Bajka

2012-01-29T22:55:00.001+01:00

Tudi nedelja je pasja. Imamo že kar ritual. Najprej šola, potem pa na kavo. Luštkana skupina, predvsem pa me je danes presenetila tišina. Na začetku sploh nisem vedela kaj mi manjka, kaj je drugače, ...nekaj ni bilo tako, kot je bilo do sedaj.

Še zadnja psica, ki je zaradi pasme nagnjena h histeriranju, je nehala histerirat. Tišina je, nihče ne laja, nihče ne cvili in tudi lastniki so čedlje manj glasni. Čeprav je ta skupina zelo velika, se je ravno ta raznolikost psov v njen izkazala za preddnost. Psi so se naučili sobivat s seboj in tako mali kot veliki so skupaj in se igrajo.

Včasih me ob pregledu slik kar stisne pri srcu. Ujet trenutek res zgleda, kot da se bodo ubili.

V resnici so pa zelo pridni!

Vedno se vložen trud povrne. To, da se lahko žogamo čez pse, je definitivno poplačan trud in poplačilo vseh živcev, ki jih pustijo tečajniki na poligonu.

Sobota, dan za igralne urice

2012-01-28T23:24:00.001+01:00

Sobota je dan za mladičke. Imam tri skupine. Eno, ki že končuje, in dve, ki sta začele.

Ena izmed teh je skupina 6 mesečnikov. Zanimiva skupina v kateri so psi z že pridobljenimi vedenji, ki ovirajo njihove lastnike. V veselje mi je opazovati napredek. Predvsem napredek tistih, ki so bili najbolj težavni. Ko jim lastnik pove kje je meja, se jo začnejo držati.

Predvsem sem vesala, da smo umirili huskija, za katere velja da pač taki so. Niso, znajo biti čisto ok psički s katerimi se zelo lepo sobiva. Le povedati mu moramo kaj je tisto kar ne maramo.

Imamo pa v skupini tudi eno punčko, ki se še ne bi družila z njimi. No, jaz se tudi ne bi s temi velikani:)

Za njimi pa so prišli najmanjši mladički.

Velika skupina je, da se lahko mali družijo skupaj, večji pa skupaj. Vmes se nehote združijo in se tako naučijo sobivati.

Kar dva ovčarčka imam :)))

Popoldne pa je bil čas za velike :)

Pasja sobota preživeta med luštnimi psi in njihovimi lastniki. Komaj čakam naslednjo pasjo soboto ;)

Pasja šola Bajka ima novo stran

2012-01-27T23:14:00.002+01:00

http://www.bajka.si/.

Naslov je še vedno isti - bajka.si. Vse ostalo pa ni več isto. Če sem sama strokovnjakinja in stojim za tem, je prav, da tudi izdelavo strani predam takim kot sem jaz - strokovnjakom na svojem področju. In sem jo. Res je, da je direktor tudi moj prijatelj in še bolj kot to, je bajkin lastnik psa. Točno ve, kaj pomeni pasja šola Bajka in zato je lahko tudi v svoje delo dal del tega, ker mu je dala Bajka. Jan in njegova ekipa v Sloway-ju so se izkazali in so opravičili moja pričakovanja. Že tako sem ponosna na vsakega mojega tečajnika, sedaj sem lahko nanj ponosna dvojno ;)

Počasi bom dopolnjevala vsebno strani. Največ dela me čaka v pasjem vsevedu. Sčasoma bo to postali mali leksikon znanj in izkušenj. Kmalu bo tu notru tudi rubrika Bajka priporoča - in priporočala bom to, v kar osebno verjamem ali pa me bodo prepričali, da si zaslužijo moje priporočilo. Predvsem pa bodo imeli od mojih priporočil koristi bajkini člani.

Bajkin kotiček bo postala bajkina svetovalnica. Ljudje mi vseskozi pišejo na mail in me prosijo za pomoč, sedaj lahko pišejo tudi na stran in bodo s svojim vprašanjem morda lahko pomagali tudi komu drugemu.

Komaj čakam da resnično stran zaživi in da se pokaže v vsej svoji velikosti in lepoti.

Vesela bom vsake kritike. In ja, če kje najdete kakšno mojo dislektično napako, opozorite ma. In seveda oprostite, sem trudim po svojih najboljših močeh. Pravijo, da jih je čedalje manj. Jim verjamem, jaz jih namreč ne opazim;)

No tudi pohvala čisto sede, predlogi so pa vedno dobrodošli in če se bo le dalo bodo tudi upoštevani.

Hvala Moniki, ki je brala vse tekste in se ukvarajala, no se še ukvarja z mojimi zapisi, ki jih včasih le jaz preberem prav - ali pa tudi jaz naslednji dan ne vem, kaj sem hotela napisati.

Pravijo, da moraš na strani vsak teden napisat kaj novega. Se bom trudila, da bom, če ne bom, bo pa blog štel za novo.

Bajka še vedno šepa

2012-01-26T23:47:00.000+01:00

Bajka je od ponedeljka v mirovanju. To je nekaj kar ona ne pozna. Saj jo imam lahko na sprehodu na kratko, pa kaj, ko mi skoči iz postelje in ji je največji žur, če se zapelje v predsobo. Lahko sem vesela in neham jamrat, da je stara skoraj 8 let in je pozabila odrast. Taka kot je, jo imam najraje.
Samo šepanja pa res ne maram. Zgleda kot da bi imela čist trdo levo nogo in kar neki kleca nanjo. Saj, ko se ogreje je ok, samo vseeno občaso klecne.
Škda je le, ker so taki lepi dnevi in bi lahko izkoristile sonček. No, ga pa z drugimi.
Danes sva vseeno šle na malo daljši sprehod. Ne morejo imeti vsi psi lepših slik kot ona. A dejstvo je, da so slike posnete dopoldne nekaj čisto drugega, ker je ozračje še čisto in so barve čisto drugačne.

Gospa ne more sedet na tem.

Palica po celem tednu:)

Spet sva malo bluzile.

Pa slikaj črnega psa ne da bi se svetil

Kotiček za počitek sredi gozda? Ne, delo človeka, ki se je potrudil sem pripeljati svojo odsluženo sedežno. Ni mi jasno. To je res sredi gozda in se je moral kar potruditi, da jo je pripeljal do sem. Če jo je do sem, ne vem zakaj je ni tudi do Barja.

Ta štor mi je čist fascinanten in končno je bil osvetljen. 15:43 je bila ura, da vem če bom kdaj rabila to sceno za slikat.

In potem smo spet šepali.

Spet gre nazaj na mirovanje. Po vsej verjetnosti si je samo nategnila kaj. No, če ne bo bolje, bo šla na slikanje. Čisto jasno mi je, da šepa, saj je v 20-tih dneh nadoknadila vse, ko je morala zaradi Ajške biti pri miru. Palčke na polno, sprehodi na polno, pe z biciklom je šla. Saj ona bi tut sedaj šla. A malo je že v letih in en mora bit pameten v bajt :)

Dobila prvo prijavo zaradi moje objave

2012-01-26T23:30:00.000+01:00

Poslali so mi prijavo, da sem kršila avtorske pravice. Ker sem vsepovsod objavljala vire, mi res ni jasno s čim sem jih kršila.
Ker je pravica vedno na strani poštenih sem popravila tekst - odstranila slike in dala le linke.
Tisti, ki bi rad videl tipe nemških ovčarjev naj klikne in bo videl vse.

Tako, pa sem zadovoljila pravici na tem svetu in upam, da ne kršim več avtorskih pravic.
Mi je pa po eni strani všeč, da so mi takoj dalo objavo dol. Naslednjič, ko bodo kradli moje tekste jih samo prijavim.

Sprehod z namenom

2012-01-25T17:50:00.003+01:00

Z Anžetom sva se zmenila, da greva skupaj na sprehod in pofotkam njegovo Šilo. Anže je tisti fant, ki mi je podaril Ajškino sliko in njegov prijatelj slikar je šel danes tudi z nama.
Še vedno mi je gozd pozimi, ko je v bistvu ena podaljšana jesen, najlepši. Igra svetlobe in barv naredi vsako fotkanje posebno. Spet smo šli po isti poti, sedaj že točno vem ob kateri uri so katere stvari obsvetljene. Pa vseeno ima vsak druge sklike.

Vsak pes naredi gozd drugačen in vsako ozadje s tem psom je čisto druga slika.

Verjamem, da mu bo težko izbrati sliko, ki jo bo imel na platnu.

V veselje mi je bilo iti skupaj na sprehod. To, da so nastale še lepe fotke, sem pa najbolj vesela jaz.
Kaj smo se zmenili? Ja, tudi člani Bajke bodo imeli od tega korist. Lahko bodo imeli fantastične slike. Več o tem kmalu ;)

Kaila ji je ime

2012-01-23T19:22:00.000+01:00

Psička, ki je bila najdena sredi gozda in smo jo odpeljali v zavetišče je živa. Večkrat sem se na sprehodu spomila na njo, danes pa ne vem zakaj mi je zdajle prišla na misel in sem jo poiskala.
Na strani zavetišča Gmajnic sem jo našla, po eni strani sem kar malo žalostna, da punca še ni dobila doma. Sem pa vesela, da je ok in da je preživela , saj je bila revčka res vsa premražena.

Upam, da kmalu najde dom!

Avto je nazaj

2012-01-20T22:48:00.000+01:00

5 dni sem bila brez avta in sem preživela. V bistvu, če dobro pomislim je bilo čisto ok. Ker mi pač ni bilo treba v strcuno, nisem šla. Če bi bilo potrebno, bi lahko šla tut s Contesso. Res je, da me je malo strah, da mi jo bi ukradli, ampak enkrat bo treba reskirat. Po drugi strani je pa tudi res, da bi šle komot lahko z Bajko peš.
Ampak če ni treba, ni treba. In nisva šle.
Avto je popravljen vrhunsko, sploh ga nisem spoznala, ker so ga še oprali. Opran je bil 2x v enem tednu. Ni čudnega, da nisem dojela da je moj. Sploh nisem vedela, da imam tko svetlo srebrn avto :))). Mogoče ga bom pa večkrat odpeljala v pralnico.
Mi gre pa pošteno na jetra moj prst. Danes je pa že 14 dni. Ok lahko ga premikam gor in dol. Ne morem ga pokrčit in stegnit do konca. Ovira me zadnji člen. Ampak to ni problem, ker je res vsak dan bolje. Večji problem je ta, da ga ne morm premikat levo in desno. In še huje je to, če se slučajno dotaknem česa in pri tem ne kontroliram giba zraven skor umrem od bolečine. Tole ni samo zvit prst. Moje mnenje je, da mam natrgano vez. O tem, da imam prst še vedo zeleno plav, tut ne bi! Tko da mu dam še kakih 10 dni, potem bom pa morala neki narest. Tko pač ne gre. Še vedno si ne morem normalno namazat kruha - v tem ni seveda nič slabega, ampak, tudi solate ne morem normalno zmešat. Še težje jo jem, ker mi natikanje na vilico povzroča bolečino. Ko sem v prtljažnik dajala cunje za Bajko, sem pa skoraj umrla od bolečine. Ne morem z dlanjo poravnati rjuhe, ker boli k pr norcih. Aja, tipkam pa mirno lahko. V glavnem en navaden drek je to!

Jutri bom cel dan porabila na predavanju in podaljševanju licence. Prav zanima me ali so končno programi taki, da so usmerjeni v življenje, ali so še bolj podrejeni višjim izpitom in pripravi na njih.
V tem pogledu se nikakor ne strinjam z uradno kinologijo, ki ni usmerjena v življenje, v to, da se tečajnike nauči življenja, ampak v to, da so programi in izpit samo priprava in višje izpite. Pustim se presenetit. Za začetek bo presenečenje to, da bom končno dobila nazaj svojo licenčno izkaznico. Konec novembra 2008 sem izgubila vse dokumente, vključno z izkaznico kinoloških nazivov. Kljub mailom, klicom in opozorilom, tudi malo grožnji ;) in seveda pošteni ironiji je nisem dobila. Baje, da sedaj jo le dobim.
V bistvu si za jutri želim, da dobim izkaznico, da grem lahko na kavo, da bo cesta ok in da pridem čimprej domov. Aja, pa da bove z Urško šle na pameten kosil :). Aja, pa da bodo zjutraj že krof, ko pridem po kavo za na pot.

Skoraj športni dan

2012-01-18T23:26:00.001+01:00

Dopoldanski sprehod po sončku in v prijetni družbi.

Sicer smo mislile iti še malo dlje, pa se je Gass odločil, da je čas za kopanje v Savi. Dobesedno skočil je not. Seveda tega nimam posnetega, saj sva bile vse prijazne in vesele, da je prišel takoj ven in da to ni pustilo nobenih posledic na njem.

Kljub vsemu je imela Bajka še vedno veliko dela.
Iz kave smo morali oditi, saj je že klical oče, da ni Bajke. Bil je čas za njun sprehod. Pa je šla.
Čez 2 urci pa sva peljale Contesso na sprehod. No, mene je peljala Contessa točno tako hitro, kot sem jo poganjala.

Sva šle kar lep krog in je Bajka skoraj 45 minut tekla. Sicer ji to kot kaže ni bilo dovolj, saj mi je vseeno med tekom nosila storžke.
Popoldne smo ji vseeno dali malo časa za počitek. Zvečer je bil spet njen. Najprej z mano za pol ure na sprehod in potem še z očetom ravno tako. Ni čudnega, da zvečer komaj še gleda.

Dopust imam

2012-01-17T22:51:00.000+01:00

Ja, tako se sedaj temu reče. Danes sem si vzela dopust, ker nimam avta sem imela šolo na daljavo.
Sem pa zato danes krstila svojo novo Contesso in sva šle na kavo. Contessa je moj kolo in kaj naj rečem. Vsedeš se in pelješ. No, premikaš noge. Sem pričakovala musklefiber, pa ga nimam. Tut rit me pretirano ne boli. Ravno toliko, da me opozori, da sem bila na biciklu.
Mogoče se pa le kje pozna, da imave z Bajko čedalje daljše sprehode. Danes sva bil skoraj 2 uri zunaj.

Neuničljiva je.

V časih sem mi je zdelo, da ima Bajka vedno žalostne učke. Od kar sva same in sem res samo njena, nimam več tega občutka.

Najina je bila le rjava palčka, drugo je sproti pobrala.

Skoraj vsak danegrem mimo. Od kar iščem kulise za fotke vidim tudi take stvari.

Izliv Črnuščnjice v Savo.

Že res ogromno let nazaj se je enkrat zgodilo, da so iz vodovoda črpali vodo nazaj v Savo in so jim puščale cevi - no, lahko so tudi popokale. Narava je naredila tako lepe ledene skulpture. Nikakor si ne želim, da bi bilo z vodo kaj narobe, po drugi strani pa...sedaj imam fotkič in bi bile po moje fantastične fotke.

Dokler mi bo le zneslo in doker bo sonce, bova hodile na čimdaljše sprehode.
V bistvu se ful dobro počutim od kar se spet več gibam. Ko imaš enkrat starega psa je vse podrejeno njemu in sedaj morave nadokandit ves čas in vse sprehode. Komaj čakam, da bova šle z biciklom naokol.

Gass

2012-01-17T00:29:00.001+01:00

Kuža, ki bo večkrat z mano. Ne zato, ker bo moj tečajnik, ampak ker je to kuža od moje prijateljice.
Danes sva naredile eno hitr fotografiranje in priznam, da sem čisto not padla. Bolje, a si ne kupim mladička, ker ....bo revečka skoz v enih čudnih situacijah.
V bistvu sva se dobile zato, ker sem jaz brez avta in sem bom vozila z bicikom. No, poudarek je na se bom.
Kavo moram spit in če greva na kavo, lahko porabive še par minutk za fotke. Nič idej nisem imela kako bi, prepustila sem se, da mi narava pove kako naj.
Smešno kako je potka, ki jo poznam v nulo vsakič drugačna, vsakič drugače osvetljena in nudi vsakič drugo kuliso.

Z malo pozitivno noro lastnico, sva lahko naredile luštne fotke. Najprej sva lomastile po grmovju in našli in ponucali vse, kar se je dalo.

Škoda, ker ni bil osvetljen s sončkom, ker bi bila fantasitčna slika.
Za sklop teh fotk sva ga dale v gnilo deblo podrtega drevesa. Priden je bil, potem pa se je začel premikat in sva ga hitro dale ven. Varnost psa je vedno na prvem mestu!

Na štoru si je sam našel zaposlitev.

Le v teku ga nisem mogla dobit, ker je senca svoji lastnici. No, pa smo zamenjale vloge. Ona je dobila fotkič, jaz pa sem odnesla psa. Tri, štiri, zdaj...lavfi. Gass proti lastnici, jaz pa stran iz kadra.

Smo pa dobili slikice, ko je tekel :)

Še malo portretov

No, pa smo šli.

Pa smo začeli

2012-01-15T01:32:00.002+01:00

Sredina januarja je in čas je bil, da se spravim k sebi in začnem. Življenje teče dalje in imela sem najboljšo učiteljico v življenju, ki je do zadnjega delala.
Danes sem začela z novo skupino 6 mesečnikov. Všeč si mi in že prvo uro sem jih začutila. To je vedno dober znak. Popoldne sem imela igralne, ki smo jih začeli decembra. Na polovici smo, pa je vse tako mirno. Igra je že čist ok, psi že delajo odpoklic, prav užitek jih je gledat. Še najbolj pa psa, ki je bil na začetku najbolj škatljiv. Prav vesela sem, ko vidim da lahko, če si vstrajen vse spremeniš.

Horjulske punce sta bile le dve. V treh tednih so čisto pozabile, da so bile kdaj zavetiške psice.

Drug teden začnem še z eno skupino mladičkov. Po vsej verjetnosti pa celo z dvema.
Nič mi ni hudega, no, če odštejem ta proklet prst!

Zvit in nategnjen prst, s.p., razbit avto in še kaj bi se našlo

2012-01-13T23:43:00.000+01:00

Začelo se je prejšnji teden, ko se mi je zgodila tako neumna nesreča, da jo človek niti ne more predvedt. Od tal se je odbil povodec, se mi zapletel med prsti, v rinko na koncu povodca pa se je ujel prstanc. Kaj je sledilo... vse je bilo tako hitro, da niti ni preveč zabolelo, le en tak grozen zvok je bil. Pogledala sem proti roki in si rekla. Ok, prst je še gor. Ura se je ravno začela in sem jo tudi speljala do konca. Priznam, da sem konec že težko čakala, ker me je čedalje bolj bolelo in prst je izgubljal gibljivost. Za začetek so tut mokri robčki v avtu ok in sem ga zavila. Led in obkladki so pomagali, a v nedeljo sem vseeno odšla na urgenco. Slikanje in šlatanje luštnih fantov je dalo diagnozo zvitega prsta in nategnjenih vezi. Ok, samo da ni zlomljeno, to je vse kar me je zanimamalo. Priznam da sem se nekje bala tud potrgane vezi. Dobila sem najbolj blesavo opornico ever. Prstanec je poškodovan in v mavčarni so mi naredili obvezo iz flajštrov. To je sedaj kao najbolj moderno, ker imaš zlepljen poškodovan in ok prst in z ostalimi lahko gibaš. Ja, saj je vse ok, samo kaj ko se ti vname koža pod tem. Že v torek zvečer sem morala malo odlepit in dodat zrak not, ker me je že pošteno srbelo, v sredo me je pa ob enih kar katapulitralo do moje dohtarce. Že na vratih sem mahala, da mora to dol. Res je moralo, ker sem imela že lepo vneto kožo. Dobila sem staro dobro opornico. A tudi to ni najboljša rešitev, saj mi jo je skoraj 10cm viselo ven, pa še prst je bil v eni čudni legi kjer me je začel bolet. Predelujem opornico in zjutraj naredim svojo imobilizacijo prsta. Več kot uspešno, kako pa ne povem :)

Kljub poškodbi sem vseeno v ponedeljek šla odpret s.p. Sedaj sem uradno:
Vzgoja in šolanje psov, Alenka Klemenčič s.p.

Odprtje s.p. je res enostavno. Zapelješ se na Ajpes in ti naredijo čisto vse.
No odpret poslovni račun je pa malo drugo zgodba. Če imaš zavito desno roko je logično, da ne moreš pisat - seveda če si desničar. No in pridem v banko, celo k vodji poslovalnice so me poslali. Bila sem več kot prijazna. On...potegne šop papirjev in jih obrača proti meni. Nekje na sredini poti ga ustavim : hmmm se opravičujem, ampak ne morem pisat. No podpišem se lahko, samo ne prevečkrat.
Njegov pogled bi morala fotografirat in poslat na natečaj :)
Res ne razumem, da moram leta 2012 izpolnjevat obrazce, ki jih potem prepisujejo v računalnik ročno.
No, nisem ga.
Mrzel tuš za mlado poslovno žensko - ja kartice pa ne dobite takoj, šele po treh mesecih....a res, kako naj pa poslujem?
Ker se mi ni dalo kregat sem šla domov in jim poslala mail. Zaključila sem ga: glede na vse zgoraj navedeno, res ne najdem vzroka, da v primeru če mi kartice ne izdate takoj, ne zaprem oba računa, ki jih imam odprta pri vas. In čudnežno so našli rešitev in dobim kartico. Seveda sem skoraj umrla od smeha, ko sem morala še isti dan priti v isto banko k istemu človeku, ki mi je zopet dal šop papirjev. Še vedno nedolžno dvignem roko in rečem..ne morem. No, tokrat se je želel celo pregovarjat, da on ne bo pisal namest mene. Mene je pa minila prijaznost in se je pojavila odločnost, ki je pomoje ni pričkavol. No, podpisala sem se, to se pač ne more namesto mene.

Razbit avto....jah nasedla sem na en robnik. Ne morem se zgovarjat na nikogar, niti na mojo blond barvo ne.
Bom imela pa avto popravljen - končno, ker ga že 2 leti vozim na servis, da mi ga popravijo od toče, pa od septembra, ker so mi vdrli not. Sedaj bom pa drug teden brez avta in bom kočno peljala bicikl na kavo:)

Življenje pač poskrbi, da mi ni dolgčas in da ne padem v rutimo. Pa še prisilil me je, da zajaham bicikl -al pa tut ne, mogoče dobim nadomestni avto :)

Pasja šola za pasje mladičke

2012-01-12T23:05:00.000+01:00

Ene igralne urice štartam ta soboto in ta skupina je polna.
Prijave pa sprejemam za igralne urice, ki jih začnemo naslednji vikend. Kot vse kaže se bo naredila ena skupina v kateri so mali psi in ena kjer so veliki.
Tamalih je že skoraj dovolj za skupino, zato tisti, ki imate malo kužke, ne odlašajte, pošljite mail na info@bajka.si.
Pri tavelikih so še 3 prosta mesta.

Počasi moram poslati maile tudi vsem, ki čakajo zimsko šolo. Sonce in 10 stopinj čez dan mi še ni naredilo zimskega vzdušja.
Pa še nekaj je. Priznam, da sem rabila biti mala sama z Bajko, da sva se navadile na novo življenje.

Polna luna

2012-01-10T23:56:00.003+01:00

Prva letos.

Bajka mi postaja čedalje bolj podobna :)

Pa sva se zgubile

2012-01-09T21:15:00.001+01:00

No, nisva se zgubile, le nekaj časa nisem točno vedela kje sem. Pa niti ne kje sem, ampak kam bom prišla.
Nujno ponovim v kratkem!

Tako se je začelo, potka, kjer sva našle zadnjič teloh. Nadaljuje se tu spodaj.

in potem je ni več.

V gozdu se greš am, bam, pet podgan in se odločiš. Tukaj greva.

Čisto nič mi ni bilo žal, ker gozd je sedaj itak prehoden, kam bom prišla sem si pa itak na google map pogledala. Itak se predaleč ne morem zgubit. Če sledim soncu pridem pri savi. Če imam sonce na levi pri obvoznici, če ga imam za sabo pa nekje proti Brnčičevi. Gledala sem, da sem ga imela na levi.
In odločitev je bila prava, saj sva prišle ven pri obvoznici.

Še prej pa sva doživele res lep sprehod, predvsem pa se je Bajka nalovila svoje igrače

Sprehod res v gozdu mi je pustil en tak grenak priokus. Koliko lesa gre v nič.

Nekatera drevesa si rade volje sposodive:)

Nekatere pa samo gledave.

Moja lepotica in zver :)

Urco pa še mal, pa je dan čisto drugačen in tvoje telo je polno lepih, naravnih vtisov.

Včasih se je prav pametno varno zgubit.

Končno sonce

2012-01-08T21:49:00.002+01:00

Že dva dni je sonček. No, včeraj sva ga čisto brez kančka slabe vesti prespale. Bajka je carica, ona spi, dokler spim jaz. Res, da naju maček zbudil med 8 in pol 9. Takrat jo spustim lulat in ji dam jest. Potem pa...spive, dokler lahko.
Danes sem imela budilko, ker sem imela šolo. Pogled skozi okno - jeee, sonce. Končno spet šola v soncu!

Čist drug dan je, če je sonce :)

Ko ostaneš brez besed in je hvala premalo

2012-01-07T22:06:00.001+01:00

Klic tečajnika. Oj, nekaj imam zate. Pijeva kavo in sredi kave vstane, gre za sosednjo mizo in dobim tole:
Hvala Anže, zlat si!

Teloh

2012-01-06T00:06:00.000+01:00

Saj še sedaj ne verjamem. Petega januarja sem domov prinesla šopek teloha. Ok, če bi bila kje v sredogorju, ampak ne, bila sem pri sebi doma.

Že včeraj sem videla eno stezico. Je smešno, da sedaj odkrivam stezice in to na poteh po katerih sem vedno hodila. Komaj čakam sonce, da se greva z Bajko malo zbubljat. Dobesedno se bova zgubile v gozdu. Te stezice lahko pregledaš le pozimi, ker potem ji zaraste bodičast gozd in tam ne moreš hoditi. Zgubiš se pa tudi takoj, ker jih kar zmanjka in potem hodiš po zvoku. Če slišiš avte greš proti obvoznici, če ne slišiš nič hodiš in enkrat prideš do save....če še vedno ne slišiš nič, potem si se pa zgubil. Z Ajšo sva to velikokrat počeli, dokler sva bile še same. In vedno me je pripeljala domov. Priznam, da me je malo strah, ker ne vem ali bo Bajka znala priti ven. Upam da bo, če ne...hmmm, pojma nimam kaj bo.
Premišljujem kako dolgo že nismo počele to - zgubile se v gozdu. Že zelo dolgo, ker se je vedno gledalo na Ajško.
Čisto nove dimenzije odkrivam in Bajka postaja čisto druga. Še bolj veselja, še bolj živa, še bolj ljubezniva.
Bova pa teloh nabirale in šopke delale :)

V naravi najdeš res vse kar potrebuješ. Cvetovom sem dodala listje, smreka je za pravi vonj. Potem je bilo pa potrebno vse še zvezat. Stara posušena trava. Če je normalnem stanju višja od mene, je sedaj ravno dovolj dolga, da jo uporabim za špago. Seveda jo je bilo potrebno malo več, ampak je uspelo. Šopek je stal skupaj in ja, bil je prav lep. No, je še vedno :)

Bajka je po novem čisto zmatrana. Na sprehodih mora nakdonadit vse za nazaj, kar pomeni da samo lavfa.
No, priznam da so mi taki sprehodi všeč, ker sem že pogrešala aktvino hojo, da se zadihaš, da ti je toplo.
Ko pade v posteljo, dobesedno pade v posteljo.

Grem kar za njo ;)

Danes nisem nič jokala

2012-01-04T23:36:00.000+01:00

Dva dni je že ni. Ravnokar gledam v njene oči, ki me gledajo s fotografije. Preučuje me. Tako, kot je to vedno počela.
Danes je bilo lažje. Včeraj so me spomnini spravili v jok, danes so spomini spomini in vesela sem za njim.
Z Bajkico sva si privoščile dolg spanje. Zadnji mesec smo morale vstajat ob uri, ker je Ajška imala zdravila. Danes naju je zbudil muc. Pojedle vsa in šle spat nazaj.
Nisem se počutila dobro, zato sem odpovedala individualno uro. Ni fer ne do mene, še manj pa do njih.
Popoldne sem se ornk oblekla in šla z Bajkico na sprehod. Sprehod samo z eno psico je res nekaj drugega. Bajka si sedaj zasluži da je res samo ona in da je vse njeno. Igrača v usta in gremo. Naj se izživi, vedno je bila le njena senca. Spet je postala vesela psička, spet je razigrana.
Zvečer naju je obiskal prijatelj. Bajka ga ima neizmerno rada in je dobsedno zaljubljena vanj. To mu najbolj nazorno pokaže:)
Prijeten večer, utrujena Bajka. Kaj je lepešega.
Gledem v njene uči pred seboj. Govorijo mi, da moram živet. In živim. Spomini so živi. Počasi moram pospravit njeno ovratnico in povodec. Tudi posodo za hrano ne potrebuje več. Počasi....vse ob svojem času.

Danes je bil čas. Ajšika je prečkala mavrico

2012-01-02T21:17:00.000+01:00

Včeraj je bila Ajšika relativno dobra. Jedla je, lulala kakala. Že včeraj sem opazila, da se ji je srednji del telesa obesil in da postaja čedalje bolj jaz - Čedalje večji trebuh je imela. Zvečer je še vse pojedla in ker je težje dihala, sem ji dala obvezo dol. Razumem, da si mora organizem od takega šoka, kot je bila ta gnojna bula vzeti čas. A .. Noč smo prespali mirno. Zjutraj sem ji pomagala vstat, res jo je bilo že veliko šez trebuh. Šli smo lulat, kakat ni želela. Ponudila sem ji čokolešnik, a je kar šla. Počasi s piškotkom sva šle v zgornje nadstropje. Dobila je zdravila in je zaspala.
Ob pol desetih sem odšla od doma, no imela je napet trebuh in malo zatečene šape.
A pogled je bil relativno bister. To sta zadnji njeni fotki, posneti danes zjutraj predno sem šla.

Njena najlepša bučka

Tu se že vidi, da ima zatečene nogice.
Ko sem ob pol dveh prišla domov, jo je bilo čez trebuh že veliko. Spet sem ji pomagala vstati, lepo je šla po stopnicah. A zunaj je le pila vodo, lulat ni hotela it. Tudi pogled mi je rekel, ne morem. Šle sva notri. Pogrela sem ji piščančjo juhico. Dala sem ji za probat makaronček in ga je pojedla. Ko sem ji prinesla posodico, je jedla po žlici. Sama ni hotela. Mogoče je pojedla 5 žlič. Ven je zbrala piščančka, makarončke in korenček pa vrgla ven. Pri česti žlici je obrnila glavo, na moje prigovarjanje, da naj papa, je vstala in šla stran. Začelo se ji je dvigovati, a ni bruhala. Čedalje bolj sem vedela, da je to slovo. Nekako je še prišla gor. Čez nekaj časa sem rekla Bajki, da greva lulat. Tudi Ajška je vstala in smo šle. Postavila se je pred avto. Sama je s sprednjimi tacami skočila not. Ko sem parkirala in odprla vrata, da gremo lulat, se je ulegla in ni želela ven. Takrat sem vedela, da je le še želela videti svoje travnike, pa poligon. Bajko sem poslala nazaj v avto in smo šle domov. Ni šla več po stopnicah. Na nobeno prigovarjanje, vabljenje...ulegla se je na svoje mesto, tam kjer je najraje ležala. Sicer je vsakič, ko sem odprla vrata dvignila glavo in reagirala na glas. Tudi vsakič je pojedla piškotek. A njeno telo je postajalo vedno večje in nogice bolj zatečene. Ni bilo več drugega. Šla sem do nje, ji dala lupčka in rekla da lahko gre. Umaknila mi je glavo. Poklicala sem veta, vedel je da je čas. Najtežje je bilo povedati staršem, da ni več upanja, da je to slovo. Da nimamo pravice mučit Ajške, ki nam je bila skoraj 12 let zvesta in živela le za nas. Mami je še nekaj hotela problat z zdravili, pa da bi se ji vodo črpal. Čemu? Zaradi egoizma, ker je nam težko. Ne, nimamo pravice si lastiti življenja takrat, ko je čas za slovo. Veta sem prosila, da pride domov, da pove mami, da ni upanja. Da bo lažje sprejela to, da je ne bo. Poslušal ji je srce, in moja domneva se je potrdila. Srček je rekel da ima toliko ljudi, psov in lepih spominov v sebi, da nima več prostora.
Pomagla sem ji vstati, za v avto se je že malo zataknilo, saj se je premalo odrinila in jo je potegnilo nazaj na rit. V drugo sva šle notri. Težko se je bilo vsesti v avto, prižgati avto in odpeljati. Zajela sem zrak in šla. Ajšiki sem povedala, da je bila fanatasična punčka, da gre sedaj samo še na lepo. Ko sva prišle iz ulice se je ulegla. Na razepu se je dvignila, da je videla kam gre. Ko sva prišle do veta, sem odprla prtljažnik, vzela še en priboljšek in skočila je sama ven. Šla je proti stopnicam, pogledala okoli in šla gor. Kot da bi se poslovila od okolice.
Mislila sva ji dati pomirjevalo v žilo, a ni šlo. Voda jo je že toliko zalila, da se ni dalo najti žile. Zato je dobila pomirjevalo v mišico. Počasi se je ulegla in umirila. Malo je še bruhnila. Počistila sem in jo obrisala. Ne more iti umazana, to ona nikoli ni bila.
Počasi je zaspančkala in ni ničesar več čutila. Božala sem jo in gledala. Še vedno je bila tako veličastna, tako, kot je le ona.
Ko je res že trdno spala in smrčala, je bil čas za dokončen slovo. Žile še vedno ni bilo moč najti, zato je tudi zadnjo injekcijo dobila v mišico. Lepo, v miru je pančkala, nobenih krčev ali pretresev.
Želela sem si le, da mirno odide, da je nič ne boli, da se ničesar ne ustraši. Dihala je še čisto plitvo in počasi. Odšla je. Objela sem jo in se poslovila. Vedno sem bila tako varna ob njej. Tudi tokrat. Z njo mi je bilo to zadnje dejanje lažje narediti, ker sem vedela, da bo punca vedla kaj mora naredit. Dobila je še malo dozo, ker sem rekla vetu, da naj ji da. Da se slučajno kdaj sama ne zbudi. Ko je ni bilo več, sem mu še enkrat rekla naj preveri ali je res ni več. Saj sem vedela in videla, da je odšla. A morala sem se prepričat, ker ona se je tudi vedno. Vet mi je hotel prikrajšat zadnji pogled. Ne, do konca bom z njo. Ni je bilo več, prijela sem jo za glavo in še zadnjič poljubila. Glava je seveda omahnila, bila je hladna, a njen odprte oči, so mi rekle hvala. Jaz pa nje. Dvignila sva jo in jo položila h počitku.
Mirno spi, lubica moja.

Grd dan z lepim koncem

2011-12-31T23:58:00.000+01:00

Včeraj sem se odločila, da če mi danes pokaže, da hoče it, jo bom pustila da gre.
Zjutraj je šla prav lepo po stopnicah in tudi lulala in kakala je lepo. Za zajtrk sem ji dala čokolešnik, da dobi topel in lahek obrok. Vse je pojedla in hotela je nazaj gor. Če ona hoče, jaz naredim :) Peljala sem jo gor, zamenjala vodo in šla še po Bajko. Ajša v bratovi sobi, Bajka pri meni. Zmotilo me je, ker sem slišala da nekaj liže. Vstala sem in šla do nje. Pregledal sem tačke, pregledala tla, pa ni bilo nikjer nič mokrega. Šla sem nazaj spat, pa me jo zopet zmotil isti zvok. Tudi tokrat nisem ničesar našla. Pomisila sem že, da ji je mogoče ušlo, pa ni bilo nič mokro po tleh.
Ob devetih smo šle normlano lulat in kakat. Glede na včerajšnji dan, ko res ni šla več kot 10 m, je danes kar hodila. Ko smo prišle nazaj je popila vodo in legla na stopnice. Ker sem se šla preoblečt za v šolo, sem jo pustila tam. Včeraj je bila cel dan na stopnicah in kot kaže ji paše tam.
Predno sem šla v šolo sem jo pobožala. No hotela sem ji dati lubčka, zato sem jo prijela pod vratom. Vse je bilo mokro. Pogledam roko, nič posebnega, povoham vodo, nič posebnega. Pomislila sem, da se je mogoče polila, ko je pila vodo, čeprav mi je bilo čudno, saj sem jo gledal. Obrisala sem jo z brisačo in šla v šolo. Že po poti mi je bilo čudno, ker je roka, ko se je posušila postala lepljiva. Še bolj pozorna sem postala, ko so jo vsi mladički prav posebno vohali. Čedalje bolj se mi je zdelo, da nekaj ni ok. Po šoli smo šli še na kavo, mene je pa čedalje bolj vleklo domov in v enem momentu sem dobsedno morala it. Nisem se mogla več zadržat.
Ko sem prišla domov, je bil oče pred vrati, saj je hotel peljati Bajko ven. Tam je bila tud Ajša. "Kar z nama hoče it", so bile njegove besede. Mene je pa kar katapultiralo iz avta, saj sem videla kako ji teče gnoj v potočku. Očetu sem naročila, da mi da brisačo, prijela Ajšo in začela iskati izvor. Kar teklo je. Nisem je mogla obrisat, ker je kar teklo.
Možgani so začeli delat 100 na uro, poklicala sem, ja lahko rečem, da mojega angela ali pa vodnika v tem obodbju. Šibala gor preoblečt hlače in v lekarno. Se mi zdi, da sem pokupila pol lekarne. Ko me je gospa vprašala če je to za psičko, sem samo pokimala, kajti mudilo se mi je domov.
Kot da bi Ajška vedela, da je to za njo je šla za mano gor. Škarje, razkužilo, umit roke in na delo. Hvala bogu oz. meni, da sem Ajško tako vzgojila, da mi res pusti delat vse. Najprej sem ji postrigla dlako, potem začela spirat gnoj, da sem videla ali je samo en izvor ali jih je več. Ker je bilo tega toliko, sem jo čistila kar z mokro brisačo, saj je gnoj kar bruhal ven.
Končno sem jo ščistila, da je nekako zgledalo in da se je videla res samo ena luknja. Naredila sem ji obkladek in jo povila okoli vratu. Odšla je k bratu in je zaspala. Na 10 minut sem ji previjala in čistila gnoj, ki je kar tekel.

Projekt je bil kako zafiksirat obkladek, ampak sem tudi to rešila. Res je pridna, da mi vse pusti.

Čez kakšno uro je bula že občutno splahnela in tudi Ajška je bila bolje.

Spet sem ji dala malo za jest, ker se mi zdi bolje, da ima več malih obrokov. Izpopolnila sem tudi ovoj okoli vrata. Bila je zavita v rjuho.

Ker je bila čedalje bolje se je začela premikat in tudi to ni bilo več ok.
Pa je bilo treba izpopolnit patent. Stara pižama, ravno prav mehka ovita čez rjuho in zavezana na vrhu.

To pa sedaj je tako, kot mora bit. S tem se lahko je, lahko se gre na sprehod. Pa še drži obkladek :)
In najpomembnejše: Lahko se je :))

No, pa se je srečno končalo. Sedaj, malo pred polnočjo sem ji ravno previla, ker se je zbudila. Rane je velika, ampak bule ni več.
Pa zdravega 2012!

Ponoven alarm

2011-12-30T18:41:00.002+01:00

Danes ponoči smo spet malo spali, saj je Ajšika jamrala in iskala lego, ki bi ji bila všeč. Čez noč se je bezgavka spet povečala. Zjturaj je jedla, a čisto malo. Takoj za tem je zbruhala skoraj vse. Opoldne sem ji dala čokolešnik, jed ki jo ima rada. Pojedla ga je. Sedaj za večerjo je dobila puranji faširan mesek, polnozrnat rižek in zelenavno juhico. Pojedla je vse.
A danes je res najslabša do sedaj. Leži na stopnicah, ne želi nikamor. Gre sicer na sprehod - no, gre toliko da se polula in pokaka, potem se obrne in gre nazaj. Hoče pa it z avtom. Zjturaj je šla peš, pa me je brat klical naj ju pridem iskat, ker je pri poligonu omagala. Ok, 400 m pa je do tja.
Danes sem vprašala prijatelja veta kdaj je dežuren in sem napisala, da se bliža slovo. Več kot očitno je, da se bom morala poslovit. Mogoče že jutri, mogoče že danes ponoči, posloviti se bom morala veliko prej, ko sem mislila da se bom.
Danes sem dobila verjetno znak od zgoraj. Klicala sta me bivša tečajnika, ki hodita k nam na sprehod, da je en par našel čisto malo kužiko in kaj naj naredita. Ker nisem ravno pri sebi, sem jima le odgovorila, da naj jo peljeta na Gmajnice. Čez 5 minut sem ju klicala nazaj, saj imata dva ogromna psa in bosta to naredila malo težje. Hitro sem se oblekla, vzela kovter in šla. Psička je bila čisto premražena in mokra, tresla se je kot šiba na vodi. Že po poti sem dala gretje na ful, tako da sem avto že segrela. Pupika mala, podobna je rotiju v glavo, tudi ožige ima take. Sedaj je upam da na varnem v zavetišču in upam, da ne zboli.
Ja, dobila sem dovoljenje od zgoraj. Enega sem rešila, sedaj se lahko poslovim. Ravnovesje je ustvarjeno.
Ja, iščem razlog, opiram se na najbolj trhle vejice. A vse vem. Čas je.

Pregled leta 2011

2011-12-29T22:24:00.000+01:00

Letošnje leto lahko označim za čudovito. Tako poslovno kot osebno sem naredila toliko, da si lahko čestitam. Poslovno sem bila več kot uspešna in nočem biti bahaška, a rezultati kažejo na to.
Najbolj od vsega sem vesela, da je program prevzgoje končno začel delovati. Še bolj sem vesela, ker smo 100% uspešni. Nisem toliko vesela zaradi uspešnosti, ampak zato, ker sem lahko pozitivno vplivala na ljudi in jim izboljšala življenje. Najbolj sem vesela za enega, ki je pripeljal 9 let staro psičko. Cela družina je dihala za njo. Še bolj sem vesela, ker je njegova partnerka preko mene izgubila strah pred psi in je začela uživat ob njih. Konec leta sta se zaročila, želim jima vso srečo!
Vesela sem za starejšega gospoda, ki se je v zavetišču zaljubil v prevelikega psa. Vprašanje je na mestu. Kako so bili tako neodgovorni, da so mu takega psa sploh dali. Zgodba, ki se ne bi smela zgoditi. Ampak se je. Rešili smo jo in gospod je zopet svoboden in si upa v svet.
Zaradi, hmm niti ne vem česa. Želje po tem, da sem čimprej rešijo ogromnega psa, za katerega se ve, da potrebuje ornk lastnika. Zaradi statistike, zaradi ne vem česa..... so dali iz zavetišča psa, človeku, ki je star in še zdravje ni ravno na njegovi strani. Zaradi te odločitve, je dobil gospod namesto užitka le skrbi in na koncu še stroške. Ampak nam je uspelo in največje veseje in potrditev tega, da sem delala prav je, da hodi gospod sedaj s psom skupaj na kavo.
Ostali tečaji...bilo jih je veliko, več kot sem si lahko mislila, da jih bo. Premišljujem o ljudeh, ki niso nadaljevali. Kljub temu, da so v manjšini mi ne dajo miru. Nekaj jih je zaradi denarja, nekaj jih je zato, ker so zadovoljni s tem kar imajo. Nekaj jih je zato, ker ne morejo prenesti mene - moje neposrednosti in direktnosti. Nektari ne sprejemajo mojih metod.
Sem probala, pa se ne morem oz. nočem spremenit.
Največji razlog zakaj se nočem spremenit, so rezultati ankete, ki sem jo naredila v okviru moje diplome. Ljudem je ravno to všeč.
Vesela sem za tečajnike, ki vstrajajo in res hodijo zaradi družbe. Vesela sem za vse, ki sem se jih dotaknila. Veselja za tiste, ki kar še hodijo in hodijo. Te že skoraj niso več moji tečajniki.
Žalostna za vsakega, ki se ne sprosti in ne spejema tega, kar mu je dano.
Leto 2011 osebno. Največji je korak naprej oz, dozorelo je, da moram naprej. Naprej po svoji poti, kjer ni več prostora za neko kvazi varnost državne službe, ampak za samostojnost.
Ljudje, ki me poznajo dlje časa in ki vedo kdo sem, pravijo, da končno. Moralo je dozoreti.
Konec leta ni tako lepo, ker se poslavljam od punce, ki mi je bila podarjena v živjenje zato, da sem postala to kar sem. Težko se je sprijaznit, da boš ob del sebe, ob nekoga, na katerega se lahko zaneseš in za katerega veš, da živi res z vsem srcem zate.
Drugo leto me čaka nov začetek. Komaj čakam, da se začne. Prav nič me ni strah in čisto nič ne dvomim v to, da ne bi bilo tako, kot sem si zamislila.
Vesela sem zase, da poslovno točno vem kaj hočem in točno vem, da se bo zgodilo tako, kot se mora. Sledim intuiciji in predvsem temu, da ti je vse v življenju namenjeno. No pa saj je pri osebnem življenju tudi tako. Tu sem sicer malo manj odločna, ampak izkušnja letošnjega leta, me dela odločnejšo.
Slabo in dobro. Sprejem oboje. Dobro z veselje, slabo z grenkobo. A vseeno sprejem.
Seveda si želim čim manj slabega. Po drugi strani pa si želim, da bi se dobre stvari dogajale postopoma, da bi lahko uživala v njih.
Trudila se bom delati dobro, vem, da vedno ne bo tako. A trudila se bom.

Konec preplaha

2011-12-28T23:01:00.000+01:00

Ajška je bila res slaba. No, ni bila slaba, to je najbolj zanimivo pri vsem skupaj.
Včeraj sem jo peljala do najine vetke, ki je le zmajala z glavo, jo pokroviteljsko pobožala in povečala dozo Medrola. Bezgavke so vse povečane. Ta na vratu je ogromna.
Ampak, Ajška je heroj. Hodi na sprehod, doma najde vse žogice, ko je čas za hrano je prva v vrsti.

Jaz sem včeraj imela napad panike, tisti čisto pravi, ko te tišči, ko te stiska, ko se sprašuejš ali te bo infarkt, ali bi že šel na urgenco, a te bo kar užgal in boš padel dol. Ni zanimiv filing, daleč od tega. Telo dela svoje, misli delajo svoje. Telo te najbolje ne uboga. A vseeno sem ga prisilia, da sem pripravila vse za Ajško, napisala kako in kdaj ji morajo dati zdravila. Neverjetno, kaj lahko naredi psiha.
S samodisciplino sem se umirila, telo nafilala z ogromno dozo vitaminov in šla spat, da sem se res umirila.

Kakorkoli se pripravljaš na konec, nisi nikoli pripravljen. Zadelo me je to, da sem se zavedala, da jo verjetno zadnič peljem domov iz klinike. Zadnjič! Groza kako grozna beseda je to.
Vse mi je še vedno jasno, vse. Ampak vseeno je tako prokleto težko in tako hudičevo boli!

Dedek mraz

2011-12-27T20:05:00.000+01:00

Dedek mraz mi je prinesu bicik :)
http://www.maxisport.si/scott/2011/contessa_40.jpg

Ma je tako lep, da res ne vem če bi se vozila z njim. Ga lahko umažem :))))

Družinski sprehod

2011-12-25T20:14:00.003+01:00

Božični sprehod s svojima hčerkama. Brhta in Bajka sta še vedno dve zmešani psički, ki se ne obnašata letom primerno. No, naj le dolgo traja tako. Ni lepo gledati, ko se pes poslavlja.
Brihtica :)

Bajkica

Ajšica

Vse tri in Luka

Jaz mam dost tega slikanja

A spet se moramo slikat..

Pozerke moje

Na žalost bosta kmalu ostale brez mame. Ajška zjutraj ni hotela jest, kar nikoli ni dober znak pri njej. Na sprehod je sicer šla in je tudi nosila storžka. Celo kar dobre volje je bila in je naredila 25 minutni sprehod.
Ko smo prišle domov sem ji dala govejo juhico in meso iz nje, ter malo riža. To je lepo pojedla.
Ko je brat mislil it ven samo z Bajko, je bila Ajka takoj pri vratih in je šla zraven. Sicer na kratkega, a je šla.
Za večerjo je dobila rižek z zelenjavo in meso iz juhe - vse je pojedla. Dober znak. Potem pa hladen tuš. Ko sem jo pobožala, da gremo še zvečer ven, sem začutila na vratu bulo velikosti teniške žoge. Kar tema mi je padla na oči. Na sprehodu je le lulala, nisem je silila naprej, da se še pokaka. Itak nikoli ne kaka zvečer, če dobi "človeško hrano"
Doma sem ji dala celo tableto Medrola, čeprav smo že en teden, na pol medrola na dan. Vem, da ne morem nič, upam le, da se bo bezgavka čez noč zmanjšala in ne bo rastla naprej.
Tolaži me to, da je še vseeno vrgla Bajko iz postelje in pojedla mucu kar mu je ostalo.
Vseeno pa, realnost je taka kot je. Počakala je brata, sedaj pa kot kaže bo kmalu čas za slovo in ostali bosta sami.

Zamolčana zgodba letošnjega leta

2011-12-23T23:35:00.003+01:00

Letošnje leto je bilo zame prelomno, saj sem dala odpoved redni službi in se odločila biti sam svoj šef. Okoli te moje odpovedi je skoraj pol leta dolga zamolčana zgodba, ker je bilo etično in pametno, da takrat, ko se je odvijala nisem pisala o tem. Sedaj, ko je to že za mano in strasti umirjene je prav, da tisti, ki ste spremljali to in predvsem tisti, ki ste še vedno v tem, zveste resnico. Resnica trenutno je malo drugačna in vem, da je predmet, lahko bi celo rekla zastrahovanja. Ampak ....vsak naj sodi sam. Tu je moja stran zgodbe, tisti, ki ste bili direkt vpleteni lahko sestavite manjkajoči del in sestavite svojo zgodbo.
Ne železnici, kateri sem bila zvesta 12 let so se začele čudne stvari. To je tako, če se šefi postavljajo glede na veze in poznanstva. Tudi moj je bil en tak. Teoretično gledano bi sicer lahko bil šef, realno pa. Saj so ga vsi poznali ni outcajder, vsi so vedeli kak je. Fant ni napačen, samo ni pa šef. Šef mora imeti karakteristike vodja, mora znati krmarit med ljudmi, mora obvladat svoj posel, mora imeti vizijo. No, vsaj moralo bi biti tako. A na železnici ni čisto tako in zato je lahko postal šef.
In ta moj šef točno ve, da ima kader, ki ni ravno vreden tega imena. Sistem je tak, a dovoljuje nedelo, da nagrajuje sindikalno pripadnost, ne pa pripravljenost za delo. Ne nagrajuje znanja, ne razvija sistema. Tog sistem, ki obstaja zato, ker železnice morajo bit, pač dovoljujejo še staro komunistično zaposlitev, ki dovoljuje, da se ne dela nič. Da nikogar ne boli glava, če je človek v službi, to je pa tudi vse. Ki dovoljuje da ni stranka kralj, ampak da so kralji oni. To, da nima kadra, ki bi znal delati s strankami, ki bi se znal vsaj normalno pogovarjat, to ni problem zaposlenih, to je problem šefa. Če je pa toliko -----(naj vsak sam doda), da ima na strateškem mestu osebo, ki je totalen nevrotik in se je sposoben dret na stranke, ki nam nosijo denar....potem lahko sedaj spremenite tisto, kar ste sami dopisali da je ;). Če sem poštena je dretje vsak dan, a to še ni taka težava. Imamo še problem jezika, pa ne da sem nacionalist, ampak nekako bi morala biti slovenščina jezik, ki se ga govori. O tujih jeziki, severno od nas, ....ta je pa itak najboljša. Delavci, ki delajo s strankami, ki so tudi tujci ne znajo tujega jezika. Govorim o tujem jeziku, ki ne segajo južno od nas.
Pa to niti ni vse. V dobi informacijskih tehnologij, zaposleni ne znajo uporabljati računalnika. Znajo le vnašat podatke v naučen program in to je vse. Raje pišejo na roke - to, da je leta 2011 še vedno osnova za delo svinčnik in zvezek...to vse pove, zakaj so železnice tam kjer so in zakaj se šefi postavljajo glede na znanstvo in ne glede na strokovnost.
In tako se je že lani začelo, da je treba izkoristi človeka, ki je računalniško pismen, ki zna komunicirat s strankami in ki zna in zmore narediti več kot le eno stvar. Vse lepo in prav, če bi bil šef, šef in bi se o tem pogovoril. Pogovor z zaposlenimi je nekaj, kar ne obstaja in ni nikoli obstajalo. Konec koncev bi se dalo veliko stvari rešit, če bi se pogovoril. Ampak ne, šef se je začel obnašat, kot najstnik s trdim onetom, ki bo skakal okol kot petelinček, da ga bo le kdo opazil in priznal, da je frajer. Če napišem kaj si mislim o njem si lahko zaslužim kazensko ovadbo ali pa vsaj sovražni govor, zato bom raje tiho.
To, da je ne samo njemu, ampak še vsem okoli njega, ki naj bi mu svetovali začel delat samo moški ego, je bilo le vrh vsega. To, da so se petelinili in niso pustili mojemu odvetniku prisostvovati na sestanku, ko smo bili že v sporu in sem pooblastila odvetnika, da me zastopa, je le dokazalo, da bijem bitko z mlini na veter. Učiti šefa pravnih stvari res ni bil moj namen.
Že decembra 2010 mi je bilo jasno, da bom v tem letu zaključila kariero na železnicah. Ko so tudi sindikati pozabili na svojo funkcijo sem se odločila da si bom vzela čas in jim malo zagrenila življenje.
Dejstvo je, a so kršili vsaj nekaj členov zakona. Zato, sem najela odvetnika in so dobili pismo. V njem je pisalo, da gremo lahko tudi po drugi poti.
In šef se je celo začel pogovarjat z mano. No...vsaj nekaj je naredil...če je prej kot polnojajčni najstnik hodil naokoli, je tokrat kot polit cucek, užaljeno reagiral na resnico. Če mu je bilo všeč ali ne, je to kar je počel z menoj mobbing.
Obema sem povedala, da imam kazensko ovadbo vedno pri sebi in da gre lahko takoj naprej. Šef je namreč v to igro, sicer nevede potunkal še enega, ki je pa drugi (vstavi sam) v tej sekciji.
Dejstvo je, da če bi želela, bi lahko obema grdo zagrenila življenje, a oba sta starejša mlada očka in kdo sem jaz, da bi ju vlačila po sodiščih in jima jemala denar. Jaz ga imam dovolj, dejstvo je da več kot oba - to vem ker sem jima delala plače in vem koliko sta zapufana.
Ampak igrico sem se pa lahko šla naprej. In sem se jo z veseljem šla. Dokler je šlo. Vsakič sproti sem se smejala kakšne neumnosti počnejo. Nazadnje, ko sem morala filmsko zapustit službo v petih minutah. Bučman ni niti toliko premislil, da ne morem bit kar doma. Na koncu se je le izkazal, da ni čisto v dušo pokvarjen človek, ampak je le naivnež in nastopač. Namreč isti dan, ko sem morala po njegovih navodilih teatralno zapustiti službene prostore, me je če 15 minut klical in mi rekel, da naj pridem v bližnji bife na kavo. Ker me je res zanimalo kaj mi ima za povedat, in predvsem zato, ker sem mu hotela povedat, da ne bom vlagala kazenskih ovadb, sem šla na kavo. Fant je le postal spet noramalen človek in me je celo na pol prijateljsko in pol očetovsko prepričeval, da naj za vraga ne naredim tega in naj pridem nazaj v službo.
Verjamem, da je ljudem težko razumeti, da državna služba res zagotavlja neko navidezno socialno varnost, sploh če so reveži res odvisni samo od tega in za nameček še ničesar ne znajo. Jaz sem pa le takorekoč 12 let vzporedno delala 2 službi in sem se odločila za drugo, kjer lahko veliko bolj uspem.
Po kar nekaj pregovarjanjih je sprejel mojo odpoved in sva je razšla na lep način. Povedala sem mu, da ne bo dobil ovadbe in povedal mi je, da je užaljen, ker sem ga obtožila mobinga. Če si šef, moraš sprejet tudi to, sploh če si tako šef kot je on.
Ljudje so me spraševali zakaj nisem šla v tožbo, zakaj nisem dala ovadbe.
Predvsem zato, ker sta ob že pošteno v letih in sta postala pred kratim starša. V prvi vrsti pa zato, ker bi bil znesek odškodnine, ki bi jo dobila premajhen za energijo, ki bi jo vložila v to.
Če želiš iti naprej, potem moraš z zgodovino zaključit. Če bi šla v tožbo, bi zaključevala vsaj še naslednjih 5 let.
Tako pa sem zaključila 19.7.2011, ko se je moja doba na železnicah končala.
Moja prednost pred drugimi je bila ta, da imam alternativo in da bom s tem veliko bolje živela kot z železnicami. Pa vseeno naj bo to sporočilo vsem. Ne pustite se teptat nesposobnim šefom. Imate pravice imate možnost. Če bi bila nesramna in maščevalna, bi jima zelo zamorila življenje in verjetno, da ne bi sedaj uživala s svojim otročkoma v božiču.
To je pa več vredno kot vsak denar. Da tudi v tako grdi zgodbi ne pozabiš sebe in svojih načel.
Vse se vrača, vse se plača. Če gledam njuno življenje...saj plačujeta oba.

Lepe praznike vsem!

2011-12-23T01:55:00.002+01:00

Dan z najdaljšo nočjo

2011-12-22T23:07:00.001+01:00

Danes je ta dan, ko bo po njem res vse drugače. Ok vse ravno ne, veliko pa. Najbolj drugače bo to, da bo od danes naprej dan daljši. Komaj čakam, da ne bo več tema ob pol petih.
Prvi dan zime je bil zimski zaradi mraza. Sonce sem videla ravno toliko, da vem da je okrogel. No vsaj nekaj okroglega je hotelo priti čez meglo, pa ni šlo.

Popoldanski sprehod bi bil lahko čisto pravljični. Srečale smo princa na konju. No, res je bilo tako :)

Ful lep konjiček ;)
No, tako kot sta prišla, sta tudi šla..toliko o princih na konjih:)

Ajša se je v teh letih že naučila, da je stalnica le to kar si sama naredi - palčka in je žur

In to znanje je prenesla tudi na hči

hahaha meni mati čedalj bolj govori, da sedaj je pa že čas, da kakšnega najdem. Saj bi, samo kaj če me v gozdu ne najdejo. Ko me najdejo, gredo pa naprej :))
Čisto prava zima je bila že danes. Samo še par centimetrov snega bi. Ne preveč, ker to ne bo dobro za Ajšo. Pet, ga bo čisto dovolj. Toliko da je vse belo.

Bajka ima spet zapolnjeno življenje, saj se prišel brat domov. Kar pa tudi pomeni, da v bistvu nimam psa. Pogleda me le takrat, ko je čas za jest in čas za sprehod. Vmes....no, pa ko je čas za okrepčilni spanec, ker po novem spi pri njem.

Šnoflja mala, še zamert ji ne morem

Tudi Ajška je pokošena padla dol

Doniraj prevoz v pasjo šolo

2011-12-21T00:48:00.003+01:00

Toliko prahu so dvignili psi odvzeti v Litiji. Sedaj, ko se pa dela z njimi in ko bi se ljudje izkazali - tako kot so bili glasni, da se da rešit vse kužke, sedaj so pa tiho in lezejo vase.
Saj nič takšnega ne prosimo. Če so tako glasni in pišejo vsepoprek, potem res ne vidim razloga, zakaj nihče ne donira prevoza za v šolo. Ne vseh 1600 km. Ne, eno vožnjo. Naj namesto voščilnic in pijač, vsem pove, da je plačal/a prevoz v šolo.

Novo leto naj ima tople, modre oči.
V njih naj bodo nebo in sanje
ter sreča za vse dobre ljudi, za kužke in muce, ki ljubljeni bi radi bili.
Dragi moji! Prav gotovo ste slišali za kužke, ki so jih vzgajali za pasje borbe. Zlomili so jih tako psihično, kot tudi fizično in potrebno bo veliko dela, potrpljenja, da spet postanejo normalni kužki, ki bodo v ponos svojemu lastniku, ki bodo lahko z veliko žlico zajemali radosti življenja. Prav zato se v tem mesecu, ko imamo odprta srca obračam na vas. Majhno darilo – donacija, ki lahko pripomore k hitrejšemu okrevanju in vam in njim polepša dan ali vsaj donacija za vožnjo v ŠKD Bajka - 1x tedensko prevozijo 80km. Psičke pa lahko posvojite tudi na daljavo in s tem pomagate pri pokrivanju stroškov šolanja in ostale oskrbe.

Hvala vsem, ki se prošnji boste odzvali, saj majhne sreče odpirajo vrata velikim SREČNO

Psičke se oddajajo pod posebnimi pogoji, več o tem si lahko prebereš www.zavetisce-horjul.net
ZAVETIŠČE HORJUL Polona Samec s.p.
Smrečje 55
1354 HORJUL
meil : info@zavetisce-horjul.net tel: 051 30 44 35

DONACIJE NAKAŽITE NA : 03160-1000931624 (TRR pri SKB), Zavetišče Horjul, zavod za oskrbo, nego, zaščito in vzgojo hišnih in izgubljenih živali, Smrečje 55, 1354 Horjul. Pod namen vpišite DONACIJA - ime psičke pod sklic pa ni treba vpisati ničesar. Če elektronsko nakazovanje od vas terja, da vpišete sklic, lahko vpišete katerekoli številke, saj bomo vaše nakazilo razbrali iz drugih podatkov, ne iz sklica.
V ŠKD Bajka v Ljubljani jih bodo učili osnovnega lepega vedenja, kar bo dobra podlaga za nadaljevanje šolanja. Če bo do posvojitve prišlo pred zaključkom igralnih uric, od novega skrbnika pričakujejo nadaljevanje tam, kjer bojo ostali.

Pozitivno presenečena

2011-12-18T23:57:00.000+01:00

Splošno pravilo je, da če se le da, ti bodo prej nož v hrbet zaril, kot pa ti pomagali.
Tokrat je bila pomoč namenjena meni, vendar ne meni ampak psu. Potrebno jo je bilo zmatrati. Če se tega lotim jaz, bo se vse končalo za prvim ovinkom - ki je po 10-tih metrih :))) Priznam, enkrat bo bolje. Al se bo ovink premaknu al pa jaz.
In sta tekla. Srečala sem ju po prvih 500m. Oba vesela, psica se je dobesedno smejala. In sta tekla.
Ljudje te presenečajo, ti dajejo potrditev da se dobro z dobrim vrača. S takim stvarmi. Da pridejo zato, ker jih prosiš.
Vikendi so pasji, dobesedno. Včeraj tamali. Lepo se razvijajo in kljub zame res ogromni skupini se vidi napredek in napredujemo. Vesela sem za enega, ki je res delal cel teden in se pes odziva na ime.
Vesela sem za horjulso malo bando. Prepričana sem, da ko bodo te psičke dobile čisto svoje lastnike, bodo postale fantastične punce. Ker si želijo in ker si zaslužijo.

Današnji dan je bil začel s presenečenjem.
Tudi šola je bila luštna, skupina se res spreminja v tisto skupino kjer uživam in kjer od njih hočem vsakič več, ker zmorejo. Ker so psi fantastični, ker so oni dobri.

Popoldne smo zaključili z eno skupino igralnih uric. Ta skupina mi je bila pri srcu zato, ker je bila generacijsko mešana. Na začetku me je bilo malo strah, kako bo šlo. Izšlo se je res ok. Škoda za tole pavzo, ampak to je tudi edina pavza, ki jo imam.
In potem sem šla na sprehod s svojima. Še končal se je dan s presenečenjem. Ajšika je cel sprehod nosila palčke in se je igrala. Spet je imela tiste iskrice v očeh, spet je bila Ajška. Res da se tudi fizično spreminja, ampak ob takih trenutkih, kot je bil danes, ko je bila poskočna in vesela, se ji tudi obraz pomladi in spremeni.
Baje bo spet sonček - komaj čakam da gremo ven. Ne upam si jo odpeljal malo višje na sneg, ker bo prehudo za njene nogice. Da jo pa odpeljem na sneg in potem ne pustim da skače....to je pa tako, kot bi mi zdajle en ponuja sladoled na drugi strani šipe.

Praznični čas

2011-12-16T22:42:00.002+01:00

Uf, ja, morala bi biti evforična in morala bi samo gledat, kje ga bom žurala. Morala bi se vsak dan spopadat z mačkom in upat, da ga bo naslednji dan manj. Morala bi biti vsak dan najmanj na treh različnih koncih, najmanj z tremi različnimi družbami.
Zakaj že? Zato ker se je december prevesil v drugo polovico? Ker bo čez nekaj dni novo leto, ker bo .....
Mah, lahko sem čudna, lahko asicoalna, ampak - me ne gane. Ne kuhanček, ne gužva, ne bučna glasba, ne imeti se kao fajn. Poslušam in berem kako ga žurajo, kako so naslednji dan vsi bogi, ampak zvečer spet gredo ven. Po drugi strani pa jim vso to žuranje ne daje drugega kot še večjo notranjo žalost in razočaranje. Saj ne takrat, ko ga žurajo, ampak potem ko se zavedo, da ni nič bolje in da je njihovo življenje še vedno takšno kot je. Da se ni nič spremenilo, ampak vse skupaj še bolj poglobilo.
Tokratni praznični čas je čas slovesa od Ajše, ampak nisem zaradi tega prav nič zamorjena. Pač ji dam vse kar ji lahko dam. Danes je prvič padla na sprehod, kar sodneslo jo je. Takoj se je pobrala in šla naprej. Tako se v življenju tud drugače dela. Padeš, se pobereš in greš naprej.
Je bil pa dopoldne toliko lepši, ker se je res lepo pokakala. Vsi, ki smo kdaj komaj do wc-ja prinesli svoj kakec vemo, kaj pomeni dobro sranje :)

Tole vreme mi prav nič ne pomaga. Naj že neha padat in naj bo sonček. Ko je sonce, je vse drugače.

Ajška ni najboljša

2011-12-16T00:19:00.001+01:00

Ajška počasi klone pod boleznijo. Pozna se ji in včasih si mislim, a je že čas. Najbolj očitno je to na sprehodu- ko se ustavi ali pa res hodi popolnoma samo zato, ker sem ji rekla da more. In ko se že odločam, da bi, mi ponavdi naredi kaj takega, da rečem ne. Ali mi prinese storžka, ali me začne vabit k igri, ali pa poskače okoli mene.

Ni lepo čakat dan, ko boš moral to narediti. Ni lepo se spraševati. Ampak dejstvo je, da se ta dan bliža.

Če potegnem splošno sliko, je psica čisto ok. Jedla bi skoz, še vedno bi skakala za žogico. Po drugi strani pa se na sprehodu in to čisto kratkem, kar ustavi. Če kaj delam na poligonu se uleže in drema. Veliko več spi kot včasih. Po drugi strani je pa spet takoj pokonc, ko je v igri hrana. A vseeno...imamo probleme in to velike. Probleme s kakanjem. Ne kaka tako kot bi bilo potrebno in predvsem je najhuje to, ker se spravi kakat, pa drekec ne pride ven. Prej je vedno kakala 3x na dan. Sedaj sem vesela, ko kaka enkrat. Struktura drekca se ni čisti nič spremenila. Vse skupaj zgleda tako, kot da ne more iztisnit do konca.

Včerajšnja noč je bila kar naporna, saj jo je stalno črvičlo in napenjajo. O prdcih raje ne bom, ker je šel muc kar ven. Na koncu nama je le uspelo ob štirih ponoči, po kar nekaj poskusih kakat. Ko se je, je zaspala in smo spali do devetih.

Danes je prvič dobila odvajalo v obliki tekočine. Pa da vidmo če bo kaj bolje.

Trenutno mi smrči zraven nog. Če bo samo smrčala celo noč, bom zelo vesela.

Zadnjič letos v mestu

2011-12-14T00:29:00.002+01:00

Meni so moji tečajniki vsakič bolj všeč. Prosim jih za pomoč, oni pa to naredijo tako profesionalno, da si tudi jaz ne bi tako mogla zamislit. Res so najboljši.

Tokrat sem se osredotočila na horjulsko bando. Za eno je bilo vse skupaj hudo in je šla že prej nazaj. Ena je bila fantastična, druga malo manj. Ampak so mladičke in imajo čas.

Diva, Diva je pa tko dvojna psica. Po eni strani čisto sesuta, po drugi pa prav staff. Čedalje bolj se mi dozdeva, da je prišla v namenom v Polonino zavetišče. In da se to njeno poslanstvo začenja odvijat tako, kot se mora.

Do sedaj me še instinkt ni pustil na cedilu in tudi to, da ti je vse v življenju namenjeno z razlogom velja. Razlog je zelo očiten, vsi ga mislim da vidimo in vemo zanj. Vprašanje je ali se bomo prepustili tistim višjim silam, ki hočeš nočeš krojijo tvoje življenje. Bolj kot se upiraš, bolj te za ovinkom počakajo.

Opazujem, poslušam, čutim, ....vse gre v eno tako smer kamor mora in mislim da je prav tako.

Ko pridejo k meni ljudje, predvsem tisti, ki imajo težavnejše pse, jim kaj hitro povem nekaj. V življenju ti je vsak pes namenjen. Točno tak pes pride k tebi, ki ga v tistem obdobju življenaja rabiš, ki ti pomaga spremenit nekaj na sebi. Saj če ne gre zlepa, te pa prisili v to.

Že kar vidim kako se sedaj Ines smeje, ko to bere. A dejstvo je, da ji je življenje pripeljalo to psico zato, da se ona spremeni.

Zakaj je Polona dobila Divo? Ji povem v nedeljo na kavi in čedalje bolj me drži, da me ta moj čut ni peljal na limanice.

Zakaj je točno ena mladička prišla tam gor. Moje mnenje je, da naj ostane tam, ker je nekomu namenjena.

To, o čemer pišem ni neko zamorjeno verjetje v usodo, ampak sprejemanje življenja. Koliko let smo pluli proti toku in živeli življenja drugih oz. življenje, ki so nam ga določali drugi.

Ko pustiš naravi, da naravno naredi tisto, kar je naravno......je vse lepo in naravno :)

Igralne urice za pasje mladičke

2011-12-12T21:09:00.000+01:00

Nove igralne urice bomo imeli ob sobotah ob 14.

Ker me skoraj vsak dan pokliče še kak lastnik mladička, sem se odločila, da naredim še eno skupino, ker je prevelika.
Zato če poznate koga z mladičkom, ki bi šel v šolo, pa ne ve, da je šola tudi pozimi, mu le povejte, da v Bajki je.
Več o igralnih uricah si lahko preberetu tu
Prijave na info@bajka.si ali 040 500 972

Kako moški rešujejo težave

2011-12-12T16:13:00.000+01:00

A iščete zapis? Ga ni, ker tudi oni tako rešujejo težave :)

Samo človek lahko

2011-12-11T22:46:00.001+01:00

Samo človek lahko tako psihično uniči psa. Samo da smo bolj glasni, samo da je prehiter gib, samo da nekaj ni tako kot se njej zdi, da je ok, punca pada dol.
Pa ne zgleda tako, daleč od tega. Zgleda čisto ok psička.

Video je od Polone Samec

Ni lahko reči adijo

2011-12-10T23:50:00.001+01:00

Danes dopoldne smo končali s skupino naših najstarejših tečajnikov, ki pa še niso seniorčki;)
Naši učenjaki so danes formalno zakorakali v svet odraslosti in naj jim bo lepo.
Eno leto preživeto skupaj je bilo lepo. Čez vse smo šli. Puhaste vragolije, pubertetniške ne-je in potem preobrazbo v ubogljivega psa. Ja, so vzgojeni, ubogajo in so v veselje svojim lastnikom in seveda tudi meni :).
No, saj ni adijo za vedno, spomladi bodo senoirčki :)

Ogromna odgovornost

2011-12-10T23:21:00.001+01:00

Počutim se še bolj odgovorno, kot se počutim ob vsakem začetku nove skupine.Tokrat imam v igralnih uricah za pasje mladičke pse, ki še nimajo lastnikov. Psi, ki niso imeli pravega otroštva in jih sedaj učimo kaj otroštvo je. Poleg ostalih tečajnikov imam v šoli še 4 pasje duše, ki jim moramo pripravit za nove lastnike, da bodo z največjim veseljem hodili po svetu in kazali kako finega psa imajo. Govorim o teh psicah. Vse bom naredila da nam uspe, potrudila se bom po svojih najboljših močeh. Zaradi njih in zaradi odgovornosti, ki sem jo prevzela nase v preteklosti.
Mladičke so danes zakorakale v šolo. Na začetku malo nervozne, le kdo ne bi bil, če so morale iz hribčka priti v mesto. Hitro so se vnesle in začel se je žur. Psička ki je še v prehodnem obdobju in ni takoj za oddajo, je naredila to, kar sem želela da bo. Babji firbec je premagal strah!

Ostale tri punce Luna , Lady in Lilu gredo lahko jutri v nov dom. Za njih bi bilo res najbolj prav, če čimprej najdejo prave lastnike zase, ker se bodo lahko ob njih in skupaj z njihovimi željami razvile v fantastične punce. Tako kot piše v zgornjem tekstu - igralne urice bo strošek, ki ga ne bo nosil posvojitelj. Tudi šolanje naprej bo zagotovljeno in zato....če si želite bulčico, posvojite jo. Res da bo ta kuža na očeh javnosti, a skupaj lahko dokažeta, da so bulčki fantastični psi, če imajo za seboj pravega lastnika. Si pravi? Če si, se javi v Horjul. Slikice kako so se imele prvi dan v šoli.
Lahko pa tudi pomagate z donacijami. Punce rastejo, punce potrebujejo še toliko več, ker se z njimi res veliko dela. Že samo strošek prevoza je velik Horjul - Črnuče - Horjul.Skoraj 40 kilometrov je v eno smer, 80 km zato, da so v šoli.. Če lahko, donirajte za njih. Dobro se vedno z dobrim vrača. Tokrat lahko vsi, ki so/ste ogorčeno pisali okoli zgodbe o njih, pokažejo/te, da jim/vam ni vseeno. En evro, dva.... Kilometrina za v šolo in nazaj. Podari prevoz v šolo. Evo, tako pokažete, da vam je mar za njih. Donirajte!

Kuhanček

2011-12-08T22:28:00.001+01:00

Danes smo šli še zadnjič v tako veliki zasedbi na kuhančka. Kar se mene tiče, imamo lahko kar stalne četrtkove sprehode v mesto. Saj bo kmalu konec tega prazničnega decembra in ne bo več kuhančka. O prazničnem decembru....prav nič prazničnega nisem danes občutila na sprehodu v mesto.
Ja, sem, samo ne v povezavi s časom, ampak s tem, da sem tako ponosna na svoje tečajnike. Danes smo imeli čisto nove mladičke, ki so jih starejši sošolci vodili na sprehodu.
Z nami je bila tudi Diva, to je psica ki se oddaja pod posebnimi pogoji in je bila odzeta iz okolja, ki ni prijazen psom. Psici se vidi, da je bila zlorabljena, da so jo šolali s pripomočki, ki jih ni potrebovala.
Ogromno dela nas še čaka z njo. Je pa fantastična psička, za katero verjamem, da bomo našli prave lastnike, ki bo znal cenit to kar ona je. Psica, ki je bila pač zlorabljena in okradena življenja. Vendar se je sposobna rehabilitirat nazaj in bomo naredili vse, da naredimo tako, kot je prav.

Vem, da se bodo našli ljudje, ki bodo rekli zakaj nimajo vsi istih možnosti.
Zato, ker so bili nekateri zlorabljeni tako, da njihova resocializacija in vrnitev v normalno življenje ne bi bilo mogoče.
Že Diva je danes imela kar velike probleme v določenih trenutkih in vprašanje je kaj bi bilo, če se ne bi poseglo vanjo na način kot se je. Psihično je kar na tleh in bo še veliko časa preteklo in vloženo bo veliko dela, da jo sestavimo nazaj.

Spet zbolela

2011-12-07T20:22:00.001+01:00

Ma saj ne vem zakaj sem presenečena. Saj dobro vem. Ko končam s šolo, v roku parih dni zbolim. In sem. Res, da sem se že 14 dni nekako otepala bolezni in jo zanikala oz. blažila z lekadoli. Zadnje 2 dni pa ne gre več. Včeraj sem kihala, danes pa smrkam. Kot da bi 3 dni nazaj vedela kaj bo, sem si kupila celo kocko robčkov za na mizo - od sedaj naprej jih kupujem, ker mi je všeč ta sistem. Le upam, da ne bom s tem klicala prehlada k sebi.
Zadnji dnevi so bili naporni. Zaključek šole je vedno čustven dogodek, saj zaključiš neko obodbje. Tako pasje kot človeško. Vidiš kaj si in kako si.
Veliko stvari se me je dotaknilo, nekatere so me spremenile.
Celo življenje je vprašanje odgovornosti. Odgovornost do samega sebe, odgovornost do drugih, odgovornost do tečajnikov, odgovornost do svojega dela, odgovornost do vsega. Vse je povezano z osebnostjo človeka in s tem kako visoka je človekova morala in kakšne vrednote ima.
Če živiš po načelu vse se vrača, vse se plača, potem je dejstvo da upoštevaš tudi načelo, da nikoli ne naredi drugemu to, kar si ne želiš da bo drugi storili tebi.
Poštenost in odgovornost gresta z roko v roki in kmalu srečata tudi iskrenost.

Vprašanje je, kako ostali sprejemajo vse to. Nekateri bi te najraje izbrisali. Zakaj? Mogoče zato, ker predstavljaš tisto kar bi morali biti, pa ne znajo več biti.

Sonce vse spremeni

2011-12-06T21:15:00.001+01:00

Po treh tednih megle je sonce nekaj, kar jemlješ kot nekaj posebnega. Kot, da se vrneš v otroštvo, ko res z tistim iskremin navdušenjem gledaš in imaš iskrice v očeh.

Današnji sprehod je bil ob skoraj že sončnem zahodu. Ne morem Ajške vozit tolikokrat ven, saj je bile že eno uro zunaj opoldne.

Sava in sonce, jesen in moji dve. Bajkino veselje na poti do vode je bilo neizmerno. Prav vseeno ji je če je zima, če bi ji pustila, bi šla not.

Na drugi strani save je nastalo prav lepo območje. Kot kaže bodo konji vzdolž reke. Moram enkrat na drugo stran, da pogledam kaj vse so naredili. Zgleda prav lepo.

Pomoje, da me imata obe že poln kufer, ker jima vedno, ko je sonce težim s fokičem.

Ajški je padla odpornost in pridelala je hot spot. Upam, da bom to hitro sanirala in da je to edina stvar, ki jo bo doletela.

Nje sicer to prav nič ne ovira in tako mi je všeč to pri njej. Ne glede na to kaj ji je, ona uživa svoje življenje in živi vsak dan posebi.

Sem pa opazila eno spremebo v karedlu. Bajka je postala malo pasja. Do psov, ki jih ne pozna se obaša zelo zaščitniško in že v naprej bi se nekaj postavljala in dajala znake, da naj se ne približuje.

Po tem vem, da Ajška ni ok, ker jo je začela Bajka branit.

Darila

2011-12-05T21:18:00.001+01:00

Danes ponoči nosi prvi prijazni mož Miklavž. Zadnja leta kot kaže nisem pridna, ker kar pozablja name. No, to si tolmačim lahko tudi drugače, da je pač recesija in je to pač tako.
Vseeno pa dobim darilce brez da bi bil dobri mož. Tale je čisto poseben.

Pa naj še kdo reče, da ne dobivam najbolj izvirna darila. Ines hvala;)

Torta za konec

2011-12-05T21:11:00.001+01:00

Pisala sem že o lepem in dobrem presenečenju.
Tu je še dokaz o njej.

Totalno presenečenje

2011-12-03T22:59:00.001+01:00

Danes je bilo vreme aprilsko. Najprej sonce in potem dež. Pa sonce in dež...Jutranji tečaj je odpadel, ga bomo kot kaže zaključili na kuhančku. Snifkoti....danes se niso zadeli psi, ampak mi. Nekateri ljudje imajo posebne darove in Barnarda ima enega takega - fantastičnega. Dela odlične torte. Na žalost nisem imela s seboj fotkiča in čakam Danteja, da mi pošlje slike. Tokrat je Bernarda pomoje da presegla samo sebe. Pa sem to milsila že poleti, ko je naredila logo društva.
Tokrat je vsak dobil svojega psa. In ja, zgodil se je zločin nad njimi. Vsak lastnik ga je pojedel. Pojedel svojega marcipanovega psa!
Jaz...jaz sem dobila svoj kolutek in kavo. Bernarda, kapo dol!
Ker je zima in čudno vreme, smo danes zimske igralne urice začeli v bifeju. Skupina je lušnta in mislim, da se bomo še nasmejali. Komaj čakam, da začnemo.

Kako je spet december?

2011-12-02T22:05:00.001+01:00

Kar december je že. Kje je bil pa september, pa oktober in november? Kar šli so mimo. Ok, septembra sem diplomirala, torej je september res obstajal. Septembra sem začela z večno tečajev - še en podatek, da je res obstalal.
Kaj je bilo oktobra? Bil je lep mesec, ko smo lahko imeli res stalno šolo, saj nam je vreme naklonil eno lepo jesen.
Je bil pa oktober tisti, ki je bil začetek spoznanja, da Ajška ni ok.
November je bil prav tako lep in sem delala. Na žalost je november mesec, ko se je Ajški postavila diagnoza rak.
Jutri bo en teden od kar je na Medrolu. Vesela sem, ker so se bezgavke res zmanjšale, sem pa manj vesela zaradi njenega kakanja. Kakec je lep in čvrst, samo ven noče več tako kot včasih. Jutri začnem delat na tem, da zmehčam kakec, ker punca ne kaka več tako kot mora. Saj ona bi kakala in tudi poriva, le ven ne pride. Vidim, da je že napeta tako da...gremo nad kakec!!
In tako je že december. Mesec, ko se mi v šoli umiri, ko imam skoraj dopust. No...res da ta vikend končam z dvema skupina. Ampak jutri tudi začnem z novo.
Drug teden čisto zares končam z glavnino in mi ostanejo le 3. Mogoče 4, če bo dovolj psov za dve.
December bo minil tako hitro, da se bom kmalu spraševala, kam je šlo leto 2011.

Moram o politiki

2011-12-01T22:50:00.001+01:00

Smo v glavnem tednu pred volitvami. In moram komentirat. Na plakatu ene izmed strank se mi smeji človek. Na plakatu piše : Vrnimo upanje Sloveniji.
Vse fino in fajn. Dober slogan, prav za ta čas. Toliko depresivnih ljudi in ljudi, ki res ne vidijo več svetle točke, ki nimajo več upanja, ni bilo že dolgo. Ne vem kako je bilo takoj po vojni, predvidevam da ne tako kot sedaj. So bili le veseli, ker so končali štiriletno vojno in so končno svobodni? Predvidevam, da so bili polni zanosa in elana, da bo jutri bolje.
Sedaj v teh časih, pa res že z lučko lahko iščeš človeka, ki ima upanje, ki verjame, ki vidi nekaj boljšega, ki verjame v to, da bo bolje.
In potem mi ob volilnem sloganu smejčka človek, ki je že nekaj let brez službe....če jo v tem času ni našel ali pa začel na svoje, kako naj me prepriča, da je upanje. Ma, ne more me vodit človek, ki nima vizije, če jo pa že ima, jo pa ne realizira.
Naj me vodi nekdo, ki je boljši od mene, naj me vodi nekdo, ki ima žar v očeh in ne posiljen nasmeh. Naj me vodi nekdo, ki mi je s svojim življenjem dokazal, da upanje je! Da nam ga ni potrebno vrniti, ampak samo pognati v višjo prestavo.
Kdo naj me vodi???
Bojim se da je čisto vseeno kdo. Ker je važno samo še krasti in ker je nepoštenost vrednota, ki šteje.

Če izhajam iz tega, da je smeh pol zdravja, potem naj bo Erjavec. Poka take iz srca, da se moraš smejati:)

Kako je lahko že sreda?!?!

2011-11-30T16:09:00.001+01:00

Dnevi bežijo, kot da jih ne bi bilo. Kot da je ostala samo noč in nič drugega. Če pogledam skozi okno je res skoraj tako. Če ni teme, ker je noč, je pa vse temačno ker je megla. Kakša razlika? No ja, ker je noč vsaj vem da je tema. Te megle mam pa res čisto dovolj. Ok, razen nedelje, ko so nam pokazali sonce, spet ne vem kaj je to.
Ker sem imela totalno zasedene dni od četrtka do torka, je bilo mogoče sonce še kdaj, pa ga nisem videla, ker sem bila v predavalnicah. Vsega skupaj 24 ur predavanj. Tega pa že dolgo ne, sploh v tako kratkem času. Ampak je bilo čisto luštno in za preživet.
Spoznala zanimive ljudi, nasmejala se, kot že dolgo ne. Vedno se v vsem najde nekaj dobrega!
Moji tečajniki ...jah, kaj naj rečem o njih, ko mi pošljejo tole?

Zlati so. Saj vem, da delam s srcem. Včasih je to lepo tudi videti;)

KONČNOOOOO sonce :)

2011-11-27T22:25:00.001+01:00

Ja, dobesedno se lahko derem, da končno sonce. Sploh ne vem več kako zgleda gozd v soncu, kaj so sence, kaj lom svetlobe. Danes, proti koncu dopoldanske šole je začelo prebijati oblake. Sonceeeeeeeee
Za takrat, ko spet ne bom vedela kako zgleda, ko sije sonce;)

Tako pa zgleda modro nebo.

Najlepša modra barva je barva neba.
Kljub temu, da me je začelo kuhat, oz. se je to nadaljevalo že od včeraj sem morala ven. Morala z njima na sonce, morala ju pofotkat na soncu. Morala pofotkat Ajško sedaj. Želim si, da bom imela čim bolj dokumentirano njeno življenje.

Vsi me previdno sprašujete kako je. Ajška je fantastično. Njena duša ni stara skoraj 12 let, in temu primerno se tudi obnaša. Ona bi palčko, ona bi žogico, ona bi vse. Ona bi jedla, jedla in še enkrat jedla. Po eni strani z Bajko kregam skoraj za vsak briket, da ga poje, Ajši pa odrekam hrano, da se ne zredi.
To je edino kjer pazim. Pazim, da ji res dajem tisto merico, ki jo mora pojest. Ne pazim, kolikokrat ji dam od mize, ne pazim koliko napolitank poje, ne pazim kaj je s čokolado, ne pazim, kaj s torticami. Ja vem, pri raku je treba omejit oz, skoraj ukinit ogljikove hidrate, ker le te futrajo raka. Pa naj ga. Ne bo fante lačen, moja punca pa brez sladkarij, ki jih je že celo življenje.
Ja, fučka mi se! Dobila bo vse kar bo želela. Dokler bo le lahko živela.

Čaka naš pot, polna trnjev. Zavedam se tega. Ne veselim se tega. Veselim pa vse vsake take slike, vsakega trenutka, tudi tega, ko mi je ravnokar prdnila in mi smrdi soba.

Dokler je takole je punca čisto ok!

Kot vrtiljak

2011-11-26T00:40:00.001+01:00

Vse se tako hitro odvija, da komaj še sledim vsem skupaj.
Saj je prav, da je tako, ker mi je to še ena potrditev, da delam prav.
V torek sem dobila po mailu, da se lahko že konec tedna udeležim predavanj, ki so obvezna pred odprtjem s.p. Jupi, še letos bom sama svoj šef!
V četrtek sem imela malo manj prijeten dan, pa po drugi strani vseeno uspešen, saj vem, da sem bila na strani obeh. Psov in ljudi.
Vedno moraš biti pošten do obeh, predvsem pa pošten do sebe. Nikoli ne bo prav za vse, ne glede na vse. Tak je pač življenje. Nikoli ne moremo zadovoljiti vseh. Moramo pa vedno gledat v prvi vrsti na tiste, ki so nemočni in ki so odvisni od nas.
Danes pišem za nazaj. Saj vrtiljak se tudi najprej malo nazaj zavrit, potem pa naprej.
V časovnici, kjer je vse natempirano skoraj do minute, se je potrebno držati začrtanega.
V sredo se mi tega ni bilo potrebno. Sprehodi s psi v mesto, so postali že pravi užitek. Tokrat sem le vzela s seboj aparat. Predvsem sem ga vzela zato, ker sem dobila nov objektiv in je bilo potrebno probat.

Zadovoljna z njim? Niti nisem posvečala toliko pozornosti njemu kot ljudem. Tako lepo je videti vesele ljudi, ki ti s ponosom povedo lej, kak napredek od zadnjič na danes. Ko pred enim tedenom še niso mogli v miru popiti kuhančka, tokrat bi pa komot, če ne bi bili vsi z avti, dva.

Mala razgrajačka. Se vidim da sta še mladička, pa še sošolca in sovaščana.

Komaj čakam, da gremo spet, ko bodo že lučke;)

Smo, kot smo. V bistvu dobro

2011-11-22T21:30:00.001+01:00

Danes sva bile na UZ in odvzemu krvi. UZ je pokazal, da so njeni notranji organi kar ok, razne vranica je čudna.
Ok, če je pri vseh teh letih le varnica čudna, naj pa bo. Jetra so malo povečana. A res? Ko bi vi vedeli koliko čokolade je pojedla, ko bi vedeli koliko tortic, koliko sladoleda, koliko vsega, kar je kao strupeno za pse. No, Ajša je živ primer, da pač vse to ni škodljivo, ker je stara skoraj 12 let, pa ima notranje organe skoraj ok.
Ok, to da ima povečane vse bezgavke, to sploh ne bom omenenjala, ker to itak vemo in čutimo. Tiste, ki so tako globoke, da se jih ne začuti, so tudi. Nad bezgavke gremo z Medrolom. In to je tudi vse, kar bom delala z Ajško.
Kot da ni dovolj, da so ji danes pobrili bušija.

Nič ne bom žalostna zaradi nje. Sem pa vesela za vsak dan, ki ga preživimo skupaj.

Trenutek resnice

2011-11-21T20:56:00.001+01:00

Jutri zjutraj greva z Ajško na UZ in odvzem krvi. Jutri torej zveva kje smo oz, kam je napredoval njen nepovabljen gost.
Če gledam Ajško, se ji itak nikjer nič ne pozna. Ona je živahna, lovi palčke, vse naredi, da lahko dobi za jest vse in še več. No pri tem zadnjem ji ustrežen in ji ne bom čisto nič odrekala. Tortica, zakaj ne. Puding, zakaj ne. Milka, zakaj ne......vse kar bo hotela, to bo dobila.
Jebeš zdravje! Ko si enkrat obsojen na smrt je čisto vseeno je to en teden gor al pa dol. Da bi ignorirala njene učke, ko bi ona rada papala - ne, ne bom jim.
Težko si je predstavljat, da prihaja njen konec, ker je ona res polna življenja. Ok, pošepava po malem, kar pač spada k njeni starosti. Ampak, ko vidi palčko ali karkoli kar se da vršti, je čisto živa. Če se ornk potrudi še vedno prehiti Bajko pri palčki.
Prvi šok sem prebavila. Ne gledam kdaj bo slabše, ampak gledam na danes oz. "o kako je danes živahna". Spet postaja lepa, ven daje markirno barvo jeseni in postajala železno siva.
Ne bom mislila na slabe dni. Čakam sonček, da jo poslikam kako živahna je in polna živlenja. Vem, da njeno srce nikakor ne sledi telesu in ne priznava diagnoze.
Tako da....kar je je. Ampak priznamo pa ne!
Sprašujejo me, če že razmišljam o novem psu. Ne. Pa ne zato, ker je Ajša še čisto ok, ampak ker še ni pravi čas za mladička. Za mladička moraš imeti čas, jaz pa vem da ga sedaj ne bom imela. Pa še Bajka me bo rabila celo.

Dost mam megle

2011-11-20T18:42:00.001+01:00

To pa res nikor več ne pelje.Že cel teden je megla in sonce je samo še spomin na lepe dni. Hočem sonce!
Ampak se ne damo. Šola je tudi v tem, grdem, mračnem vremenu.
Danes smo začeli po lovsko - v oštariji. Le da smo mi pili kavo, jagri pa kaj drugega. Ok Miha je spil nekaj, kar bi lahko bilo nekak tako kot en ta kratek...kombinacija jagodnega soka in coca cole...ok, me je streslo, kot pri ta kratkem :)))

Tamali so bili razigrani, predvsem mi je pa všeč. da se tudi tisti prestrašeni odpirajo in so se začeli igrat.

Igralne urice so že čez polovico.
Všeč skupina mi je, kljub različnim generacijam. Pustimo to, da smo danes dobili kuhano vino, psi napredujejo in tečajniki tudi.

Bolj kot se bliža december, tako se bliža tudi naš konec. No, le začetek kratke pavzice čez praznike.

Živalc pozimi

2011-11-19T22:19:00.001+01:00

Vsak letni čas ima svoje čare in v vsakem času mi je v živalcu lepo. Danes smo bili zadnjič letos.

Kar veliko nas je bilo.

Tale fotka mi moja, mi je pa všeč (foto Kristina Valič)

Tega ni čisto nič ganilo toliko psov okoli njega

Spet smo lahko opazili kako se dela v kardelu. Čedalje bolj so mi volkovi všeč.

Na mrazu so bile celo mačke žive. Nisem imela sreče, da bo jo razjezili, a vseeo je bila veličastna

Druga je pa pokazala nekaj več življenja in se celo, upam da, zabavala.

Današnja zmagovalna...

Diagnoza rak - limfom

2011-11-17T23:09:00.001+01:00

Če poslušaš svoj notranji glas in mu slediš, kmalu ugotoviš, da te vodi v pravo smer.
Tudi tokrat me je. Pot, ki mi jo je pokazal ni lepa, daleč od tega. Bo zelo naporna in žalostna, po drugi strani pa, vem da bom šla čez to, ker mi drugega pač ne ostane. Vse kar upam je to, da bom močna in da ne bom s svojimi čustvi obremenjevala nje, ki si tega ne zasluži. Zasluži si lepo življenje še te zadnje mesece, ki so ji ostali na tem svetu.
Pisala sem o tem, kako je imeti starega psa.
Danes, ko sem dobila klic iz klinike sem se zavedala tega, da ni časa za obžalovanje, ni časa za žalost, ni časa za nič drugega, kot za uživanje z njo.
Danes sem šla v obema na veterinarsko fakulteto, ker je tako naneslo, da sem urejala še neko drugo stvar. Ko je dohratrca zatipala bezgavke, je kar malo pozabila dihat. Glede na to, da Ajško pozna že celo življenje, se je počutila skoraj tako, kot jaz, ko sem jih prvič zatipala (http://bajka0304.blogspot.com/2011/10/odvalil-se-mi-je-kamen-od-srca.html)
Začelo se je punktiranje. Moram priznat, da sem prav presenečena kje vse imajo psi bezgavke, za dva mesta ne bi nikoli rekla. Klic čez dve uri me je prizemljil na tla. Še huje je bilo dr.Pavlinovi, ker kar ni vedela kaj naj reče limfom. Že zjutraj sem ji rekla, da Ajške ne mislim obremenjevati z ničemer, želim samo, da je ne bo bolelo.
Rak je že kar napredoval, prognoza je 6-8 mesecev. V torek imamo UZ, vzeli bomo kri, da vidimo kje smo in kako ji lahko pomagamo, da bo lažje.
Kako sem? Delam se, da sem. Razumsko mi je vse jasno. Čustveno mi je vse jasno. Je pa težko. Trudim se, da takoj, ko priteče solza prekinem misli in si rečem ne - ne smeš. Boš potem, ko je ne bo več. Sedaj, pa ne smem. Ne smem zaradi nje. Zato tudi, me ne sprašujte kako sem, ker mi ni fino, samo tega ne bom povedala na glas.

Trenutek je večnost, večnost je zdaj (WU MEN)

Take intervjuje bi še

2011-11-16T22:01:00.001+01:00

Na vabilu je pisalo, da imam intervju 16.11.11 ob 9.12.
Ob 9.11 sme bila že nazja v avtu in obkrožen je bil da. Prijateljica, ki me je peljala niti čika ni pokadila dobro, ko sem že bila nazaj.
Ok, res da sem napisala tako kot je, dejstvo je, da sem imela papirje z dokazili, res je, da pač sem nastopila tako kot znam.
Tako, da je barbi skoraj usta zgubila, ko me je videla zjutraj. Manjkali so samo štikli - sem še premišljevala o njih, pa vseeno sem se odločila, da je posloven dekolte, bluza in ogrlice čisto dovolj poslovno zame.
V glavnem firma, ki to počne ima izi job!
Komaj čakam delavnice, da vidim kako bo šele tam.

Jutri zjutraj bo vse jasno

2011-11-15T23:34:00.001+01:00

Jutri ob 9.12 bo šlo zares. Danes sem ponovno pogledala globoko vase in v svoje delo, no to delam že zadnjih par dni. Ok, lažem. To sem delala prejšnji teden, čez vikend pa prav nič. Potem je bil pa že ponedeljek, ko sem morala in danes, ko sem si pogledala globoko v oči.

Danes mi je spet prišel nasproti ta komad:

Ja ,sem narejena za ta posel in pika. Nihče mi ga ne bo vzel pa če se še tako trudijo.
Jutri imam pač presojo moje ideje. Kdo mi bo pa sodil? Komaj čakam, sojenja imam rada, predvsem pa...ne glede na razplet, svoj tožnik in sodnik sem sama in sama sem si zadala to pot.

Vedno se ti zgodi ali pa najdeš tisto, kar rabiš v tistem trenutku. Včeraj, med tem ko sem brskala po svoji notranjosti in iskala vrelce modrosti ( kakšen fant bi mislil da sem delala kaj mokrega :))), sem našla med zapiski tudi tole:
Zavidajo mi, ker si upam živeti tako kot mi je všeč. Nadrjenost, uspeh in bogastvo ti odpustijo, samo sreče ne odpuščajo. (Hans Hahe)

Odpustite mi, ker vem kaj delam!

Se vidve v nedeljo pondeljk

2011-11-14T22:31:00.001+01:00

Ja, moja nedelja je ponedeljek. In danes je bila prav luštna. Toliko načrtov. Najprej na kavo, potem oprat lase, potem se lotit projekta samozaposlitev, kuhanje kosila, sprehod s psi, popoldanski obisk. No, dopoldne mi je spremenil en izmed klicev. Klicatelj je naredil to kar mora, če me hoče dobit. Določil je, da se dobiva sedaj. In sva se. No, jesti kosilo v isti uri kot se zbudiš je res malo težko, ampak če se pomatraš gre. Bil je zelo prijeten pogovor, no samogovor če sem poštena, ampak...upam, da ponovi klic.
Res, da mi je spremenil dopoldne in je ostalo le to, da sem si umila lase, ker sem si jih res morala.
Popoldne pa je bil točno tak, kot je bil načrtovan - babji.
Po vikendu kot je bil tokrat mi sede, da imam nedeljo v ponedeljek. Sobota je bila res lepa. Zjutraj najprej šola - po dolgem času spet v sončku.

Potem pa vožnja v Maribor in izpita nevarnih psov. Vse je potekalo tako lepo, da sem bila res vesela, da to počnem.
Z Borisom sva šla na kosilo, mešano meso na žaru vedno sede, sploh če ga ješ v pravi srpski restavraciji.
Po kosilu in sprehodu po Mariboru sem v navigacijo odtipkala naslov Pohorske kavarne. Če ne bi šla tja po torte bi bil ogromen greh. Danes premišljam, da je greh, ker jih nisem vzela več. Ampak dobra stvar je vedno tista, ki traja kratko, ampak si jo zapomniš za dolgo.
Nedelja je bila delovna. Začelo se je v megli. Snifački so se izkazali za posrečeno idejo jeseni. Definitivno jo bom ohranila in jo nadgrajevala.

Z malo šolo smo bili že obsijani s sončkom in tudi mrzlo ni več bilo. Psi rastejo in se razvijajo. Skrbi me za enega, ker težko je prepirčat človeka, da ima problem, če ga on ne vidi, ozirama ga vidi, pa se dela, da ga ni. Ne upam si napovedovati konca, ker to, kar sedaj vidim, mi ni všeč. Naredila sem vse kar sem lahko, pa vseeno se mi še vedno zdi, da nisem naredila nič. Dejansko se res ni nič spremenilo, ker pač, če nočejo, jaz ne morem nič. Nič ni dobro, to vem, ampak nič tudi ne morem za to, da bi se premaknilo iz nič.

Tisti, ki hoče, ki se zaveda odgovornosti in predvsem, ki se zaveda lastnega vložka, za tiste vem, da ne bo nič narobe in tudi vidim na njih kako uživajo, kako pivnajo informacije, ki jih dobijo. Pa tudi če zaradi toliko vneme včasih na sončku skoraj stoje zaspijo ;)

Njima je to vsekakor opravičeno. Ljubezen do psov, uživanje v sobivanju z njimi in združevanje športa s psom je pač tista kombinacija, ki prinese tudi utrujenost hkrati pa tudi veselje. Jutrani trening teka, potem šola z njim in potem še šola za drugega psa...te so res čisto in samo pasji :))

Igralne urice so že na polovici. Kam hiti čas?? Mladički rastejo in se razvijajo, lastniki pa tut. Le prehitro je vsega konec. A konec vedno napoveduje nov začetek.

Pasji vikend, pasji teden, pasje življenje. Ponedeljki so nepasji, včasih sicer s pasjimi ljudmi.

Uspešnost prevzgoje nevarnih psov je 100%

2011-11-12T18:21:00.001+01:00

Ja, program Prevzgoja nevarnega psa je 100%. Od danes naprej imamo spet še dva izšolana psa po tem programu, ki sta program uspešno zaključila in sedaj lahko živita dalje in uživata pasje življenje.
še enkrat se je pokazalo, da je znanje in predvsem izkušnje tisto, ki ti prenesejo uspeh. Ki spremenijo ljudi, ki jih dajo možnost boljšega jutri.
Psa sta pokazala, da se jih s primerno vzgojo lahko spremeni, da se popolnoma mirno sprehajata po urbanem okolju, da nista pri tem pod nobenim poveljem in se jih ne hrani samo na sprehodih.
Nekoč se bo spoznalo, da se res lahko oglašuje vse, da mediji prenesejo vse. Da so specialisti za take in take pse.
A dejstvo je le eno. Le en človek v Sloveniji lahko uradno da žig, da je nevaren pes prevzgojen. In ta človek sem še vedno JAZ.
Lahko pišejo, da "Poseben izziv za nas predstavlja prevzgoja problematičnih psov z raznimi vedenjskimi motnjami" Komot, ampak dejstvo je, da jim je lahko le izziv. Mi pa imamo dokazljivo znanje in uraden žig, da nam to ni izziv, ampak da to znamo narediti.

Koliko kvazi ljudi se oglašuje in promovira, da so stručkoti za take in take pse. Kar naj bodo. A koliko psov in ljudi je zaradi takih kvazi ljudi zavoženih, da jih na koncu dobim jaz v program prevzgoje nevarnega psa?

Vsak dela po svoji vesti, dokler je tako je vse prav. Ne pa delat za svoj žep in te briga za druge. Saj odgovorni moralno ste prav tako vi, kot oni!

Pustimo pridige in modrovanja.
100% uspešnost programa za prevzgojo nevarnega psa je pač dejstvo!

Kdaj sem vesela

2011-11-10T23:04:00.001+01:00

Ma, saj sem skoraj vedno vesela in dobre volje, a pridejo trenutki, ko sem še bolj.
Danes popoldne sem bila prav posebej vesela. Veselje, ki je že mejil na ponos. Včeraj nas je bilo blizu 40 v mestu na sprehodu in sem se sprehajala z njimi, kot da bi bila z dvema. Danes smo to nadaljevali in smo šli na kavo. Najprej z eno skupino, ki je komaj začela malo šolo. Torej so še "neobdelani psi", in res so bili trije čisto novi. Eno uro smo bili na kavi, kot da bi sedela s prijatelji smo mirno čebljali, psi so bili tam in nihče se ni zmenil za njih. Kot da je to nekaj najbolj normalnega. Saj je, samo dokler ne vidiš ne veš.
Prvi stavek pred lokalom od enega tečajnika je bil : joj, pa moj res noče hodit na kavo. Na koncu je bil najbolj priden.
Naslednjo uro sem imela novo skupino psov, ki zaključujejo malo šolo. Natakarci ni bilo najbolj jasno, ker je komaj pospravila mize, pa sem bila spet tam. Sem jo opozorila, da so ti malo večji. Razlike v šoli je 2 meseca. Razlika v psih je ogromna. Sami so vedeli, da smo na kavi in so se polegli, mi pa smo klepetali in se smejali.

Ob takih kavah vidim tisto, kar kdaj ne vidim ali pa tisto, kar mislim da še nismo. Da nam še manjka, da moram še.
Vedno moraš strmeti k boljšem, pride pa trenutek, ko se ustaviš in rečeš, tole je že prokleto dobro :)
In danes je bilo, odlično!

Lušten dan

2011-11-10T00:32:00.000+01:00

Dan, kot je bil današnji, bo ziher še kak. Dopoldne sem imela eno skupino, ker pa jih je večina opravičeno manjkala, smo najprej zmatrale pse, potem pa šle babe na kavo. Več kot luštno je bilo, prav pasalo je.
Potem pa sem se odpravila v svojo bivšo službo. Še prej sem zavila v Špar. Trgovina, ki sem jo do nedavnega imela v malem prstu, mi je postala tujec. Prav nič domače se ne počutim več tam. Vse kar je isto, je prijazna prodajalka na sirih, ki si je zapomnila, da vedno vzamem kokos in ananans v ta srednjo posodico. Ta kombinacija mi je res dobra in jo vedno kupim, ko sem tam.
Pot me je potem peljala v mojo bivšo službo. Če sem nazadnje še nekaj čutila ob prihodu, sem bila danes popolnoma brez vseh občutkov. Prišla, rekla živjo, vzela hlače, spila kavo, se načvekala in šla domov.
Zadnjič sem dobila v dar odganjalec pogledov, oko ki te varuje pred zlobnimi pogledi. Nekje sredi pogovora z Renatom, ko so prišli bivši sodelavci na kavo in niso odzdravili, le ocenjevali so me s svojimi pogledi, sem se zavedala, da obračam obesek proti njim in ja, začutila sem kako me ne gane. Itak nimajo nobenega žviljenja v sebi, le tisto....budala si dala odpoved. Prav berem jim iz njihovih pogledov, kako si mislijo to. Ej fantje, nič bat. Meni je dobro, v bistvu mi je zelo dobro. Predvsem pa...moj mir je na višku, kar njihov nikoli ne bo.

Popoldne smo šli v mesto na sprehod. Že dopoldne sem se ujela, da se mi ne da vozit. Občasno se mi zgodi, ko se mi enostavno ne da, ko bi najraje parkirala avto in čakala, da se spelje sam. Ko se mi ne da pritiskat gasa, ko se mi ne da šlatat, ko se mi enostavno, ne da sedeti v njem.
Zato sem klicala fajna tečajnika, ki se peljeta mimo in še mene pobereta. Po dolgem času sem sedela na zadnjem zicu in se samo peljala. Če dobro pomislim, sem to počela nazadnje v njunem avtu, ko smo šli gledat mladičke. Kdaj prej sem se peljala zadaj...se ne spomnim več, torej že dolgo nazaj.
Pred mano so naporni dnevi, ampak tak dan, kot je današnji mi dajejo gorivo za naprej.
Le to, da se moram peljat v Maribor mi danes, ko se mi še ne da vozit, nekako ne da. Po drugi strani pa vem, da bom jedla spet tisto dobro torto, pa definitivno bova šla z Borisom na dobro kosilo po opravljenih izpitih...ja, komaj čakam soboto, ker vem, da bosta najmanj 2 zelo vesela, jaz pa bom dobro jedla.
Moraš imet motivacijo za v avto, ko se ti ne da vozit. Sem jo ravnokar našla.

Igralne urice za pasje mladičke

2011-11-08T14:29:00.000+01:00

Pasja šola za pasje mladičke. Vedno sem v pričakovaju kakšne kužke pa sedaj dobim. Igralne urice za pasje mladičke, so uganka do zadnjega.
Ker se je zopet javilo nekaj mladičkov, bomo imeli nove igralne urice. Ternim bo ob sobotah dopoldne, prijave pa na info@bajka.si
Pasja šola je tudi šola za pasje mladičke.

Jutri se začne čakanje

2011-11-06T22:55:00.002+01:00

Jutri imam prvi sestanek na Zavodu, kjer se bomo meni o subvenciji. To je začetek konca. Oziroma bolje rečeno začetek novega začetka.
Kakor koli se bo izteklo, moja pot je jasna in določena. Čakam samo še, da globoko vdihnem in začnem.
Nisem ravno nestrpen človek, sem pa človek akcije in ubija me čakanje.
Trenutno sem v enem takem položaju, ko ful bi, pa ne morem. Ko imam ful idej, pa jih niti ne znam definirat. Sem v obdobju, ko vse vem, ko vse teče, pa nič se ne spremeni.
Kot da stojim na otočku sredi razburkanega oceana. Nad oceanom je neurje z visokimi valovi in strelami, na otočku pa sije sonce. Tko nekako se počutim in vleče me v vodo, vleče v valove. Po drugi strani pa vem, da še ne smem. In zato se neurje odmika, nad otočkom je pa oblačno in težko vreme kjer vse pritiska dol. Kot pri tisti igrici, kjer se spušča utež in te spešta. Občasno se počitm kot da nad mano visi ogromna pokrovka, ki se približuje dnu, ampak ga nikoli ne bo dosegla, ker je prevelika in ne more zapreti lonca.
Najhuje mi je čakati, ker tokrat pa res ne morem drugega, kot čakati. Nikoli nisem bila odvisna od drugih, ko premišljuejm za nazaj mi je bilo tudi čisto jasno zakaj sem dala odpoved. Ker...dokler se nihče v službi ni vtikal vame, dokler me nihče ni preverjal, dokler sem delala tako kot sem si sama zamislila, je bilo narejeno vse in še več. Ko so se začeli vtikat vame...sem nehala delat oz. sem delala točno toliko, kot je bilo potrebno. In ko ni tako, kot si želim in ko drugi odločajo o meni - takrat jaz grem. Ker o sebi odločam jaz sama.
In tole sedaj je odločanje o meni, odločajo pa ljudje, ki me ne poznajo, ki konec koncev razen tega, da bodo rekli da ali ne, ne bodo imeli nič od mene. Ker bo to kratkotrajna odvisnot od drugih, jo bom preživela.
Nekako sem si zamislila, da mora biti letos to rešeno. 2 meseca bom zdražala, sploh ko se bo začelo odvijat.
Upam, da bo. Če ne bo, je pa tudi že vse znano. Samo to čakanje na čakanje me ubija. Le od kje mi je to že znano?

Fantastičen dan

2011-11-05T21:52:00.001+01:00

Dopoldanska šola je bila več kot uspešna. Fuzbal vedno naredi svoje. Vreme nam je bilo naklonjeno, na trenutke je bilo prav pošteno vroče. Že dolgo nisem direkt iz šole šla pod tuš.

Nekje na sredi zadnejga tečaja me vedno kolnejo po dolgem in počez. Potem pa prinesem žogo in vse se pozabi. Nogomet res združuje ljudi.

No, danes se je združila tudi vaška skupnost, saj smo imeli sestanek zaradi snega. Ne razumem ljudi, da so taki....(zanalašč puščam odprto - temu se reče avtocenzura ) in ne pridejo na sestanek, saj se gre tudi za njih. Moram pa reci, da sem bila ful presenečena, ker so manjkali le trije. Za enega bi bil čudež če bi prišel, za drugega malo manjši, ampak napredek je, da se strinja.

Presenečenja vedno doživljaš pozitivno in negativno. In tudi danes je bilo tako. Negativna presenečenja so bila, da pač nekateri niso imeli časa priti ali pa so spali (mora bit pa res jeba, da odrasel človek ob enih popoldne spi). Pozitivna pa to, da smo bili totalno sklepčni in se vse zmenili.

Ja, presenečenja....

Mogoče bi pa imela malega psa

2011-11-04T23:13:00.000+01:00

Ampak vedno v družbi velikega, ker brez velikega si ne predstavljam življenja. Imeti malega psa je fino, ker ga primeš in preneseš drugam. No, tudi na oblekce sem se že navadila in mi gre celo vsak dan bolje.
Danes smo izkoristili topli dan in smo bili oblečeni le pozno popoldne in zvečer.

Še vedno budno Bajkino oko

Oba sta navdušena nad Ajšo, včasih celo preveč

Bajka še vedno prenaša veje in na vse pretege se trudi, da bi ji jih metala

Sedaj se že oba igrata z njo, včasih jo moram le opozoriti, da sta majhna in da naj se ne razigra preveč.

Ajšika ju je neverjetno lepo sprejela, prav pomladila se je ob njima

Tamalima pusti dobesedno vse. Še celo v prtljažnik gresta lahko, pa je to njen dovoljeno sveti kraj, kamor drugi psi v njeni prisotnosti ne smejo.
Bajkin pogled pove: Mali pazi se, ker te bo. Ne jemlji ji storžka

Vsakemu drugemo bi že žnable dvigovala in renčala. Ta mali palček ji lahko vzame vse. Kot da bi imela spet mladička, ki ga je treba vse naučit.

Nodiju se dogaja in je vsak dan bolj vesel. Jaz pa tut, ker sem pogruntala v kaj naj ga kdaj oblečem.

Na vsak način bi rad spravil Ajšo v igro, no saj občasno pa jo ;)

Palčka mala

Kako ga človek ne bi imel rad?

Cela drama

2011-11-04T22:57:00.001+01:00

http://24ur.com/novice/slovenija/za-nocno-lajanje-100-evrov-kazni.html
Občina Log - Dragomir je sprejela občinski odlok, v katerem je rekla, da je pasji lajež med 22 in 6 nedopusten in bo kaznovan z globo.
Seveda, se je na spletnih forumih in socialnih omrežjih sprožil plaz, prav nič strpnih besed. Čisto malo, da jih niso obtožili fašizma in ne vem še česa.
Oglasili so se tudi veterinarji, oglasili so se živalovarstveniki....vsi kot kure, ki serjejo na isti kup, kvasijo neumnosti.
Nihče ne bo pisal globo zato, ker bo kuža, ko gre nekdo mimo bajte rekel vuf vuf. Ker to niti ni moteče. Če pa bo pes nabijal in cvilil 10 minut ali več, potem si pa zasluži kazen.
Trenutno imam doma 4 pse, ker je šla prijateljica na dopust. Od ponedeljka svoje okolice nisem obremenila še z niti enim wufom. Ja, psa sta prvi dan, ko sem prišla v sobo ponju rekla wuf, wuf. Takoj smo se zmenili, da se tega ne dela in sedaj tega ne delata več. S tem, da sta psa v hiši, ne zunaj in tega wuf - wuf , niti nihče ni slišal.
Torej, kar se mene tiče lahko zvišamo kazen še na jurja, ker je zame lajanje nedopustno - imam pač vzgojene pse.
Pa gremo samo čez cesto. Psička, ko lastnice ni doma cvili, laja in ne vem kaj še vse.
To ni wuf -wuf. Ampak auuuuuuuuuuuuuu wuuuuuf wuuuuuuuuuuuf auuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuu wuf wuf wuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuf...in tako tudi po 10 minut skupaj. To pa je moteče, kaj ne?
Pa gremo še malo naprej po ulici. Psica je sposobna tudi po eno uro skupaj nabijat, dosegli smo to, da jo ponoči zaprejo v kurnik, da se jo malo manj sliši.
Pa se vrnimo nazaj, k izvirnemu grehu - imeti psa. Kako že to gre? Če imaš psa, moraš zanj skrbeti. K temu pa spada tudi to, da se ga vzgaja in da se ga sprehaja.
Zakaj moji štirje psi nimajo želje po lajanju - ker so zmatrani. Ker so 4x na dan zunaj, ker so zlavfani in ker so zadovoljili svoje pasje potrebe. Torej osnova, ki jo mora pasji skrbnih dati svojemu psu - dovolj gibanja, sem naredila.
Po pravici povedano, psi, ko so doma spijo, ker so utrujeni.
Vzgoja. Svoji dve sem vzgojila tako, da pač ne lajata. Res je, da sem pri Bajki potrebovala malo več časa, da sem ji povedala, da se Brnčičeve ne čuva. Ampak takoj, ko je zalajala, sem to tudi odločno prekinila.

Imam pesjak. Nikoli nista bile psice notri čez noč. Ker ....živim pol metra stran od njiv in 50 m stran od gozda. Srne, zajčki, lisičke in vse ostala gozdna bitja se nam sprehajajo po vrtu. Da ne motim sosedov in da ne razvijem nezaželjenega vedenja, mi na kraj pameti ne pride, da bi spali v pesjaku. No, pa tudi čez dan nista skoraj nikoli notri. Če sta že, potem sta, ko je sonček. Zalajata, seveda da, če pride kakšen nepoznan, ali pa sosed, ki ga ne marata. Ampak to ni lajanje v nedogled in nabijanje v prazno ampak so trije globoki wuf wuf wuf. In potem je tišina. Ko še tega ni bilo, sem se takoj oglasila in tišino dosegla.
Pa grem nazaj spet na ulico. Psica, ki je v kvazi pesjaku in ki laja non stop - in s katero smo sklenili kompromis, da psi v kurniku. Nikoli ji niso dopovedali kaj pomeni tiho, vztrajajo toliko, kot razvajen mulc, ki nima obstanka. Izgovor - ja, jo je strah...česa? Če jo je strah potem jo dajte notri ali pa ji dopovejte, da to, da živi ni nič narobe in je ne bo nihče pojedel.
Strah....ni je stran, ampak je le totalno razvajena psica, brez reda in nima zadovoljenih pasjih potreb.
Druga psička....isto, le da ni zunaj, ker nima pesjaka, ampak je notri in jo slišijo pač bližnji sosedje.
Koliko hodita psici na sprehod? Glede na to, da sta obe sedaj na višku svoje energije, občutno premalo. zjutraj in zvečer lulat za hišo, enkrat na dan za 20 minut na sprehod. Vzgoja...ja pa če je boga no, a ne vidiš kolk se boji. No ena se je nehala bati, ko ji je naredila za jurja škode in je pristala v kletki. Druga....druga bo boga celo življenje, dobro je le to, da se jo je sterliziralo in ne bo imela mladičkov.
Kdo je tukaj kriv?
Pes definitivno ne.
Psu se nikoli ni povedalo kaj se sme in kaj se ne sme. Ok, govorilo se je veliko, ampak dopovedalo pa ne nikoli.
Psa nimata zadovoljenih osnovnih pasjih potreb. Premalo se gibata in predvsem nimata reda.
Vzporednice med lastnikoma.....oba, sta več ali manj zelo počlovečila psa in oba ju tretirata kot malega otročička.
Kdo je torej kriv?
Komenatarji so itak pričakovani in zaplankano egoistični. Človeška neumnost ne pozna meja, vzeli jim bodo svobodo, kršijo jih pravice......res je, človeška neumnost ne pozna meja. A ....meja je tudi ta, ko jaz zaradi sosedove kuzle ne morem spat. Vzeli jim bodo svobodo. A res? S čim? Kje je pa moja svoboda? Kršijo jim pravice? Kje so moje pravice?
Živeti egoistično zaplankano je najlažje. A svoboda prvega se konča točno tam, kjer se začne svoboda drugega.
Bodimo realni. Psi, ki se derejo imajo pesjake ali pa so na verigah. Pesjaki in verige so ponavadi nekje za bajto, da ne kazijo videz lepe hiše in pa predvsem zato, da so na drugi strani hiše, da se ne derejo lastniku direkt pod oknom.
In potem dobiš odgovor. Pa kako jo ti slišiš če je jaz ne.
Ja lepo, a ne? Vaša spalnica je obrnjena na drugo stran, zvok torej zmanjša sama hiša, in še vse okoli nje.
Mi, pa imamo vse odprto proti psici in jo zato posluša cela vas.
Imamo še 3 pes v ulici, ki so v pesjaku. Naredijo wuf wuf. Potem se odpre okno in lastnik reče tiho - no je rekel. Zakaj? Ker ima nad pesjakom spalnico in hoče tudi on imeti mir.
Psa se da naučiti da je tiho. Ja, naravno je, da se pes oglaša in da nakaže nevarnost. Ampak, nevarnost niso eni in isti mački, ki se sprehajajo mimo pesjaka vsak dan, nevarnost ni veter, ki piha, nevarnost niso srne, ki hodijo mimo. Ne laja se niti na ljudi, ko so sosedje in ki gredo dnevno nekajkrat mim. Pa tudi ne na ene in iste ljudi, ki gredo dnevno, ob isti uri mimo. Vse to se dogaja dnevno in po možnosti še celo vsak dan isti čas.
Psa lahko naučiš, da se ne laja na srne, mačke, veter, avte, ki vozijo mimo....in vse kar se dogaja vsak dan. Lahko ga naučiš, da se oglasi takrat, ko je treba - ko človek, ki ga ne pozna stopi na tvoje dvorišče.
Ampak za to si je potrebno vzeti čas in imeti potrpljenje. Kako bo že to počel, če se mu ne da vpeljat niti reda kar se tiče sprehodov in če mu ne omogoči niti dovolj gibanja.
Ja, imeti psa je luštno, samo malo manj luštno je imeti nevzgojenega psa, ki obremenjuje okolje. No, egoistom res ne, ker njim dol visi.
Čeprav priznam, mi nikoli ni bilo jasno, kako za vraga lahko poslušaš kako pes nabija in nabija, ti pa nič.
Delat se da nič ni......hudiča, a ko jih po žepu useka, znajo pa takoj skočit.

Mamo se fajn;)

2011-11-03T22:30:00.000+01:00

Moji štirje psi so tako pridni, da mi je že kar kičasto. Tamaledva sta totalno ujela ritem življenja pri nas, tut maček se ju je že navadil.
Najbolj pa sem vesela, ker je zamisel o agregatu, lučeh in klančini izpadla točno tako, kot sem si zamislila. V bistvu še bolje, ker rabim samo en reflektor in en dva.
Z dvema ne bi bistveno nič pridobila, mi pa prišpara ogromno logistike pri transportu in pa časa.
Res sem vesela!

Kdor si želi in verjame, da se lahko vse uresniči, ta potem tudi vse to doživi. Res je, da morajo biti želje male in realne. Velike stvari ne gredo na enkrat. Rastejo iz malih. Kar naj rastejo, res samo čakam, da zaživim.
Verjamem zato vem, da bom!

Oprostite, ker sem kadila

2011-11-03T22:11:00.000+01:00

Zadnje dni sem včekrat pri sosedih, kjer notri trije kadijo.
Domov pridem kot prekajena šunka. Včeraj zvečer, ko sem prišla domov, se mi je res vse skoraj uprlo. Vse cunje sem pustila v kleti, pa je vseeno cela bajta smredla po čikih. Prav tist ta hud, neprebavljiv vonj po čikih.

Res oprostite vsi nekadilci, ker sem kadila.

Zvečer sem premišljevala...kako za vraga sem smrdela dokler sem kadila....

2 mala kužka

2011-11-01T21:16:00.001+01:00

Od včeraj imamo 2 mala kužka, ki pri nas preživljata počitnice. Mene poznata že od prej, saj sta bila pri meni v šoli. Ajšo in Bajko pa sta spoznala večrajm že takoj, ko sta prišla. Prav nobenih problemov ni bilo. Tamalčka se nista prav nič bala, moji dve - sta pa itak sončki. Že ne vem kolikokrat sem napisala, da imam res fantastični psici. Vsakič, ko pride nov pes k hiši vidim, da sta še boljši, da me lahko še bolj presenetita - v dobro, seveda.
Že dva dni čakamo sonček, ki je bil napovedan. No, do Ljubljane ni prišel.
Naši sprehodi so sedaj dvakrat na dan dvojni, saj Ajškia ne more več hoditi po eno uro večkrat na dan. Tako zjutraj naredimo skupni sprehod. Opoldne gremo najprej skupaj, potem odpeljemo Ajško domov ali pa gremo najprej mi in gremo še po njo, popoldne gremo skupaj, zvečer pa spet dvakrat.
Opoldne smo vzeli s seboj fotkič.

Ene velike, dvoje majhnih, tako zgleda cesta za nami :)
Ker sem oba stestirala in ubogata, se več ali manj sprehajamo brez povodca, saj smo na travniku ali v gozdu. Vseeno pa gremo vmes tudi na cesto, kjer prometa skoraj ni.
Z Bajko sta že čisto sproščnea in ker se umika avtom je bilo logično, da jo bom zaposlila.

Prava pomočnica:)

Tudi če ni sončka, mora biti ena skupinska:)

Stalno ju ima pod kontrolo in ju opazuje.

Če se kdo oddalji, gre za njim in ga pripelje nazaj.

Ko smo naredili en krog, smo šli še po AJško.

Bajka je bila spet ovčar

Ne, to se ne zgodi po bližnjem srečanju z Bajko!!

Še Ajša se je pomladila in se začela igrati z njima.

Ajšica je res ena taka zlata kužica. Kljub svojim letom ni sitna ob prišlekih, ampak vsakega sprejme in prenaša njihove vragolije.

Muc...ja muc je pa muc. Ker ju še ni videl, se je odločil, da nas bo zvečer počakal v zasedi. V grmovju nasproti katerega parkiramo avto je sedel in čakal. Res je posrečen. No, pa nas je spoznal in tudi ta mala sta ga spoznala. Skupen sprehod, tokrat v pet:) Še dobro, da je tema in da nas ni nihče videl.

Prehitra odločitev je na koncu eno veliko sranje

2011-10-30T23:33:00.001+01:00

Imeli bi kužka! Pa ga imejmo. V današnjih dneh res ni več problem dobiti psa. Če ga hočeš danes, ga lahko dobiš tudi danes. Le nekaj denarja moraš imeti pri sebi in ga dobiš.
Če si malo bolj premišljen, si vzameš čas in iščeš psa, ki ga želiš.
Potem psa dobiš in si v sedmih nebesih. Če noč ali dve padeš v pekel, ko spoznaš, da nič ne spiš in da je to samo garanje.
Če nisi dosleden se nič ne izboljša ampak samo stopnjuje in kmalu imaš vsega poln kufer.
Zakaj se že odločaš za psa, če nisi pripravljen na vso to sranje in če nimaš niti volje, še manj pa časa, da bi se ukvarjal z njim. A da bi se čemu odrekel....a zaradi psa...ja, to pa ne!
Spet poslušam o tem, kako so psi grozni, kako nič ne ubogajo, kako nič ne zaleže. Ko jih poslušam in opazujem vidim v njih točen odraz tega kar mi govorijo. Točno taki so oni. Nimajo prav nobene vztrajnosti, prav nobene volje, še manj odločnosti. Jemati psa kot igračko in misliti, da če mu enkrat rečeš, da bo vedel....burleska, ki se spremeni v nočno moro.
Imeti psa pomeni za začetek malo pozabiti nase in se posvetiti psu. Šele ko smo se sposobi spremeniti in se odreči delčku nečesa, bomo lahko poskrbeli za psa tako, da bomo lahko kasneje dobili vse nazaj in uživali z njim.

Delam

2011-10-29T18:31:00.001+02:00

Ko piješ v soboto prvo kavo ob 17.33, potem lahko rečeš - delam.
Ne, nisem prespala dneva, ampak sem ga predelala. Ob 8.30 se je začelo vse skupaj, trajalo skoraj ob 13.40, se nadaljevalo ob 15 in končalo malo čez 4. Potem pa še moji dve in ....za kavo imaš čas ob 17.33.
Naj jamram? Ma kje!!
Meni je fino. Predvsem pa uživam v tem kar sem in da delam to, kar delam.

Odvalil se mi je kamen od srca

2011-10-24T22:15:00.000+02:00

V soboto zvečer božam Ajško in zatipam čisto trde zadnje seske. Mi je kar slabo postalo. Pretipam celo, pridem do vrata, totalno povečane bezgavke. Kar tema mi je padla na oči. Končno se je pozdravila, spet je stara Ajška, sedaj pa to. Seveda se mi je takoj odvilo - rak na seskih, konec. Najprej kar je bilo....ne no, ne sedaj, ko ima spet iskrice v očeh, ko spet poje vse kar najde, ko spet fehta za hrano, ko spet...ne sedaj.
Nasledja misel je bila...ne, ne bom egoist, ne bom čakala da jo boli, ker Ajša pokaže takrat, ko je res že hudo. Kaj če je že hudo pa mi tega ne pokaže, kaj če jo že boli, pa ve, kako sem vesela, ko jo vidim tako živo. Kaj če....Vedela sem, da bo do ponedeljka še cel dan, zato sem probala biti pozitivina in uživat ob njej. Ko je v soboto prišla k meni in se ulegla v posteljo, sem ugasnila vse in se stisnila k njej. Nisem hotela pomislit, kaj če je to najina zadnja noč, pa vseeno me je spreletelo, kaj če. Dobesedno mi je bilo slabo in če bi se odlepila od nje in šla do wc-ja, bi verjetno res bruhala. Tako pa sem se zvila k njej v žličko, tako kot spive le midve in sem/sva zaspale. Še prej, predno sem zaspala, sem premišljevala...Bajka si vedno pri meni, pa vseeno, ko pride Ajša se mi zdi tako, kot da sedaj sem pa varna, sedaj se mi ne bo zgodilo nič in lahko zaspim. Kot da, ko pride ona, posrka vase vse moje skrbi.

Zjutraj je prišel vet in mi je polepšal dan - ni rak, niso seski, ampak ima povečane vse bezgavke. V tisti agoniji, da je konec nisem pomislila, da se mora nekje poznati. Najprej skoraj 3 tedne boja z drisko in boleznijo prebavnega trakta. Antibiotiki, probiotiki...končno malo bolje in že nogica. Spet antibiotiki, spet vse živo. Punca je stara skoraj 12 let in ne, njeno telo ne more kar tako vsega brez poseldic požret.
Baje bo bolje v enem tednu - veta držim za besedo in če ne bo v petih dneh bolje, bom žalostna in ko sem žalostna Ajška poskrbi, da žalost nime.

Prešnji teden sem ji naročila ovčji koži, da bo spala na toplem. Njeno najljubše ležišče je na stopnica, ampak tam je pozimi mraz in to ni dobro za njene sklepe. Ovčka je prišla, a Ajška ni šla gor. Kot da na belo pa ne gre, da je ne umaže. Ok, sem naročila še črno. In sedaj je gor.
Bela je pri meni, da stopim na toplo. No, na njej je muc, ki je prvi spoznal kaj ovčka je. Pa tudi Ajšika sedaj spi na njej. Lubica moja !

Nekdo zastruplja pse

2011-10-24T21:47:00.002+02:00

Današnji naslov v Slovenskih novicah http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/psi-zastrupljeni-locani-prestraseni.html.
Ni prav, da se to dogaja. Po drugi strani pa..a je kaj čudnega????
Lastniki psov smo - ja, tudi jaz sem lastnica dveh psic - res čudni. Vsi bi radi imeli zlavfane pse, po drugi strani pa težimo, če nas kdo grdo gleda, ker psi lavfajo povsod.
Ni ga lastnika psa, ki enrkat pozabi pobrati kakec. Ni ga lastnika, ki ne spusti psa na travnik, ni ga lastnika, ki mu pes vsaj enkrat ni ušel v visoko travo.....naj naštevam naprej?

Je kaj čudno, če nas imajo lastniki zemljiš dovolj in nastavijo strup? Ne, ker vem, da lahko določene travnike dobesedno nehajo kosit, ker je bolje to, kot pa ogrožat zdravje njihovih krav.
Kdo je kriv? Mi, vsak posebej in vsi skupaj.
Po drugi strani pa..Čedalje več je uradnih ali neuradnih sprehajalcev psov, ki peljejo po tri, štiri ali več psov naenkrat na sprehod, ki jih spustijo, - kako je to odgovorno, ne bm - na bližnjem travniku, da se igrajo in se zdivjajo. Eni lavfajo kot nori, drugi koplejo luknje, tretjo jedo travo, četrti...
Naekrat na travniku imeti enega psa, dva ali pa gručo psov, ki divajajo in uničujejo travnik pač ni isto. In potem bi ti, ki s tem služijo denar radi, da jim občina zgradi pasje parke. A da bi pa sami del zaslužka dali zato, da bi si najeli travnik, ga ogradili in skrbeli zanj in bi tam spuščali pse, ne to pa ne. To je pa strošek. In halo...kako obdražti travo, če gor vsak dan ščijejo in serjejo in ko divjajo mečejo ven travno rušo???? Na svojem ne, na tujem pa lahko?

In potem se čudijo, da jih imajo kmetje dovolj in nastavijo strup? Sami so krivi. Na žalost pa nastradajo psi.

Ta novi ta mali

2011-10-23T22:45:00.003+02:00

Nove igralne urice so vedno veselje, saj pomenijo mladičke. Mladički pa vedno prineseljo tako posebno, pocukrano veselje. Tudi tile so ga. Sploh ker imam v skupini toliko različnih pasem.

Tri glavne babe

Posrečena mešanka ;)

Nemka še ni dvignila do konca ušeska, tako luštkani so takrat.

Buhtelj od labija. Dobesedno ga buhtelj opriše ;)

Dogica pe ni pokazal vsega česar je zmožen. Komaj čakam, ko bo začel nabirat kroge.

Luštni so in luštno se imamo. Upam, da nam bo vreme služilo.

Milo na obisku

2011-10-22T12:05:00.001+02:00

Ker je bila Milotova lastnica službeno odsotna je Milo prespal pri nas. Prišel je že dopoldne in kmalu je šel na sprehod z Ajšo in Bajko. Milo se ima že od nekdaj rešpekt pred njima, saj sta mu takoj povedale, da pač ne bo on tisti, ki bo tu glavni. Predvsem pa mu je Bajka pokazala, da zna tudi ona teci in ga lahko ulovi. Zato mu sprehodi z njima ne dišijo najbolj. Saj ne more delati tistega kar hoče, ker ga imata stalno pod kontrolo. No, to misli le on.
Ajša in Bajka pač hodita svojo pot in se res ne sekirata kdo gre z nami. Sploh pa če se pes noče igrati, ga ignorirata tudi onidve.

Milo ni mogel tudi sedeti zraven Bajke - pa mu res čisto nič ne naredi, celu lubčka mi je dala :)

Zraven njiju ima fantastičen odpoklic.

Ignoranca čez vse tri sprehode.

Ga je pa mikala hosta okoli nas...tako bi šel, pa ni smel.

Zjutraj je šel domov in verjetno spi in sanja o tem, kaj vse bi lahko v tem gozdu ujel.

Duhovi preteklosti

2011-10-21T19:18:00.002+02:00

Zadnje čase se mi vsakič, ko se imam fino in lepo pojavijo kakšni duhovi iz preteklosti.
V obliki oseb ali pa misli. Kot, da se počutim krivo, ker mi je fino in ker mi gre.
Ko srečam svoje bivše sodelavce, mi je prav tako s težkim srcem reci, da mi je super in da mi nič ne manjka. Ker oni še vedno mislijo, da ker imajo redno službo in dobijo tisto mizerno plačo, da so srečni. To, da že 3 dni nič ne delajo, to da niso nič napredovali, to da jih je vsak da isti, to....to je za njih sreča.
Meni se pa dogaja, vedno nekaj novega in ne, nisem propadla ne osebno ne finančno, ker sem dala odpoved in šla iz službe na svoje.
Žal mi je le toliko, ker nisem tega naredila že eno leto prej in ker nisem čuvala sebe in svoje zdravje. Ampak, vse je za nekaj dobro in tudi to je bilo za kaj. Ziher za to, da sem naredila faks in ziher zato, da sedaj še bolj uživam v tem kar sem.

Pesem o zvezdah

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu ...

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.

Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže ...

Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.

(Tone Pavček)

Danes je umrl Tone Pavček. Ob njem smo zrasli in njegove pesmi so bile del našega otroštva.

Ob njegovi smrti lepijo na facebooku na zidove njegove pesmi. Sedaj, ko berem pesmi, ki jih je pisal za odrasle, se mi zdijo tako polne in tako taprave. Kot da bi opisoval življenje slehernega, njegove boje s preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Kot da bi vsakemu posebej pogledal v srce in misli naših src zlil v pesmi.

Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdecice cez eno in drugo lice.

A ce ne prideš ne prvic, ne drugic
do krova in pravega kova
poskusi: vnovic
in zopet
in znova.

Tone Pavček

Ta misel bo danes za konec...ko se pojavijo duhovi iz preteklosti in ko dvomiš ali si naredil prav ali ne. Ko se se odločil, si šel na pot. Pot naj vodi misel Toneta Pavčka: Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Včeraj, ko sem še zvečer premišljevala o tem, ali sem lahko v družbi ljudi, ki so načeloma srečni odkrita in povem, da mi je dobro, sem se odločila, da se ne bom ozirala na njih, da ne bom tlačila svoje sreče in se delala povprečno. Sem to kar sem zaradi tega, ker to kar sem, sem naredila sama. In zakaj ne bi priznala, da sem dobro, če sem? Naj bom zamorjena in črnogleda? Ne, ker nisem in ker verjamem v prihodnost.

"Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence."
Tone Pavček

Snobovstvo, počlovečenje ali nuja

2011-10-20T22:25:00.001+02:00

Obleke za pse. Palerine, plaščki, flisi, čeveljčki, gamaše in kaj še vse, česar ne vem.

Tudi sama sem bila do pred treh let mnenja, da to pa res ni potrebno, da je to le neko snobovstvo. Pa je šla Ajšika na operacijo in je bilo potrebo zaščitit rano. Palerina je bila prava stvar. Po prvem dežju, jo je dobila tudi Bajka. Prej sem porabila pol ure, da sem ju zbrisala, pa sta bile še vedno mokre. Da o umazaniji niti ne govorim. Kolikokrat sem prala brisače, sem nehala štet. Sedaj, pridemo domov, slečemo palerine, obrišemo glavno in rep, vse štiri tačke in gremo not.

Današnji dež je popoldne zamenjal sneg. Lani sem Ajški kupila flis, Bajki copatke. Flis zato, ker je že v letih in jo zebe. Težko je iz zakurjene hiše priti na minus. Mi se oblečemo, obujemo, damo gor kapo in šal, pa še jamramo, da nas zebe. Pes naj pa to vse trpi? No, Ajška ne, zato ima flis. Zakaj bi se mi prehladila?
Čeveljčke ima Bajka zvečer, ko gre po pločnikih na sprehod. Sol na cestah je polna kemičnih snovi, na katere pasje blaznice niso navajene in se ne navadijo.

Dobro, da je danes nehalo snežiti, ker 10 dni nazaj smo se še kopali, danes pa plahte snega.
Pasje obleke - snobovstvo, počlovečenje ali nuja?
Ja, dejstvo, da obstajajo ljudje, ki imajo psa zaradi statusa ali zato, da imajo status. Njihovi psi niso oblečeni v uporabna, ampak v snobovska lepa in pregrešno draga oblačila.
Počlovečenje, ko smo sprejeli psa v svojo sredino smo ga počlovečili. Če ga imamo notri je prav, da poskrbimo, da je suh in da ga zunaj ne zebe. Sploh, ko govorimo o starem psu.
Nuja - jaz pravim da.
Ko sem imela pred skoraj 14-timi dnevi doma tri pse in je lilo kot iz škafa, sem vse tri in sebe oblekla v palerino in smo šle.
Prišle domov, se slekel in suhe odšle not. Snobovstvo, ne sploh ne. Samo koristi, ki jo zaradi palerin imam.
Sama prisegam na Hurtto, ker ima res funkcionalne stvari. Tudi tečajnikom jo priporočam in če je potrebno kdaj prepričat kakšnega partnerja v smotrnost nakupa, sem vedno za.
Oblecite pse v palerine ali plaščke, ker tudi mi ne gremo v cunjicah in brez dežnika ven.
Če je pes lahko najboljši človeški prijatelj, je lahko tudi malo počlovečen in zato oblečen.

Pšttt, spiva

2011-10-18T22:28:00.003+02:00

Muc in Bajka sta definitivno podobna en drugemu, saj se oba rada stiskata k nekomu. Če ne k meni, pa en k drugemu. Od kar je mrzlo, pa to počneta še bolj vneto

Pšttt, spita :)

Ko Bajka vzgaja

2011-10-17T23:37:00.000+02:00

Na individualnih urah se mi velikokrat pridruži Bajka. Ni čudno da se po njej imenuje šola, saj točno ve kako se mora ob kakšnem psu obnašat. Danes sva šle na sprehod z enim prijetnim kratkohlačnikom, ki počasi trka v svet odraslih. Mali je takoj razumel, da se pač z odraslimi psičkami ne igra isto kot z vrstnicami.

Piščanc mali, še celo življenje je pred njim in polno takih psičk kot je Bajka bo še srečal. Upam, da mi je dala popotnico za v svet, da bo vedel kako se dela z njimi.
Srečno mali v svetu odraslih!

Snifkoti

2011-10-16T23:18:00.000+02:00

Snifači je skupina psov, ki se uči sledenja. Dobro nam gre. Psi si postali že pravi đankiji.

Kaj tako vneto čakajo? Njih, da naredijo in se gredo lahko zadet ;)

Umetniški vtis je najvažnejši. In če se začne že pri štartnem količku....se ne konča nikoli.

Za spomlad že vem kaj bom...Dala bom vsakemu nožič in vrečko, in naj spotoma, ko polagajo še regrat nabirajo - itak celo jesen vadijo.
Vesela sem, ker neglede na pasmo psi uživajo. Pa je to nemc, labi, šelti, nizozemc, beagle ali pa bulterier in mešanka. Vsi so padli not in vsi snifajo. Ja, dober snif se daleč sliš in mi imamo dobrega ;)
Kako vemo? Ker, ko jih spustimo, da se igrajo naredijo to:

Namesto, da gredo v igro, nose na tla in snifat:)
Šele, ko smo šli na sprehod, so se igrali in začeli noret.

Po tolkih salamcah in norenju se voda prileže.

Danes je bila spuščena tudi Saya, saj bi bila lahko že prej, pa je Ines tista, ki pravi, da ne. Danes ji nismo dali možnosti, da ne bi rekla ne, ker se je kar začela igrat, in se je igrala.

Kaj psu signalizira s svojim vedenjem lastnik in kako na psa vpliva čustveno stanje lastnika, je težko opisati. Treba ga je doživeti.
Ko se sprosti človek in neha slabo misliti, se pes sprosti in začne uživat.

Spet sončna sobota

2011-10-15T22:13:00.000+02:00

Vreme nas kar razvaja s sončkom. Res, da ni več toplo, ampak na sončku je prav luštno. Malo bolj se oblečeš in je. Dopoldanske šole so se izkazale za dobro potezo. Psi imajo čisto drugačno energijo, ljudje pa tudi. Danes smo imeli šolo taveliki. Smo na sredini tečaja in samokontrola bo samo čedalje večja. Nekaterim še ne gre najbolje, nekateri so že skoraj fantastični.
Smo po imeli nesrečo pri delu. Psi so hitri in so spodkopali enega lastnika. Ni bilo lepo, sploh pa ne njemu, ko mu je zmanjkalo zraka in se mu je še nekaj časa malo vrtelo. Tudi to je del življenja. Vsakega spodnese. Ma je bolje da te pes, kot pa življenje ;)

Po šoli, je bilo že prijetno toplo, zato sem spremenila načrt in šla domov po psici. Sprehod, po prijetnem sončku, je res nekaj kar se ne sme zamudit.
Ajškina rana na nogici se zdravi. Sicer počasi, ampak se.

Vedno me fascinirajo psi. Lahko so poškodovani, lahko imajo odprte rane, lahko imajo drisko, lahko....ampak so vedno dobre volje, vedno pripravljeni na žur. Ne pa ljudje. Nič jim ne manjka, pa se samo nekaj pritožujejo in iščejo razloge za biti tečen in nesrečen. Če bi se malo zgledovali po živalih, bi imeli vedno vsaj delček nasmeha na ustih.

Postala sem si že samopredvidljiva. Vsak letni čas hodim gledat ista drevesa, ista grmovja, iste stvari. Vsako leto znova se mi pokažejo v drugačni luči. Danes sem iskala drevo, ki sem ga našla spomladi, ni ga več, padel je in se raztreščil na male koščke.

Ta plezalka me vedno, ne glede na to, je na borovcu, lesenem kandelabru, grmovju ali pa kjerkoli, očara. Lepa rdeča, ko jo obsije sonce, je prav krvavo rdeča.

Take umira že par let. Prav nihče se ga ne dotakne. Čaka na svoj konec, tako kot ga je dočakal tisti, ki je bil par metrov stran.
Najbolj me fascinira to, da se ga tudi te ovijale ne primejo. Dobesedno samcat in sam je sredi dreves in grmovja. Tu, lahko potegnem vzporednice z ljudmi. Koliko jih je sredi vsega samih in osamljenih. Zato ker niso takšni kot ostali? Kdo pa določa kaj je prav in kaj narobe. Če ne probaš, ne moreš vedeti te bodo sprejeli ali ne.
Ljudje čisto prehitro obupajo, še prej, predno obupajo, pa prenesejo krivdo na vse druge, samo sami vase ne pogledajo. Če jim je tako lažje, prav. Pa naj živijo tako, dokler jih spet življenje ne spodkoplje.

Njena energija me vedno potgne za seboj. Ona bi vedno bila za akcijo. Ne glede na to, je sonce, dež ali pa megla. Zunaj na polno, doma, kot da je ni. No, saj je imela najboljšo učiteljico na svetu

Bučka moja! BU :)

Dobronamerne besede človeka, ki se ne ravna po njih, so prav tako jalove kakor ljubek cvet izbrane barve, a brez vonja (Iz knjiga "Dhammapada:Wisdom of the Buda")

Agresijo se da odpravit, če si dovolj zgoden

2011-10-14T21:40:00.000+02:00

Nič ni narobe, če opaziš, da ima tvoj pes težavo. Problem pa je, če si ne priznamo, da je ta težava postala čedalje večja in mi nič ne naredimo.
Tipičen primer teževe, ki postane največji problem v življenju s psom je agresija do drugih psov.
Če se psu ne pove kaj se sme in kaj ne, slej kot prej postane kralj ne samo doma, med člani svojega kardela, ampak tudi do ostalih psov.
Ko prvič zaranči, je človek presenečen in ne naredi nič. Ko prvič ugrizne, smo v šoku in spet ne naredimo nič. Potem se začnemo izogibat psom. Ampak ali je to življenje? Da se celo življenje izogibaš, da celo življenje živiš v strahu? Ne, to ni življenje, to je muka.
Ampak, če si dovolj zgodaj priznaš in če ti predvsem v šolah nehajo govorit, da bo to minilo, se lahko veliko reši in lahko se življenje začne odvijat tako, kot si si želel. Da bi se s svojim psom imel lepo in da bi ga lahko vsepovosd imel s seboj.
Tak je bil tudi tale pes...izogibali so se psom, izogibali vsem. Hodili skoraj da po samotnih poteh...zakaj? Ker jim v šoli niso znali pomagati.
Po nekaj mesecih dela, se je danes zgodilo to:

Pes se je začel igrat!

Problematične pes, se ne rešuje v skupinah. S problematičnimi psi je potrebno delat najprej individualno. Potem motnje dodajat. Vse se prilagaja psu, bolj kot psu pa lastniku. Ko sta oba pripravljena se pridruži skupini. Pa čeprav je na začetku samo tam. Nikoli se ga ne izolira, nikoli se mu ne prepove ali se mu ne odreka stikov z ostalimi. Tisto kar ne moreš imeti je najslajše. Ko prenese vse to, se ga da med pse, da dela z njimi, da se giblje z njimi. In ko je čas, preskoči iskrica, pes postane spet pes in človek si lahko oddahne.

Nemogoče....res je, če se čaka ne vem kako dolgo in če pes v tem vedenju vedno le tega potrdi.
Mogoče, ja če si priznaš napako in če poiščeš pomoč tam, kjer znajo s takimi psi. Ja, vse se da, če je dovolj zgodaj.

Lakiranje končano

2011-10-13T23:00:00.001+02:00

Predsoba je končana. Edina možna težava je bila, da mi ne bi uspelo dati vrat nazaj. Težava je samo, dokler se ne lotiš dela. Nataknila in je padlo notri. V prvo!
Danes ne naredim ničesar več. Samo še v posteljo grem in spat. No, tukaj imam še dilemo. Bajka že več kot eno uro lepo spi pod kovtrom.

Dopoldne me je soseda povabila na kavo in ko sem prišla k njej, sem dojela, da imam res malo mrzlo doma. Samo....da začnem kurit, moram poklicat majstra, ker ne znam preklopit iz toplotne črpalke na peč. Če pokličem majstra, se bova spet težko zmenila, ker ko on neha delat, sem jaz na poligonu. Pa še, res me še ne zebe tolk, da bi rekla, da me zebe. Res da ni toplo, ampak mrzlo pa tut ne. Sploh pa prideta v nedeljo zjutraj straša domov in bo fotr preklopil. 2 dni bo pač bajka spala pod konvtrom, jaz bom pa še kaj naredila doma in mi bo toplo.

Imam problem - ne znam biti brez dela

2011-10-12T22:05:00.000+02:00

Ta teden bi lahko uživala v miru in imela mali dopust. Starši so v toplih krajih - pametni, ker vsak dan sproti razmišljam ali je že čas, da pokličem majstra za peč. Je ali še ni dovolj mrzlo.
Spet, tako kot vedno, ko sem sama doma se odločim za spremembe. Tokrat, sem se lotila kuhinje, ustavila sem se pri tem, ko me je zamikalo, da bi odmikala spodnje elemente. Ne, to vseeno ni pametno, sploh zato, ker tega ne moreš početi sam.
Tako sem se ustavila pri pucanju tega kar se da. Ker je to le za par ur dela, sem se odločila. Poleti sem ugotovila, da je lakiranje parketa čisto izi stvar.Predsoba je res že vsa sprasana, pa na enem koncu se res vidi, da psici spita. Gremo v nabavo. Sedaj že vem kater šmirgl papir rabim, mačka in lak. Vse imam doma.
Prejle sem bila na kolenih in sem drgnila. Jutri ob dnevni svetlobi še popravim brusenje, potem pa....lakiranje.
To se še nisem odločila kdaj bom. A jutri popoldne ali pa petek dopoldne. Rabim ene 4 ure da se ornk posuši. Petek bo res najboljši za to. Petek dopoldne, predno grem v šolo!
Mogoče bom pa vseeno kar jutri to naredila.
Kaj si mislita o tem Ajša in Bajka?
Bajka je vesela, da ima celo posteljo zase

Ajška se pa ukvarja sama s seboj, saj ima spet rano na nogi, tokrat je malo hujša in se že zdravi z antibiotiki direkt v rano. No, če sem poštena se ona čisto nič ne sekira, ker je polna življenja. Ja, spet je nazaj in še vedno ima trdga :)

Če greš prezgodaj spat, si zgodaj buden

2011-10-12T04:17:00.001+02:00

Danes me je zmanjkalo, zame zelo zgodaj. Tam malo čez 10, sem zasapala spanje pravičnega. No in sedaj se že več kot eno uro prepričujem, da bi šla spat nazaj. Najprej sem prezračila sobo, da je bilo mrzlo, ni pomagalo. Gledala TV, ni pomagalo. Ob 3.15 sem se namakala v banji vroče vode. Šla sem se romantiko ob sveči, da ne bi kak sosed čudno gledal kaj dela prižgana luč sredi noči v moji kopalnici. No, tudi to ni pomagalo.Ne vem več kaj naj naredim, ker bi vseeno rada še malo spala, sploh pa...kaj naj počnem še 4 ure, da se bo začel dan?Da ne govorim kako me čudno, seveda zaspano gleda Bajka, ki jo stalno nekaj motim s svojimi premiki. Maček je rekel, da ne bo spal pri meni in se je preselil v sosednjo sobo. Ajša zeha v sosednji sobi , ko sem jo prišla pogledat mi je obrnila hrbet in spala naprej.Logično, ura je 4 ponoč in normalni ljudje in živali spijo.No, jaz se imam tut za normalno, le nekaj je zmotilo moj senzor za spanje in se je prezgodaj vklopil. Tistih 5-6 ur, ki jih rabim se je izteklo in sedaj imam.Ravnokar je muc prišel nazaj, kot kaže ga tam zebe. Sprehaja se po moji polovici postelje in protestira, ker me ni tam. No, na koncu je bila tudi Bajka dobra in se je stisnil k njej.No sedaj ziher ne bom zaspala, ker se je naguzil ob Bajko veselo prede in ko bom prišla v posteljo, se bo premalknil tako, da bo nagužban ob obe. In potem prede in nekaj na pol brudna in mjavka, pač zvoki ugodja. Ko mu prigovarjaš naj bo tiho, še glasneje prede. Samo da se kdo premakne, to vzame za božanje in spet je glasnejši.Če kaj, bi bilo dobro, da mu predenje čez noč ne dela, ker je nadležno, sploh ko bi spal, pa ne moreš.Dobivam spet malo težje oči - mogoče bo pa šlo in bom šla malo še spat.Sreča je le ta, da se čez par minut ne bo začelo daniti in da bo tema še skora do sedmih. Zeham, to je dober znak.Gre probat zaspat nazaj.

Trdga ma!!!!

2011-10-10T21:38:00.001+02:00

Navdihuje me reklama, kjer se fantiček dere: lubčka mi je dala!
Od kar se borim z drisko pri Ajši, gledam v drek, kot da je čisto zlato. In že dva dni se mi smeje, ker končno lahko rečem: trdga ma!!!
Ne vem kdaj sem se nazadnje razveselila trdega in to hotela vsem povedat.
Ja, Ajšika je spet zmagala. Tokrat s trdim:)

Pa je šla domov

2011-10-09T20:55:00.001+02:00

Prišli so jo iskat. Vesela je bila svoje lastnice, še malo, pa pride tudi lastnik domov.
Yaffa je res pridna punca. Vse kar je naredila je zgrizla malo dilco v pesjaku. To ji je seveda oprošščeno, ker je tako ali tako potrebno zamenjat vse.
Vem, ponavljam sem, ampak va takih situacijah vidim kako imam pridni psici. Bajka je bila vodja in je pazila, da je bilo vse "pod kontrolo"

Na sprehodih je bila lahko spuščena, saj je kot prvo pridna, pod drugo je pa ponavljala za Bajko in Ajšo, tako da ni bil problem.

Lahko pride še kdaj, ker razen to, da sem morala zjutraj prej vstajat, res nisem vedela, da jo imam :)

Zmatrana je

2011-10-06T21:28:00.002+02:00

Po dolgem času vidim mlado psico zmatrano. Saj kako naj pa ne bo. Cel dan je v pogonu, niti malo ni spala, za konec je bila pa še 2 uri v šoli.
Za dobro jutri je morala na sprehod. Najprej čisto kratkega, zaradi Ajške, potem pa z Bajko na dolgega. Opoldne spet z Bajko ven, pa ne samo na sprehod, ampak sta se na poligonu še zaigrale.

Moram napisat, da sem ponosna na svoji psici. Ne glede na to kaj pripeljem domov, sprejmeta brez besed, čeprav jima kradeta mene. Res imam fantastični psici.

Ko sem pospravljala avto je spoznala še pesjak in čisto všeč ji je bilo not.

Svojo garsonjero je pa itak čisto osvojila. Kavč je najboljši za spat.

Svoje ležišče ....kaj je že to? Zakaj spati na tleh, če obstaja kavč:)
Popoldne je bila v šoli. Zvečer je padla dol. Seveda, če je po vsem skupaj šla še na en sprehod. Sprehod z mucom in Bajko.
Prejle sem jo prišla pogledat. Zadnji del repka je pomahal, odprla je uč in zaspala nazaj.
Ja, zmatrana je.

Pasja varuška

2011-10-05T21:37:00.000+02:00

Danes sem prvič čisto uradna pasja varuška. Gala sem pazila poleti, ampak je spal doma. Res je, da je večino dneva preživel z mano, ampak vsak večer sem ga peljala domov spat.
Tokrat pa Yaffa ni doma, ampak uživa v svoji garsonjeri. Takoj si je prisvojila igračko, ok plišasta muca je sedaj njena. Pa naj bo. Seveda se je tudi namestila na kavč, tudi to ti je dovoljeno. Ima ves konfort, ki ga želi.
Danes je pred njo prva noč, ne vem kdo je bolj živčen. Jaz ali njeni lastniki. Definitivno oni, jaz jo imam le par metrov stran. Jo hodim gledat na eno uro, pa mi vedno prinese igračko in neustavljivo maha z repom.
Sem pa res ponosna na moji dve, ki sprejmeta čisto vsakega psa in ne težita. Bajka se je itak takoj hotela igrat, na polovici spregoda jo je pa še Ajška vabila k igri. Jutri, ko bo sveto bo šla na dolg povodec in se bodo lahko igrale. Malo bom le pazila na Ajško, ker se bo spozabila in ne bo dobro za njene nogice, da lavfa naokrog. Tut kakšno slikico bom naredila, saj je samo enkrat prvič in to je sedaj.
Sem pa spoznala psa, ki še grše pije vodo kot Bajka. Saj pije lepo, samo pol jo po tleh steče iz njenega gobca, ko konča.

Sprehod v mesto

2011-10-04T22:00:00.001+02:00

Spet smo šli na skupni sprehod. Manjša ekipa, kot ponavadi, pa zato toliko bolj luštna.

Najboljši par - največji in najmanjši

Nasprotja se vedno privlačijo;)

Imeti starejšega psa

2011-10-02T23:56:00.001+02:00

Starost je nekaj, kar nikomur ne uide. Tudi našim psom. Za Ajšiko sedaj res lahko že rečem, da je stara gospa Stara je 11 let in 8 mesecev, kar je za nemca veliko, sploh pa za tako ogromno psico, kot ona je.
Zdravje pač ni več njen najboljši prijatelj in že od prejšnjega tedna se kregam z njeno prebavo. Drisko smo upam, da odpravili, briketkov še ne je, zato ima pač hotel s petimi zvezdicami in dvakrat na dan kuhano hrano. To je tisto najmanj, kar ji lahko dam. Konec koncev imam sedaj malo več časa, da ji skuham piščančka in rižek.
Njene nogice so tiste, pri katerih pa ni več poti nazaj. Pozna se ji pri hoji čedalje bolj. Ampak ne, ona mirno hodi. Počasi, če vržeš Bajki palčko pa zelo hitro teče.
Danes smo izkoristile lep dan za skoraj eno urni sprehod, torej lahko rečem, da je moja stara gospa še vedno fit. Saj je, še vedno gre vsak dan za najmanj 45 minut na sprehod, kar je v njenih letih veliko. In to gre celo dvakrat. Pač ji sledim in če je dan, ko bi hodila več, ji seveda ustrežen in hodim za njo.
Je pa roko na srce vsak dan, nov dan, novo veselje in nova skrb. Bo ok? Kaj če je to zadnji, kaj če ....se trudim, da sem pozitivna, pa vseeno, dejstvo je, da nihče ni večen in tudi ona ni. Zato vsakič, ko res ornk šepa pomislim, da ni to konec.
Najtežje pri starejšem psu je to, da so oni še vedno polni energije, življenja, oni kar še vse bi. Sicer bolj počasi. Razen palčke, to bi pa še vedno takoj in na polno.
Danes sem občudovala barve jeseni. Tako lepe so, tako polne življenja, tako ti pustijo vtis, tako rad se jih spomniš. Tako kot pes v jeseni življenja. Vsako podrobnost, vsak gib, dih, koketiranje, valjanje, vse...
Barve jeseni...

Barve jeseni... tako lepe in tako zavedujoče konca.

Točno se ve kam pelje pot in kje se konča.

Lahko le vsak dan posebej, v vsej veličini in z največjim užitkom uživaš. Ni časa za žaslot, ni časa za obžalovanje. Niti ni čas za neke velike poteze. Čas je le za užitek.

Velika pot ni težka za tiste, ki ničemur ne dajejo prednosti. Ko ne čutimo ne ljubezni ne sovraštva, vse postane jasno in nezastrto (seng-t`san)

Čudovita jesen

2011-10-01T23:05:00.000+02:00

September nam je prinesel lepo, toplo in sončno vreme. Danes je že oktober in vreme je bilo še vedno takšno. V kratkih rokavih in brez nogavic oktobra, tega že dolgo ni bilo.
Tudi v pasji šoli je prijetno. Letošnje leto imam spet luštne skupine. Tudi v skupini kjer je bila na začetku napetost se je zadeva rešila sama od sebe oz, je odšla. In sedaj res zadnji teden samo uživamo. Letos napredujemo s svetlobno hitrostjo.

Prav vse skupine so navdihujoče in prav je tako
Dopoldanska skupina je posrečena, ker so se zbrali sami mali psi

Razen enega fanta, ki pa se jih je na začetku bal.

Učenjaki so se pa sprostili po odhodu ene malo bolj gajsne punce. Če ne doživiš kako ti en problematičen pes zavira celo skupino, tega ne moreš verjet.

Vrtnica je najboljša kot vrtnica, Lilija je najboljša kot lilija. Vsak posameznik je najboljši na svetu. Njegova dolžnost je, da iz sebe potegne najboljše. (g. Kubose iz knjige "Zen Koans")

1000 0bjava

2011-10-01T17:59:00.001+02:00

To, je moja 1000 objava na mojem blogu. 28. oktobra pred 4-imi leti sva z Urši, pri njej doma postavljale ta blog. 4 leta je že tega. Razlog zakaj sem začela je bila neka notranja bolečina, ko nisem mogla, smela ali pa hotela povedati tistega, kar sem želela. Tako je nastal ta blog in še kar se piše. Sedaj se piše zato, ker je postal del mene, del mojega življenja in del tega, da opozarajam na stvari, ki mi niso všeč.
Kaj vse se je zgodilo v tem času...vse čisto novo, pa v bistvu je vse po starem.
Včeraj se je zgodila še ena okrogla številka na tem blogu. Ob 23.33, ko sem ga odprala, je števec pokazal 25.000. V štririh letih je zaneslo 25000 ljudi na moj blog.

Če sem realna, je to veliko. Res je, da jih ogromno takoj gre, ko vidijo da to ni to. Je pa številka stalnih bralcev tista, ki mi daje vedeti, da me spremljajo. Nekateri zaradi firbca, nekateri zaradi spoštovanja, drugi zaradi konkurence, vsega po malem in za vse dovolj.
Upam, da tisti, ki hodite stalno sem gor, najdete kaj zanimivega in da vam kdaj tudi polepšam dan.

Revija Kužek

2011-09-30T20:52:00.000+02:00

Po novem, mi lahko sedaj tudi javno rečete ga. urednica. Na slovenski sceni se je rodila novo revija Kužek. Je prva revija v Sloveniji, ki je namenjena izključno psom. Kjer so psi, sem tudi jaz. Tokrat, veliko mene. Sem urednica, objavljam strokovne članke in sem strokovnjakinja na področju kinologije, ki odgovarjam na vprašanja bralcev povezane s kinologijo.
V drugi številki, ki izide jutri, sem že vse kar sem naštela.
Uvodnik si preberite v reviji, članek je pa poučen za vse, zato ga tudi tu objavljam

60 strani zanimivega branja vas čaka v reviji Kužek

Ikea in pasji sprehod

2011-09-29T21:16:00.001+02:00

Dan preživet v tako opevani Ikei me je razočaral. Saj nisem pričakovala ne vem kaj, ampak to kar sem videla, me ni navdušilo tako, da bi padla na rit. Ok, drobnarije, ti res dajo mislit, kako bi lahko izkoristil prostor. Razočarna sem bila nad ponudbo kozarcev in šalic za v kuhinjo, tukaj sem pa res pričakovala več in bila razočarana. Tudi posteljnina ....ne vem kaj sem pričakovala, ampak ni, ni bilo to to, da bi bila navdušena.
Predvsem pa....ukinili so pasji oddelek - italija, pa saj imate pse.
V ikei sem srečala 5 psov. Vsi so bili pridni. Manjši so v vozičku, veliki pa dobijo nagobčnik.
Razen en so bili vsi pridni.
Pozno popoldne pa smo preživeli v mestu. Danes ni slikic, smo bili pa spet atrakcija za ljudi.
Se pa bojim, da določeni ljudje ne razumejo kaj je smisel skupnih sprehodov. Samo....to je vprašanje kako človek dojema okolje, kako se obnaša na splošno in kašen človek je. Spreminjat človeka je nemogoče, sploh če ne vidi smisla in če je navajem za vse rečt, prav, pol pa grem.

jesenski piknik

2011-09-26T21:51:00.002+02:00

Sonček, no počasi je zahajal, toplo vreme je bilo bolj na mestu. Kaj bi drugega naredili kot...Miha, a bi peku?

Seveda smo prej pse zmatrali, saj je logično da ne morejo biti pri miru, mi pa jest.

Hranaa

Evo hrane :)

Miha je tole odlično opravil.

Kako že pravim....Bajka šola za življenje in ne za izpit :)

Pasja nedelja

2011-09-25T22:15:00.000+02:00

Dopoldanski sprehod v Arboretum je bil lep začetek sončne nedelje. Sicer je res, da sem štarala v melgi, a bolj ko sem se bližala cilju, lepše je sijalo sonce.
Kar lepa druščina smo bili.

Majhni, srednji veliki, vse sorte psov nas je bilo.

Ljudlje me sprašujejo zakaj hodimo tako na sprehode. Zato, ker je luštno in zato, ker je to tako za pse, kot za lastnike doživetje. Videti toliko psov, ki lepo hodijo en zraven drugega je lepo. Videti lastnike kako ponosno hodijo z njimi, pa še lepše.

Arboretum me vedno očara s temi lesenimi klopmi, ki res pašejo sem. Prostoru dajo tako pravljčno obliko.

Potočki so pa itak nad vse

Ko sem prišla domov, sem šla še na sprehod z Ajško in Bajko.

Zvečer smo imeli še snifačke.
Kaj je lepšega kot preživeti dan s psi?

6 psov

2011-09-22T22:59:00.000+02:00

6 psov. 3 različne šole. Trije psi v isti šoli. Dva v isti, en v tretji. Štije veliki, dva mali. Vseh 6 psov šolanih po isti metodi. Vseh 6 psov ima isti problem. Vseh 6 je vstopilo v šolo takoj, kot mladiček. Vseh 6 psov ima zaključeno osnovno šolanje.
Bi lahko rekli, da je problem lastnik? Ni res nikjer videno naključje, da so trije iz iste šole, dva iz iste šole, en iz druge, vsi pa šolani po isti metodi?
Seveda, je v šoli predstavljen problematičen lastnik. Ne vem, ko so vsi prišli k meni, seveda vsak posebej, se mi niso zdeli prav nič problematični. Prej zelo odgovorni, ker vidijo, da ne gre več.
Torej kdo je krvi? Oni? Pes? Šola? Sistem? Inštruktor -ica?
Mi je zelo žal, ampak krivdo prevaliti na lastnika - NE! NI KRV!
Dajmo si malo naliti čistega vina in si priznajmo, da mogoče sistem ni ok. Da šola ni ok, da inštruktor -ica ni ok.
Ne pustimo ljudi, ki iščejo pomoč, ki se zavedajo problemov, v sveti veri, da so krivi sami.
Predvsem pa...dajmo že nehat s tem, da bo minilo. Ne bo.
Res mi gre na jetra, ko dobivam v šolo enoletne pse iz enih in istih šol, od enih in istih inštruktorjev, z enimi in istimi problemi.
Ajde en, dva...ne pa čedalje več!
Malo samokritike res ne bi bilo odveč!

Motiti se je človeško, vztrajati v napaki pa neumno!

Utrujena

2011-09-20T23:56:00.001+02:00

Prišlo je za mano, dejstvo da je. 2 leti biti "na vrvici" ni kar tako. 2 leti sem vzporedno delala 2 službi in še študirala. Zadnji dve leti je bilo pomoje da najbolj stresno obdobje mojega življenja. Ne zaradi faksa, daleč od tega. V službi so se dogajale spremembe, najprej zezanje s čakanjem, potem samo čakanje in prihod nazaj, ko se je že v naprej vedelo, da nimajo kaj početi z mano. Oz. tisto kar so imeli namen, so vedeli, da ne bom počela.
Tako sem najprej pustila službo, sedaj pa še diplomirala.
In danes se počutim utrujeno. Prav nič me ne boli, v bistvu sem ok. Samo nič pa tudi ne morem. Sem prazno utrujena.
Stanje se bo seveda hitro izboljšalo, se že izboljšuje, čutim da se mi nazaj plazi energija.

Je pa vsekakor dober občutek, ko je vse to za tabo.
Mogoče bom zaradi te izkušnje postala še bolj "zajebana", ko mi bodo študentje jamrali, da niso imeli časa vadit, ker so se učili. Ja, tudi jaz sem se, pa sem bila vseeno vsak dan v službi in popoldne na poligonu.

Bajka

Sobota, dan za igralne urice

Pasja šola Bajka ima novo stran

Bajka še vedno šepa

Dobila prvo prijavo zaradi moje objave

Sprehod z namenom

Kaila ji je ime

Avto je nazaj

Skoraj športni dan

Dopust imam

Gass

Pa smo začeli

Zvit in nategnjen prst, s.p., razbit avto in še kaj bi se našlo

Pasja šola za pasje mladičke

Polna luna

Pa sva se zgubile

Končno sonce

Ko ostaneš brez besed in je hvala premalo

Teloh

Danes nisem nič jokala

Danes je bil čas. Ajšika je prečkala mavrico

Grd dan z lepim koncem

Ponoven alarm

Pregled leta 2011

Konec preplaha

Dedek mraz

Družinski sprehod

Zamolčana zgodba letošnjega leta

Lepe praznike vsem!

Dan z najdaljšo nočjo

Doniraj prevoz v pasjo šolo

Pozitivno presenečena

Praznični čas

Ajška ni najboljša

Zadnjič letos v mestu

Igralne urice za pasje mladičke

Kako moški rešujejo težave

Samo človek lahko

Ni lahko reči adijo

Ogromna odgovornost

Kuhanček

Spet zbolela

Sonce vse spremeni

Darila

Torta za konec

Totalno presenečenje

Kako je spet december?

Moram o politiki

Kako je lahko že sreda?!?!

KONČNOOOOO sonce :)

Kot vrtiljak

Smo, kot smo. V bistvu dobro

Trenutek resnice

Dost mam megle

Živalc pozimi

Diagnoza rak - limfom

Take intervjuje bi še

Jutri zjutraj bo vse jasno

Se vidve v nedeljo pondeljk

Uspešnost prevzgoje nevarnih psov je 100%

Kdaj sem vesela

Lušten dan

Igralne urice za pasje mladičke

Jutri se začne čakanje

Fantastičen dan

Mogoče bi pa imela malega psa

Cela drama

Mamo se fajn;)

Oprostite, ker sem kadila

2 mala kužka

Prehitra odločitev je na koncu eno veliko sranje

Delam

Odvalil se mi je kamen od srca

Nekdo zastruplja pse

Ta novi ta mali

Milo na obisku

Duhovi preteklosti

Danes je umrl Tone Pavček. Ob njem smo zrasli in njegove pesmi so bile del našega otroštva.

Ta misel bo danes za konec...ko se pojavijo duhovi iz preteklosti in ko dvomiš ali si naredil prav ali ne. Ko se se odločil, si šel na pot. Pot naj vodi misel Toneta Pavčka: Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

"Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence." Tone Pavček

"Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence."
Tone Pavček