Ker smo še vedno prehlajeni in nima čistega nosa, je bolje, da smo na toplem.
Dopoldne imam celo malo mira. To je zelo relativno, ker nikoli ne vem koliko bo spal.
A naša rutina je nekako taka. Zjutraj vstanemo, pojemo. Potem naju v kuhinji počaka, da peljem Abi ven. Pojem zajtrk, preberem časopis. Vmes se pogovarjava. Velikokrat ga vzamem v naročje in časopis prebereva skupaj.
Nekaj časa dopoldne ni spal, razen če je bil v vozičku. Zadnje dni ga pa vidim, da ratuje zaspan in da hoče spat. Zato, imam končno dopoldne tudi čas zase.
