Nor teden, dober konec

Začelo se je pred enim tednom ponoči. Abi je začela bruhat. Bruhala je celo noč, iz nje je šla sama bela pena. Zjutraj sva šle k vetu in dobila je injekcijo proti bruhanju. Malo se je umirilo, a še vedno je bruhala in nič jedla. Ponoči je začela piti vodo, a je ni zadržala v sebi. Kar je popila, je vrgla tudi ven. Ponoči je bilo spet pestro, zato je spet dobila injekcijo proti bruhanju. Bruhanje smo res ustavili, jesti pa ni hotela.
Res jo je bilo težko gledati.

Več ali manj je cele dneve le spala.

Res je bila boga. Imela sem jo na umetni hrani, po kateri naj bi začela jest. Postala je "bolj" živahna.

Na božič je uspela pojesti malo trave in spet smo bruhali. Tokat se je hitro umirilo, le jesti pa še vedno ni hotela.
Ker je pila vodo, sem rekla, da še malo počakam in ji dam čas, da začne jest. Sem ji pa vseeno dala nadomestek, da ni bila čisto brez. Ker tudi v nedeljo ni jedla, je bilo logično, da greva v ponedeljek na faks.
Hvala bogu vedno dela najina vetka Darja, ko jo nujno rabimo. Takoj so ji vzeli kri in bili na vrsti na ultrazvoku. Ta pa je pokazal to, na kar sem sumila. Tujek. Operacija je nujna. Zaradi dehidracije so jo morali najprej spraviti k sebi. Nekdo jo je pazil in je bila operirana že v ponedeljek, saj je bila čisto na tem, da črevo poči.
Operacija je rešila našo težavo.

Del teniške žogice....približno se mi zdi, kako in kje ji je to uspelo narediti. Ker del žogice je še vedno tam.
Splet okoliščin, da oči ni šel po novo žogico in je le ta razpadla sredi meta. No, malo draga okoliščina, a bomo tudi to preživeli.
Važno je, da je Abi doma in da je ok.

Sploh si še nisem ornk ogledala kje vse je rezana, ampak kot kaže na dveh straneh, ker vidim dva flajštra.

In najvažnejše. Domača hrana je padla vanjo :)

Zdaj pa res dost teh obiskov faksa. Pa še enkrat ekipa, hvala za vse.

Abi &Me

Abi se je res čisto spremenila in postala čez noč odrasla psička. Priznam, da mi je še bolj prirasla k srcu - kot, da mi ni že prej :)
Abi je bila že tako ali tako prva, zaradi katere sem sploh pomislila, da sem noseča. Zadnje dni, se pa prav povezuje z otrokom, saj se čedalje bolj tišči k meni oz. njemu.

Pri tem je čisto nežna in pazi, da se me preveč ne dotakne. Le toliko, da se me drži. Tudi tamalček, se umiri ob tem dotiku.
Včeraj mi je telo zopet povedalo, da sem noseča  - kot da se tega ne opazi. Vse me je bolelo, bila sem tečna in odveč sama sebi.

Zato sem si dala danes res dan na off. Samo jest, na wc in to je to. Paše, sploh če imaš stalno ob sebi njo.

Pa ene mačje brke :)

Ko živali žalujejo

En teden "prazne" hiše je za nami. Žalosti, praznih prostorov, avtomatskih gibov. Vse in še več ostane prazno, ko te zapusti tvoj pasji prijatelj.
Nam je težko, čustva naredijo svoje. Razumsko je vse jasno, čustva pa planejo na dan.
Predvsem žalost in občutek praznine. Ne razočaranje, ker ko je enkrat pes star in ko se poslovi na tako lep način, kot se je Bajka, ne moraš biti razočaran. Si pa žalosten.
Prav tako imajo čustva psi. Abi je bila v torek tako potrta in tako žalostna, da se mi je resno zasmilila. Na obrazu se ji je videlo, kako žalostna je.
Zvečer sva jo šla iskat k mojim staršem in je bila čisto sesuta. Niti sence sebe. Ko sva jo že v Črnučah peljala kakat, ni hotela od avta stran. Edino šla je povohat tja, ker se je vedno polulala Bajka. Vrnila se je do avta in stala pred njem.
Tudi doma je najprej prevohala, če se je kje polulala. Preiskala je celo hišo, če je kje. Vsa skrušena je legla k nama v posteljo. Niti premaknila se ni.
Do sedaj je vedno spala v koči, od torka naprej se ni premaknila od naju.
V sredo je takoj zjutraj prevzela novo vedenje, ki ji nikakor ni podobno.
Spremenila se je za 100%. Umirila se je, njene slabe navade so zginile. Prevzela je podobno vedenje kot ga je imela Bajka.
Dobesedno je takoj postala vodja krdela.
Še vedno žalostna, ampak vse je imela pod kontrolo.
Najhuje od vsega pa je bilo to, da jo je povsod iskala. v Šiški, v Črnučah...dobesedno hodila je po njenih zadnjih stopinjah in vohala vsako njeno lulanje.
To dela še danes, po enem tednu gre najprej prevohat, če se je polulala tam, kjer se je vedno. Še vedno jo išče. Sicer vsak dan manj, jo pa.
Abi je bila prav nezainteresirana za vse. Šla je na sprehod, ampak se ni sprostila, tudi žogice ni lovila s takim navdušenjem, kot sicer.
Vsak dan sva jo vozila v Črnuče, da je šla z očetom na sprehod in bila z njim, ampak tudi tam je bila čisto druga.
V ponedeljek sva rekla, da jo bova res maksimalno zaposlila, da bo pozabila na žalost.
Cel dan je bila z nama, s Tilnom sta bila celo v Bauhausu med tem ko sem bila na masaži.
Zvečer je bila z njim še na sprehodu v mestu, tako da je bila res cel dan polno zaposlena.
To je bilo tisti prelomno, da se je malo sprostila in da je celo šla za dve ure spat v svojo kočo.
Pustiti moramo živalim, da žalujejo. Tako kot moramo pustiti sebi.
Abi je potrebovala en teden, da je dvignila svojo življenjsko energijo. Hkrati je pa takoj, prvi dan prevzela novo vlogo v družini in postala glavna.
Če bi se zgodilo, da ne bi jedla, bi sigurno posegla po kakšnih alternativi, tako pa sem ji pustila, da je bila žalostna in da je dala žalost iz sebe.
Seveda je dobila ogromno najine pozornosti in nežnosti, kar ji je vsekakor pomagalo.