Dnevi in tedni kar bežijo

Se mi zdi, da se niti nismo dobro obrnili, ko smo že kar pri koncu tečajev.
Drug teden, bomo z večino končali.
Dva dni je že res lepo vreme, zato delamo foto spomine.

 
 
 
 
 

Moji seniorčki so tisti srčki, ki ti dajo energijo, tudi če je nimaš več.

 
 
 
 
 
 
Najtežje je, ko se poslavljaš od učenjakov, saj si jih spremljal od malega in jih poznaš res do obisti.

 
 
 
 
Kako že pravijo...življenje je sestavljeno iz ciklov, ki se ponavljajo. Le igralci so drugi.

Jaz sem žalostna, ker zaključujejo, ona pa veseli, ker imajo vzgojene pse.

Igralne urice za pasje mladičke

Ta skupina je res ogromna. Prihajali so novi in nisem jim mogla reci ne. Hkrati jih je bilo premalo za 2 skupini in čisto malo preveč za eno.
A na koncu se je izkazalo, da je bila skupina, tista prava.

Skupina lepo napreduje in samo še ena ura nas loči do konca.
Danes smo imeli motnjo, saj je bila na vrsti košnja. A jih to prav nič ni motilo.

Za tako lep poligon, kot ga imamo v pasji šoli Bajka, si včasih poligon delimo s kosilnico. Razen malo hrupa in občasnega oblaka dima, nas res ni motila.

Psi so se še vedno igrali.

 Vmes tudi lepo delali.

Na koncu pa utrujeno, obležali :)

Bajka je legenda!

Miška moja, je res legenda.
V torek imela 2 epileptična napada, v četrtek bila v narkozi zaradi CT-ja. Ona pa, kot da ni bilo nič. Uživa svoje življenje in nori na polno.

Če bi ji pustila, bi bili vsi travniki njeni. Tako pa jo vseeno malo ustavljam, ker jo občasno nogice zaštekajo.

Žogica, sonček in Bajka :)

Seveda je nekje v bljižini tudi Abi.

Najvažnejše je, da pri Bajki niso našli vzroka za napada.
Bajka itak pravi, da ni bilo nič in da se to ne bo ponovilo. Da jo pri tem pomagam, je sedaj na tabletih in verjame, da bo to res tako!

Še en mini napad

Ponoči je imela še en mini napad. Končal se je v parih sekundah in tudi ona se je kar hitro umirila in zaspala.
Ima zbegan pogled in je nemirna. Je pa polna energije in bi šla ven, noret na polno.
Res je težko gledat psa, ki je še poln življenja, kako je zbegan, ker se mu nekaj dogaja, pa ne ve kaj.
Upam, da kmalu ugotovimo kaj ji je in da ji tako al drugače začnemo pomagat.
Saj reikam jo skoz in pomaga, ampak pomoč je zame to, da gremo iz tega stanja ven.

Bajka je imela epileptičen napad

Pa je šlo nekaj let mojega življenja.
Iz čistega lepega mira. Spala je, jaz sem pa kuhala kosilo. Začela sem jest, Bajka je vstala in se hotela popraskat. Pri tem ji je spodneslo rit, zato sem vstala, da bi jo prijela. Že med tem, ko se  vstaljala, sem videla, da nekaj ni ok. Gibi so bili nekontrolirani, odzivnosti ni bilo. V hipu jo je vrglo na tla, začela se je par minutna agonija. Zgledalo je tako, kot plavanje. Le da jo je vse držalo v krčih. Ko se ni umirila, sem se ulegla nanjo in počasi je začela prihajati k sebi. Na vsak način je želela vstati, a jo noge niso držale. Potem se je naslonila name in zrla v prazno. Ko je prišla k sebi, se je obnašala, kot da nič ni.
Sedaj je že cel dan na spidu in se sploh ne ustavi. Leži, ker je na prostoru, a zazna vsak premik in izkoristi trenutek, da gre za nami.
Danes sva dobile nekaj za pomiritev, jutri grava na ekg.
Upam, da je bil to pač en ups, ki se je zgodil.

Sem se jih že čisto navadila

Kako smo ljudje prilagodljivi. Psi so se takoj navadil ene drugega, da o Lizi sploh ne govorim.
Jaz sem imela na začetku še logistične probleme, sedaj gre pa vse tako, kot po maslu.
V avto dam najprej moji dve, potem še Tarija spredaj in Čarlija v kletko. In to je to, v minuti smo v avtu in že gremo.

Čarli si na vse pretege želi, da bi se Tari igral z njim.

Na njegovi faci pa piše: Rec mu, da naj mi da mir:)

Tariju že cel teden dajem ven zimsko dlako, in kar ne neha se.
Doma sem nadaljevala z nego in čišečnjem. Ni je bolj užaljene pasje face, kot po tem, ko jim postrižeš kremplje in očistiš ušesa.

In ni je bolj podkupljive face, ko zagledajo vrečko s priboljški :)

Pa imam za kako uro spet mir :)

Ko je sprehod eno samo norenje

2 dolga štrika in 4-je psi. Tako zgleda naš sprehod. Čarli in Tari sta za vsak slučaj na 10m povodcu. Priznam, lepo je imeti svoje tečajnike, ko veš, da odpoklic dela. Čarli se je v teh dneh naučil, da ne more ravno skoz samo težit, ampak mora upoštevati pravila igre. Danes mu je mejo postavil tudi Tari. No, doma mu je že takoj povedal, da naj mu ne teži, zunaj se je pa do sedaj Tari umikal.

Ko je sprejel pravila, so vsi trije uživali in noreli. Noreli....no, ker ne poznam besede, ki bi bila močnejša od te, bo noreli, prava.

Bajkica je nosila svojo žogico in bila najbolj srečen kuža. Le enkrat ji je hotel Čarli vzeti žogico, kar se skoraj ni dobro končalo zanj.

 So pa bulčki res eni taki bimboti. Ne ve kolikokrat se bo butnil, ne vem kolikokrat bodo zarenčali nanj, on bo kar še tumpal svoje.

Amapak, zamerijo pa tudi čisto nič ne :)