišečnjem. Ni je bolj užaljene pasje face, kot po tem, ko jim postrižeš kremplje in očistiš ušesa.
In ni je bolj podkupljive face, ko zagledajo vrečko s priboljški :)
Pa imam za kako uro spet mir :)
