Tudi v avtu postaja čisto prava psička. Nič več brezglavo ne skače ven, takoj ko se odprejo vrata.
Lepo počaka in čaka, da ji rečem, da lahko gre.
Še pred kratkim je bilo to nemogoče.
Ker smo bile doma ob cesti, smo se morale tega hitro naučiti.
Prav nič postopoma in s pribljši. Če je skočila ven, brez da sem ji dovolila, je dobila po riti in poslala sem jo nazaj v avto. S ponavljanjem in vzrajnostjo, se je umirila in počaka.
