Bajka je odšla tako nenapovedano in tako na hitro, kot bi želela, da nam ni pretežko.
Še zjutraj je bila čisto ok, s Tilnom sta šla lulat in kakat. Le jesti ni hotela, kar mi je bilo čudno.
Morala sem od doma, čez eno uro, ko sem se vrnila, je spala na svojem mestu, ampak, me je takoj pozdravila. Še na posteljo je šla, ker sem ji rekla, naj gre na toplo spat. Učke so bile ok, niti slutiti nisem mogla, da bo čez 10 minut vse drugače.
Prišla je za mano v pisarno. Ravno sem na Fb prebrala, da je umrl pes od prijatelja in sem mu napisala, da ne morem verjet. V tistem je Bajka začela hitro dihat, ampak se je tudi čez manj kot minuto umirila.
Poklicala sem na veterinarski faks, če dela njena zdravnica. Usoda, naključje, ali pa kar koli že, je hotelo, da je delala. Takoj sem rekla Tilnu naj pripravi avto, ker notranji glas mi je pravil, da ne smemo čakati.
Čeprav nisem slutila, da je kaj groznega, pač nekaj malega je narobe, dobila bo antibiotik in pridemo nazaj. Lepo je šla z mano v avto, sicer sem se vsedla na zadnji sedež, da sem bila bližje nje. Ko smo prišli na Celovko, se je ulegla in začela gledati v prazno - to ni bil dober znak. Še enkrat sem klicala na kliniko in dobila Darjo. Povedala sem ji, da smo na poti, da je nujno in da naj naju počaka.
Pred kliniko je še sama skočila iz avta in šla notri. Spomnim se, da sem rekla Tilnu, da se mi zdi da jo malo zanaša, da ne hodi čisto stabilno. Vesela, je vstopila v ordinacijo, kjer so jo že čakali. Hoteli so ji vzeti kri, pa ni šlo. Bajka se je vsedla, ampak tudi takoj ulegla. Trudili so se vstaviti iglo v žilo, končno jim je uspelo, pa ni bilo krvi, ker ni imela več tlaka. Začelo se je reševanje naše punce. Darja in ekipa je naredila vse. Dali so jo na infuzijo, začela je prihajat k sebi. Naslednji šok je bil iskanje vzroka. Punktiranje trebuha - kri. Darja je kar prebledela in mi rekla, da naj čimprej najdem psa za transfuzijo. V tistem sem pozabila, da imam doma Abi. V mislih sem čekirala kateri tečajnik je najbližje, kateri je doma. V tistem vzkliknem - pa saj imam tamalo doma. Obrnem se med vrati, Tilen me ustavi, ker je imel on ključe od avta. Po poti domov kličem očeta, naj hitro pride na kliniko, da bo držal Abi, ker jaz je ne morem.
Ko je rekel da gre, sem se prvič zjokala, saj sem se zavedala, da je to lahko naše slovo.
Z očetom smo istočasno prišli. Abika ga je bila seveda neizmerno vesela, hkrati pa čisto zmedena, ker ni vedela zakaj in kaj je narobe. Jaz sem šla notri pogledat, kaj je z Bajko.
Na hodniku sem srečala Darjo, ki je bila res zaskrbljena. V trenutku, ko sem videla njene oči, sem jo slišala, kako bo rekla : ni šlo. Ko je odprla usta in rekla, da je na ultrazvoku, sem spet začela dihat. Šla sem jo pogledat, bila je pri sebi, prelizala me je. Novice dobre, ker so bila jetra in vranica ok. Le malo krvi okoli jeter. Zaslišala je Abi, ki je prišla z očetom v čakalnico in za hitro smo ji jo pokazali, da sta se obe pomirile.
Z Abi in očetom smo odšli v sosedno ambulanto, kjer smo Abi pripravili na odvzem krvi. Dali smo jo na mizo, pobrili del vrata in jo položili na bok. Oči in asistentka, sta držala noge, jaz sem jo držala za glavo. Niti se ni upirala, ampak je mirno ležala. Kri je hitro tekla in hitro smo bili konec. Proti koncu je bila parkrat nemirna, ampak se je takoj umirila. Abiki so zavili vrat, dali smo jo z mize. Bila je ok, zato sem šla pogledat kako je Bajka.
Ko sem prišla k njej je bila dobre volje, tudi učki so se ji svetili, mahala je z repom. Tilen jo je komaj zadržal na mizi. Prelizala me je celo in kar ni hotela nehati s tem - jaz pa tudi ne.
Oči je notri pripeljal Abi, da ste se videle. Abi je takoj stegnila glavo proti njen in sta se prelibčkale, tako kot sta to zadnje čase tako pogosto počele.
Potem je šla Abi počakat v avto, saj smo Bajko odpeljali še na rentgen, da pregledamo pljuča.
Odločitev je bila, da če so pljuča ok, jo operiramo, ker kot kaže mora ni nič hujšega.
Nestrpno sva z očetom čakala zunaj. Vmes je prišla zdravnica, da so tudi krvni testi ok in da ja, če so pljuča čista gremo na operacijo. Zbrala se je tudi že ekipa.
Pljučka so bila ok in začela se je priprava na operacijo. Takoj so ji dali tudi Abikino kri, saj se ni vedelo koliko kri je že steklo v trebuh.
Vmes me ni bilo ob njej, a bila sem mirna, saj jo je Tilen skoz imel pri sebi v naročju in jo tolažil in bodril. Njuna veza je od prvega dneva posebna in čarobna, zato sem bila čisto mirna, saj sem vedela, da je Bajka mirna z njim.
Jaz sem se menila z zdravniki, izpolnila vse obrazce za operacijo. Pogovorila sem se s kirurginjo. Dogovorile sva se, da se je ne rešuje za vsako ceno. Da če bo karkoli našla, kar ni malo in kar ni običajno za to starost, naj me pokliče, saj je ne bomo zbujali.
Najhuje je na koncu pogovora, ko te seznani s ceno. Ja, cena je bila obupno visoka Ko nama je rekla okoli 1500, nama je obema z očetom zastal dih. Sploh sedaj, ko urejamo vse za otročka in je vsak denar premišljeno porabljen. Ampak kako naj rečem zaradi denarja, da ne gremo v to. Ajde, če psica ne bi bila pri sebi. Ampak če bi Bajki pustili, bi sedaj vstala in šla. Seveda ni bilo vprašanje denarja - bomo pa kasneje kupili stvari.
Po opravljenih formalnostih, sem šla nazaj k njej. Oči se je tudi poslovil od nje in odpeljal Abi domov.
Bajka se je umirila, bila je bistra in ok. Če je le lahko, nama je dala lubčka. Prišla je še anasteziologinja, tudi njej sem rekla, da če bo kaj narobe, naj jo ne oživlja.
Punca je v svojem življenju že toliko dala čez, da nimamo pravice, da ji življenje podaljšujemo, če se odloči da gre.
Ostalo nam je še kakšnih 10 minut, predno so jo prišli iskati. Skupaj smo jo odpeljali do vrat, od koder je šla na operacijo.
Še zadnjič smo se videli, ko je bila pri zavesti. In zadnjič smo se poljubili v slovo. Odpeljali so jo.
S Tilnom sva si padla v objem in takrat me je čisto zlomila. Zjokala sem se mu na rami, čeprav mi je govoril, da bo še vse ok.
Odpeljala sva se v Črnuče, pogledat Abi. Vmes sva se ustavila, da sva si kupila za jest. Abi je bila vidno potrta, kot da je čutila, kaj se bo zgodilo. Nisva niti dobro začela jesti, ko je zazvonil telefon. Samo da sem videla številko, sem vedela, da ne bo dobro.
Niti nisem slišala kaj mi je točno govorila o nekih tumorjih povsod. Rekla sem samo, naj jo pusti živo, da prideva tja. Takoj sva se vsedla v avto in šla.
Kot zakleto so bile vse rdeče, ljudje mečkali na cesti. Prišla sva na kliniko in takoj sva šla lahko do nje.
Ležala je na mizi s tubusom v ustih. Bila je še živa, saj so jo imeli na aparaturah. Trebuh so ji zašili, a se je videlo, da je čisto napihnjen. S Tilnom sva se poslovila od nje. Darji sem rekla, da jo lahko uspava. Vseskozi sva jo lubčkala in božala, tako kot je imela najraje.
Ubrizgala ji je evtanazijo, punca pa se je še kar borila in dihala. Povečala je dozo, Bajka pa se je borila naprej. Oba s Tilnom sva ji govorila, da lahko gre, da naj si spočije. Počasi je nehalo biti njeno ogromno, junaško srce.
Odstranili smo ji tubus, da je bila lepa, da sem ji lahko dala lubčka še na njen najlepši smrček na sveti. Bil je že hladen, ni je bilo več.
Težko jo je bilo pustiti. Oba sva bila zlomljena. Tilen še bolj kot jaz, saj je do konca upal, da se bo Bajka pobrala, tako kot se je vedno do sedaj.
Še zadnji pogled na njeno veličanstvo Bajko. Zadnji poljub, zadnja zahvala, in zadnji dotik.
Odšla sva, Bajka pa tudi.
V avtu sva jokala kot dež, ko naju je naekrat obsijalo sonce. Samo najin avto je bil v soncu. Vedela sva, da nama Bajka sporoča, da je v redu in da bo z njo vse v redu.
Sedaj mora biti samo še z mana.
Težko je, težje, kot je lahko. Sploh, ko vidiš da smo prizadeti vsi. Abi, muc v Črnučah, Liza, vsi, ki smo jo poznali. Predvsem pa midva s Tilnom.
Jaz se razumsko ustavljam, ker moram paziti še na našega fanta, za katerega sem si res želela, da se z Bajko spoznata.
Na žalost je bilo Bajkino telo že tako brez moči, da tega ni več zmogla.
Je pa naredila vse, da smo to kar smo.
Da bomo kmalu družila.
Bajka hvala ti za vse kar si nam v življenju dala. Hvala ti za vsak dan, ko si bila z nami.
Si legenda, to si bila že prej in že prej si postala nesmrtna in večna. Tvojo šolo bom delala s ponosom še naprej.
Uživaj, punca moja!
