Že 6 let je moj spremljevalec. V 99% mi je užitek, tist en, pa vsakemu kdaj pride, da mu je odveč. Pa ne v smislu, odveč, ampak joj...kaj naj napišem.
Pride čas, ko padeš v rutino ali pa, ko še sam ne veš kaj vse to je. In takrat so tvoje misli drugje oz. čakaš kaj se bo izcimilo iz tega. In takrat pač čakaš.
Ja, čakanje...O novi psički razmišljam že več kot eno leto. Vedno sem rekla, da ko mi bo namenjena jo bom dobila in mislim, da je počasi ta čas. Želja je bila, da bi imela dolgodlako, črno ali sivo. Pokazala se je možnost, a ni mi bila usojena, saj so se skotili samo fantje. Tako, da sem razumela namig in sem rekla, da ne bo dolgodlaka. Tudi željo po barvi sem nekako dala v drugi plan, saj vem, da tako lepo sivo kot je bila Ajška in tako črno, kot je Bajka, je težko dobit.
Zato mi je, kar je tudi najbolj pomembno, bil pomemeben karakter. Čeprav kupujem delovno psico in želim delovno vzrejo, sem vedno govorila, da mene ne zanima kako pes dela. Vem, z kolegi klasiki se tukaj nikoli ne bomo strinjali in prav je tako. Vsak naj obdrži svoje poglede, ker konec koncev tudi vsak kupije psa zase. In meni je važno kakšna je psica v realnem življenju. Briga me kako dela na poligonu, to so naučene stvari. Mi je pa zelo pomembno, da normalno sprejme vse ljudi, da lahko pridem do mladičkov, da je psica srčna in da jo začutim, ko jo vidim.
Heni sem srečala lani na Ljubljanski razstavi. Bila je to, kar mi je všeč. Boli jo briga za šunder, ima svojo žogico in to je to. Pa še nekaj me je takoj potegnilo pri njej - tačke je imela na koncu tako pobarvane kot Ajška. Pa tudi očala okoli oči. Le malo preveč rjave za moj okus, ampak je karakter to popravil.
In Heni so parili, in bila je breja in bil je petek - 18.10, ko so se skotile male kepice.
Ker se pri prejšnjih pričakovanjih ni izteko tako kot sem želela, sem tokrat bila previdna in nisem prav nikomur - še sebi ne, govorila o tem. Ker sem se res držala tega, da ko mi bo namenjena, se bo skotila.
Srečna sem, ker lahko pridem pogledat mladičke kadar hočem in bom res lahko izbrala babo, ki bo prava.
To nikakor ne bo lahka naloga. Ker eno bo srce, drugo pa razum, ki bo moral preglasiti prvega.
In še nekaj je...vem, da psi ne smejo biti darilo. Ampak ker mi je namenjena, mi je namenjena kot mikalvževo darilo :)
Med dvema bom izbirala, eno sem že izločila iz "boja". Pikica je malo manjša od ostalih in je borka. Kar ji bo ostalo za celo življenje. Jaz si želim pa eno flegma babo, ki bo prenesla veliko in se ne bo pri tem prav nič pritoževala.
Ena je tale
in druga je ta
Sem se jima že opravičila, ker obeh ne morem vzet :)
Odraščali bodo skupaj s 5-timi parsoni, tako da bo navajena na pse in ji ne bo prevelik šok, ko bo pri meni hodila stalno v šolo.
Tokrat mi je tale odnesla srce.
Tu me mama spominja na mojo zlato Ajško.
Predno sem jih šla pogledat, sva z Bajko izoristile sonček in seveda novo igračko :)
Brez teh slik jeseni ne gre :)
Ja, še malo, pa bo vse drugače :)
Pride čas, ko padeš v rutino ali pa, ko še sam ne veš kaj vse to je. In takrat so tvoje misli drugje oz. čakaš kaj se bo izcimilo iz tega. In takrat pač čakaš.
Ja, čakanje...O novi psički razmišljam že več kot eno leto. Vedno sem rekla, da ko mi bo namenjena jo bom dobila in mislim, da je počasi ta čas. Želja je bila, da bi imela dolgodlako, črno ali sivo. Pokazala se je možnost, a ni mi bila usojena, saj so se skotili samo fantje. Tako, da sem razumela namig in sem rekla, da ne bo dolgodlaka. Tudi željo po barvi sem nekako dala v drugi plan, saj vem, da tako lepo sivo kot je bila Ajška in tako črno, kot je Bajka, je težko dobit.
Zato mi je, kar je tudi najbolj pomembno, bil pomemeben karakter. Čeprav kupujem delovno psico in želim delovno vzrejo, sem vedno govorila, da mene ne zanima kako pes dela. Vem, z kolegi klasiki se tukaj nikoli ne bomo strinjali in prav je tako. Vsak naj obdrži svoje poglede, ker konec koncev tudi vsak kupije psa zase. In meni je važno kakšna je psica v realnem življenju. Briga me kako dela na poligonu, to so naučene stvari. Mi je pa zelo pomembno, da normalno sprejme vse ljudi, da lahko pridem do mladičkov, da je psica srčna in da jo začutim, ko jo vidim.
Heni sem srečala lani na Ljubljanski razstavi. Bila je to, kar mi je všeč. Boli jo briga za šunder, ima svojo žogico in to je to. Pa še nekaj me je takoj potegnilo pri njej - tačke je imela na koncu tako pobarvane kot Ajška. Pa tudi očala okoli oči. Le malo preveč rjave za moj okus, ampak je karakter to popravil.
In Heni so parili, in bila je breja in bil je petek - 18.10, ko so se skotile male kepice.
Ker se pri prejšnjih pričakovanjih ni izteko tako kot sem želela, sem tokrat bila previdna in nisem prav nikomur - še sebi ne, govorila o tem. Ker sem se res držala tega, da ko mi bo namenjena, se bo skotila.
Srečna sem, ker lahko pridem pogledat mladičke kadar hočem in bom res lahko izbrala babo, ki bo prava.
To nikakor ne bo lahka naloga. Ker eno bo srce, drugo pa razum, ki bo moral preglasiti prvega.
In še nekaj je...vem, da psi ne smejo biti darilo. Ampak ker mi je namenjena, mi je namenjena kot mikalvževo darilo :)
Med dvema bom izbirala, eno sem že izločila iz "boja". Pikica je malo manjša od ostalih in je borka. Kar ji bo ostalo za celo življenje. Jaz si želim pa eno flegma babo, ki bo prenesla veliko in se ne bo pri tem prav nič pritoževala.
Ena je tale
Predno sem jih šla pogledat, sva z Bajko izoristile sonček in seveda novo igračko :)
