petek, 27. oktober 2017

Čas beži, mi pa kar rastemo

Utapljam se v pomanjkanju časa. Občasno se mi uspe dvignit nad gladino za kratek čas. Se trudim in počasi bo tudi več zapisov kako napredujemo. 
Danes smo se naključno srečali oboji, ko smo šli na sonček in kavo.
Kdo je bil bolj srečen? Dedki in babice ali Žak?
Vsi trije so žareli.
Babici sta se naklepetale.
Žak pa se je lahko igral in dobil pozornost od vseh.
Ponos obema dedkoma.

torek, 24. januar 2017

Zaključek projekta od A do Ž


Eno leto je minilo, ker je bilo prestopno, je namesto 365 nastalo 366. Žak si zasluži posebno leto.
Kaj naj rečem za konec. Ni lahko biti mama, sploh pa ne, če imaš tako delo, da ga ne moreš izklopiti za eno leto. Najhuje mi je bilo krmariti med njim in poslom. Pa je šlo. Preživela sva oba, Žak veliko bolje kot jaz.
Res je, da sem na račun tega, da sem bil potem res z njim, pozabila na druge stvari in sebe dala v ozadje. Ampak, baje to delajo vse mame, dokler se ne odločijo, da temu ne bo več tako. Ta trenutek še čakam, a čutim, da se bliža. Najmanj do septembra bo še doma, ker se mi zdi res prehuda, da gre v vrtec tako zgodaj. Res je sicer, da dopoldne, ko sva sama ne morem nič pametnega narediti. A medalja ima vedno dve plati. Si pa štejem v čast, ima vsak dan sveže kuhano hrano iz svežih sestavih. Vsak dan dobi 5 sproti pripravljenih obrokov. Na roke lahko preštejem, kolikokrat je jedel "umetno" hrano. Prej kot ne, imava problem, ker noče jesti otroške hrane v kozarčkih. Sadje še, ko pa mu dava kakšno zelenjavo kašico, pa ne poje nič.
Mi je všeč, da je tako, ker bo znal uživati v dobri hrani in bo upam, da to nadaljeval celo življenje.
O Žaku lahko res napišem same lepe stvari. Joka, ko ga res nekaj boli in takrat ponavadi potrebuje svečko. Še čez rast zobkov gremo skoraj da brez težav.
Že od kar je šel Tilen v službo, ga mirno zjutraj pustim 10 minut samega doma, da greva z Abi lulat in kakat. Nikoli še ni bilo joka, ko sva se vrnile. Tudi ni imel še obdobja, ko bi me nujno moral stalno imeti.
Verjetno je tako zato, ker od prvega dne nisem komplicirana in sem šla ven. Celo življenje bo tako in ko bo začel hoditi, bo šel, če bo tako želel z nama.
Nisem idealna mama, daleč od tega. Tudi najbolj skrbna ne. Prav nobenega zadržka nimam, da ga dam na tla, in se mora sam zaposliti. Pač nisem tista, ki bi sedela ob njem in se igrala z njim. Mogoče zato česa še ne zna, ampak vem, da ko bo čas, bo znal vse. Nekaj časa sem se mogoče sekirala, ker jih je toliko že shodilo, Žak se je pa komaj nekajkrat plazil naprej. Pač vse počne v rikverc in če mu je tako všeč, mora biti tudi meni. Še vsak je shodil in tudi on bo.
Res je drugače, ko imaš enkrat otroka. Kar naenkrat je pomemben on. Tudi ko zboliš, najprej pomisliš, kako bo on. Saj verjamem, da se bo sčasoma to spremenilo. Ampak ko se začne smejati s svojim iskrenim smehom, mi je res čisto vseeno, če komaj še živim. Sem z njim in uživam v trenutku smeha.
Predvsem sem pa vesela, da lahko gledam, kako uživata skupaj z Abi. Da ju lahko pustim sama in me ne skrbi ali bo kaj narobe. Edino kar bi morala, bi morala malo več pozornosti dati Abi in biti kdaj čisto sama, samo z njo.  Se mi zdi, da si zasluži, ker je res pridna.
S Tilnom sva kar malo pasja, kar se tiče vzgoje, sploh, ko je potrebno reci ne. Včasih se prav vprašam, ali sva preveč. A če izviram iz pasjega sveta, ni nikoli preveč, če znaš pohvalit in pokazat kaj je prav.
Ni lahko biti starš, res vse vse spremeni. Čas postne res dobrina, ki jo začneš cenit. In včasih se res vprašaš, kje v vsej tej zgodbi sem pa jaz.
Ponosna sem nase, da mi je uspelo zaključiti še en 365 projekt.

~366~ Od A do Ž

Vse najboljše, Žak!
Eno leto si že z nami. Eno leto neizmernega veselja in sreče. Tako priden in nezahteven otrok si. Ostani še naprej tako nasmejan in dobre volje. Rada te imam!
Tortica, samo za njega.
Brez da jo deli s svojo prijateljico, ne gre.
Le enkrat imaš prvi rojstni dan.
Vsa čast tudi Abi, da ga je tako lepo sprejela in da nimam prav nobenih skrbi, ko sta skupaj. Upam, da bo ta njuna ljubezen trajala do konca in da se bo samo še poglabljala.

sobota, 21. januar 2017

~365~ Od A do Ž

Danes sem imela delovno soboto in ker je bil mraz, je šel k babi in dediju. 3 ure pri jima, brez spanja od zjutraj. Samo da sva ga dala v avto, je že spal.
Všeč mi je, ker ne kuham več posebej zanj. Danes je pojedel ričet.
Večerjo smo k sreči pojedli pred reklamami.
Je pa iskal stalno Abi. Ker je bil lep dan, jo je dedi imel do večera, da sta lahko šla še popoldne ven. 

~364~Od A do Ž


Sončno jutro je bilo. Po dolgem času, je Žak spet vstal ob pol osmih in ni zaspal nazaj. Se vidi na meni in Abi, da bi še spale. Ja, na jutranje spanje, se človek takoj navadi.
Abi je takoj bila spet njegova. Samo da jo je začel hranit oz. ji meče hrano na tla.
Ko smo prišli nazaj gor, sem šla v kopalnico. Abi in Žaka sem pustila v pisarni. Nekam čudno tiho je bilo vse, ko sem prišla nazaj.
Ni težko, slej kot prej pride do Abi.

četrtek, 19. januar 2017

~363~ Od A do Ž

On bi jedel sam in pika.
Na žličko dam, potem jo pa vzame. Samo moram biti potem hitra, ker če ne jo vrže na tla.
Ker je bil sonček, sem oba odpeljala v Črnuče, kjer sta ju dedi in babi že čakala,
Po novem se do televizije kar pripelje.
Ko so reklame, samo Abi spremlja kaj delam v kuhinji.

sreda, 18. januar 2017

~362~ Od A do Ž

Danes smo bili po 4-ih tednih spet na plavanju. Nova skupina, a ga to ni motilo.
Užival je na polno in na koncu je bil čisto utrujen. Doma je spal skoraj 2 uri.
Ker moram tudi kaj v pisarni narediti, mu je sedaj Abi najboljša družba.

torek, 17. januar 2017

~361~ Od A do Ž

Malo smo še šli na sneg. Smo bili res kratki, ker je močno pihalo.
 Skoz je gledal kaj dela Abi.
Ona je pa samo čakala, kdaj ji bomo metali kepe.

Vsi trije isto mahnjeni na sneg.
Sva ga res zavil, samo je bilo vseeno mraz.
Abi smo odpeljali do deda, saj smo bili za njo, premalo vzunaj.
Odkril je, da solata hrusta.

Ko so reklame, se je potrebno ustavit :).
Spet je prišla čisto crknjena domov.
 Še njegova flaška in gre spat.


ponedeljek, 16. januar 2017

~360~ OD A do Ž

 Že takoj zjutraj gleda kje je Abi. Takoj ko ga dam na tla, se priplazi do nje.
Še vedno ju je težko ujeti skupaj, ker samo da vidita, da ju slikam, gledata vsak v svojo stran.
Postavljati se je začel, ne uspe se mu še dvignit, ampak mislim, da mu ne manjka veliko.
Je pa danes celo kosilo in večerjo pojedel sam. Vsako žlico jej prijel in si jo sam nesel v usta.
No, dokler niso bile reklame.
Potem je pa vsega konec.

~359~ Od A do Ž

Smo šli spet iskat sonce in sneg.
Tokrat na gorenjski. Slabo je zgledalo. Bolj kot smo šli proti Kranju, bolj golo je bilo. Odločitev je padla - Pokljuka.
In res je bil sneg.
 Srečali smo še kolege. Prava mala atrakcija smo bili. Žak v bobu, mali Alf na sankah.
Abi je bila na začetku kar malo zadržana, ker Car le ni tako mali pes.
Ampak je kmalu pozabila in začela noret. Sneg je pa le sneg.