Še danes je stavek: "edina stalnica v življenju, so spremembe" tisti, za katerega ne vem, ali je dobro ali slabo.
Že dobro leto nazaj sem naredila ogromen premik v zasebnem življenju. Poslovila sem se od samskega življenja in se preselila k Tilnu.
Sprememba je bila definitivno za vse ogromna. Predvsem za Abi in Bajko, ki nista bile navajene betona, lulanja na travah, kjer lulajo tudi ostali psi. Pa sta se navadile. In tudi jaz sem se.
Na dobro se hitro privadiš.
In tako, se počasi privajam, da bom septembra postala gospa. Bodoči gospod me je vprašal in jaz sem rekla : ja. Hitro in preprosto, z veliko smeha.
Ta hiter odgovor je prinesel polno enih skrbi. To, kdaj in kje se bova poročila je bilo še najhitreje in najlažje. Vedela sem, da v Ljubljani ne, torej sva iskala nekaj kar je blizu. Datum in ura je določena, ena skrb manj. Veva, da ne bo to velika svadba, zato sva se tudi že zmenila kam gremo na kosilo in kaj bomo tam jedli. Če drugega ne, komaj čakam kosilo. Le za torto moram počakati, da pride moj slaščičar z dopusta.
Veva, kdo bo fotkal. V bistvu imava že zelo veliko narejenega.
Dokler ne prideš do tistih bolj zakompliciranih stvari. Obleka in prstani.
Oboje je nekaj, kar ne paše v moj vsakdan in je zato to najtežje.
Za obleko sva se oba strinjala, da je ne bo. Bova si dala narediti nekaj, kar bo za naju ful fensi. Saj ne bo trenirka in hlače z žepi na stegnih.
Večji problem so prstani. Jaz jih ne nosim. Tega baje bom. Sicer sem že povedala, da obljubit ne morem. Se bom pa potrudila. Še vedno ne veva kakega. Veva, da nočeva nekaj velikega in ful kičastega, z kamni in reliefi. Ja, to naju čaka ta teden, da se dokončno odločiva.
In to bo potem že skoraj da vse. Z frizerko bova že kmalu imele probo ene frizure, maskerka me je tudi že dala na seznam.
Še malo, pa bom res čisto zares, postala gospa.
Ja, spremembe se dogajajo. Nekaterih še sploh ne dojamem in se jih ne zavedam. A s jim ne bo dalo ubežati in zatajiti, saj so čedalje bolj realni in še hitreje bodo tu, kot se mogoče v tem trenutku zavedam.