Bajka je od ponedeljka v mirovanju. To je nekaj kar ona ne pozna. Saj jo imam lahko na sprehodu na kratko, pa kaj, ko mi skoči iz postelje in ji je največji žur, če se zapelje v predsobo. Lahko sem vesela in neham jamrat, da je stara skoraj 8 let in je pozabila odrast. Taka kot je, jo imam najraje.
Samo šepanja pa res ne maram. Zgleda kot da bi imela čist trdo levo nogo in kar neki kleca nanjo. Saj, ko se ogreje je ok, samo vseeno občaso klecne.
Škda je le, ker so taki lepi dnevi in bi lahko izkoristile sonček. No, ga pa z drugimi.
Danes sva vseeno šle na malo daljši sprehod. Ne morejo imeti vsi psi lepših slik kot ona. A dejstvo je, da so slike posnete dopoldne nekaj čisto drugega, ker je ozračje še čisto in so barve čisto drugačne.
Gospa ne more sedet na tem.
Palica po celem tednu:)
Spet sva malo bluzile.
Pa slikaj črnega psa ne da bi se svetil
Kotiček za počitek sredi gozda? Ne, delo človeka, ki se je potrudil sem pripeljati svojo odsluženo sedežno. Ni mi jasno. To je res sredi gozda in se je moral kar potruditi, da jo je pripeljal do sem. Če jo je do sem, ne vem zakaj je ni tudi do Barja.
Ta štor mi je čist fascinanten in končno je bil osvetljen. 15:43 je bila ura, da vem če bom kdaj rabila to sceno za slikat.
In potem smo spet šepali.
Spet gre nazaj na mirovanje. Po vsej verjetnosti si je samo nategnila kaj. No, če ne bo bolje, bo šla na slikanje. Čisto jasno mi je, da šepa, saj je v 20-tih dneh nadoknadila vse, ko je morala zaradi Ajške biti pri miru. Palčke na polno, sprehodi na polno, pe z biciklom je šla. Saj ona bi tut sedaj šla. A malo je že v letih in en mora bit pameten v bajt :)
Samo šepanja pa res ne maram. Zgleda kot da bi imela čist trdo levo nogo in kar neki kleca nanjo. Saj, ko se ogreje je ok, samo vseeno občaso klecne.
Škda je le, ker so taki lepi dnevi in bi lahko izkoristile sonček. No, ga pa z drugimi.
Danes sva vseeno šle na malo daljši sprehod. Ne morejo imeti vsi psi lepših slik kot ona. A dejstvo je, da so slike posnete dopoldne nekaj čisto drugega, ker je ozračje še čisto in so barve čisto drugačne.
3 komentarji:
Spuščen črn pes v gozdu...Krasna je, tale Bajka! Ob takšnih slikah me včasih prime žalost, ker s svojim ne moreva takole. S prejšnjim sem lahko, zato pogrešam takšne sprehode s spuščenim psom, ki dirka s palico v gobcu. Vsega pač ne moreš imeti...varnost je na prvem mestu.
Upam, da boš enkrat lahko. Res si ne predstavljam, da bi morala imeti psa na povodcu.
Sem imela najdenčka in je bil na začetku skoz na štriku. Ma mi je prav žal, samo to res, vsaj zame ni "življenje s psom".
Z ogormno vloženega truda, je bil lahko potem tudi on spuščen, samo nikoli nisem bila jaz tako sproščena, ko sem pri psih, ki jih imam od mladička.
Ja, mogoče, ko bo star in počasen.
Posvojen je iz zavetišča in čeprav je tole doživljenjsko na povodcu res izziv, mi ni žal, ker sem se tako pač odločila in sem bila pripravljena tudi na to možnost, čeprav do zadnjega upaš, da lahko kaj spremeniš. Pogrešam pa takšne sprehode brez povodca, zelo. Bova lahko o tem še v živo kaj rekli, čeprav dvomim, da bi bilo njega varno imeti spuščenega, sploh blizu gozda in v gozdu. Ima preveč tistega nagona, da bi pokončal, sploh ptice. Skoz pogleduje okrog, kdaj bo potencialni plen kje nižje. Težko je cel sprehod nadzirat vsak njegov pogled in namen, da bi ostal bližje meni. To je tako izčrpjujoče. Ga imam potem raje na povodcu in imava vsaj kaj od sprehoda. Drugače je priden in na parkirišču pred blokom, kjer si ga samo še upam spustiti, občasno, je igra z njim super in nikamo ne gre, kakor hitro smo pa na kakšnem zelenem terenu je pa vsega preveč. Sicer je veliko bolj odziven kot prva leta in pride na klic (je na slednem seveda), ampak tako pogleduje okrog, kje bo kaj priletelo ven. Ko se ukvarjam z njim je super in malo pozabi na okolico, takoj ko pa jaz upočasnim tempo ukvarjanja z njim, je pa konec, že išče potencialno žrtev. Ker sem že govorila s parimi instruktorji in je bil odgovor vedno isti, povodec za takšnega psa, me res zanima, kakšno je vaše mnenje, sploh enkrat, ko ga boste videli v živo in v gozdu. Vaš poligon je kot nalašč za lov, vsaj Flip bo tako rekel. Ok, tole je že cel roman. Čeprav sem se že nekako sprijaznila s povodcem, še vseeno upam, da bom srečala koga, ki bi mi dal vsaj malo upanja ali pa kakšen nasvet, da bi pa lahko nekoč bilo drugače. Čeprav res ne smem preveč pričakovati. Bom videla, kakšno bo stanje marca, pa se takrat dogovorim za en obisk v Bajki. Lp, I.
Objavite komentar